DL: Povojni poboji - Zakaj so Britanci vrnili domobrance?

9.8.2019 | 14:35

Kraj povojnih pobojev v Krakovskem gozdu (foto: arhiv)

Čas vojne in čas miru se najbolj razlikujeta predvsem v eni stvari. V vojni je uboj nasprotnika v boju največkrat opravičljivo dejanje, medtem ko je uboj nasprotnika, najsi bo v vojni ali miru, hudo kaznivo dejanje. Tudi če je ta pred tem storil najhujša kazniva dejanja. Sodišča so civilizacijska pridobitev za izrek sodbe in obsodbe. V civilizirani družbi ne velja načelo »zob za zob« oziroma »glava za glavo«. Pa vendar so trenutki, ko so porušene meje spoštovanja prava in privre na dan prvinska želja za maščevanjem. Že iz starega veka je znan izraz: Gorje premaganim. Ki so ga potrdili tudi dogodki oziroma maščevanja po koncu druge svetovne vojne. Tako v Evropi ('Podivjana celina') kot pri nas (povojni poboji).

Temeljni vzrok za ta dejanja sta bila začetek vojne in okupacija. Sodelovanje z okupatorji, ki je povzročilo trpljenje, bolečine in smrt, je doživelo »finale« tudi z mnogimi nepotrebnimi žrtvami, pa naj so bili to civili v Hamburgu ali Dresdnu, v Hirošimi ali Nagasakiju. In še po številnih znanih in neznanih krajih. Zlo maščevanja je doletelo premagane nemške vojake (milijon interniranih ob Renu) in pripadnike kvislinških enot. Prav tako tudi slovenske domobrance (in hrvaške ustaše), ki so jih zavezniki (Britanci) vrnili v Jugoslavijo.

Neodgovorjeno ostaja vprašanje: Zakaj so zavezniki oziroma Britanci vrnili oziroma poslali pobegle domobrance v Jugoslavijo, čeprav so vedeli, da bo nova, zmagovita oblast z njimi kruto obračunala? Niso pa vrnili prebeglih četnikov iz Italije. Sicer je bil menda na Jalti sprejet sklep, da vsaka država obračuna s svojimi izdajalci oziroma kolaboranti z nacizmom in fašizmom. Ali pa je k odločitvi Britancev, da pošljejo domobrance v Jugoslavijo, prispeval oboroženi napad domobrancev skupaj s kapituliranimi Nemci na borce zavezniške Jugoslovanske armade oziroma Bračičevo brigado in Koroški odred ter oklepni oddelek motoriziranega odreda 4. armade 11. in 12. maja 1945 pri Borovljah? Torej nekaj dni po koncu vojne oziroma kapitulaciji Nemčije in njenih oboroženih sil, h katerim so spadali tudi domobranci. Ali pa so Britanci »kaznovali« domobrance kot »Slovensko narodno vojsko«, ker so angažirali kapitulirane nemške vojake v napadu in krutem poboju (in metanju v Dravo) okoli 180 borcev Bračičeve brigade in drugih enot Jugoslovanske armade? Ali so torej Britanci zaradi tega prvi »kaznovali« domobrance in jih poslali v Jugoslavijo in si pilatovsko umili roke? Britanci imajo sicer precej načelen oziroma nepopustljiv odnos do izdaje oziroma kolaboracije. Še huje pa do verolomnih dejanj oziroma zločina, kar je takratni domobransko-nemški napad vsekakor bil.

Mirko Fajdiga je v knjigi Bračičeva brigada, 2. knjiga, str. 660, zapisal: … Esesovci in domobranci niso bili voljni odložiti orožja, toda Britanci so jih opozorili z nekaj topovskimi streli in mitralješkimi rafali, da mislijo resno. Kmalu zatem so se začeli poraženci pomikati čez Dravski most in odlagati orožje. Vdaja slovenskih domobrancev je trajala dva dni – 12. in 13. maja. Britanci niso bili z njimi prizanesljivi, po čemer se je dalo sklepati, da se jim ne obeta nič dobrega … In na str. 666: … Britanski poveljnik je odgovoril, da bodo ujetnike tako ali tako vrnili Titovi vojski.

Zakaj so Britanci utišali grofa Tolstoja, ki je raziskoval njihovo odgovornost v tej smeri? V slovenskem prostoru še nisem zasledil neodvisne in celovite raziskave dogodkov od 3. do 12. maja 1945. Torej od ustanovitve »Slovenske narodne vojske« oziroma »Narodne vlade za Slovenijo« do njunega konca. Ali je torej napad »Slovenske narodne vojske« skupaj s kapituliranimi Nemci na zavezniško Jugoslovansko armado prispeval k poznejšemu krutemu obračunu? Ali so Britanci ocenili ta napad kot razbojniško dejanje in niso hoteli sprejeti verolomnih domobrancev? Koliko so h krutemu koncu prispevale lažne obljube o »zmagovitem povratku« s pomočjo Angležev? Na žalost noben odgovor ne bo izbrisal bolečine in ne povrnil izgube. Morda pa bo dal vsaj drobec razmisleka.

Nikakor ne zagovarjam opravičevanja enih pobojev z drugimi. Še manj s preštevanjem števila žrtev. Za zgodovinsko oceno vzroka in posledic pa bi bilo vsekakor treba ugotoviti potek dogodkov in jih umestiti v takraten surov in usoden čas. Zgodovinska stroka je naravnost poklicana za to. Ali je pripravljena to storiti?

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 23. maja 2019

Jože Konda, Pot k čuvajnici 12, 1351 Brezovica