DL: Portret tedna - Vinko Kukman

14.7.2019 | 15:05

Odkar so v črnomaljski občini začeli podeljevati ekološke pohvale breze in ekološke graje kopine, se je pogosto zgodilo, da so priznanja burila duhove. Še posebej to velja za graje. Razumljivo, da kopine ni bil vesel noben dobitnik, a tudi javnost se je velikokrat razdelila na dva pola. Manj je bilo dilem pri brezah. Navadno so se vsi strinjali s predlaganim nagrajencem, ki gotovo tudi sam ni imel pomislekov, da je storil nekaj dobrega za boljše, lepše, bolj zdravo okolje.

A Vinko Kukman iz Kanižarice, ki je včeraj zvečer slovesno prejel letošnjo brezo, ki jo v črnomaljski občini podeljujejo ob svetovnem dnevu Zemlje, ki smo ga praznovali 22. aprila, ni bil povsem prepričan, ali si je to priznanje zares zaslužil. Res ni fizično povzročil velikih ekoloških premikov, svoje mnenje ima celo o čistilnih akcijah, pa vendar je njegov prispevek k varstvu narave izjemen. S pogledom skozi svoj fotografski objektiv je marsikoga ozavestil, da je opazil marsikaj, česar sicer ne bi, in da je začel gledati na svet z drugačnimi očmi.

Vinku je bila že od nekdaj pri srcu narava. V 70. letih prejšnjega stoletja je združeval jamarstvo, radioamaterstvo in fotografijo. Za zadnjo ga je v osnovni šoli navdušil učitelj Jože Zabukošek, ki je vodil fotokrožek. Kako navdušen fotograf je bil, pove tudi to, da si je s skrbno privarčevanim denarjem od prodanega starega železa na skrivaj, da ne bi vedeli starši, kupil prvi fotoaparat. »Med šolanjem na kovinarski šoli v Novem mestu sem se bolj navduševal nad jamarstvom in radioamaterstvom, fotografiranje pa je spet postalo pomemben del mojega življenja in terapije po uspešno prebrodeni življenjski izkušnji. Priznam, da sem takrat v fotografiji našel smisel življenja, še posebej pa sem se ji posvetil na prelomu tisočletja, ko je začela zmagovit pohod digitalna fotografija. Leta 2002 smo na pobudo Zabukoška ustanovili Foto klub Črnomelj in postal sem njegov prvi predsednik, zdaj pa sem častni član. Razlika med digitalno fotografijo in fotografiranjem na film je pri meni predvsem v tem, da zdaj marsikdaj na enodnevnem potepu naredim tudi 1.000 posnetkov in doma izbiram motive. Ko sem imel v fotoaparatu film s 24 posnetki, sem dolgo časa izbiral motive, preden sem pritisnil na sprožilec,« pravi Kukman, ki prizna, da se marsikdaj dolgo pripravlja, kaj bo fotografiral, potem pa nastanejo najboljše fotografije povsem po naključju. Tako je na primer večkrat v zasedi s fotoaparatom čakal divje živali, skoraj pred nos pa mu je prihlačal medved, ki ga je najmanj pričakoval. A imel je še toliko poguma, dovolj mirno roko in celo pravi objektiv, da je naredil nekaj posnetkov.

Razumljivo je, da so včerajšnjo podelitev ekološke pohvale v Črnomlju združili z odprtjem Vinkove fotografske razstave, za katero je izbral 20 fotografij, kar je bilo vse prej kot lahko. V zbirki jih ima namreč kar 15.000, od tega jih je polovica iz narave. Tudi njegova včerajšnja razstava je bila posvečena belokranjskima živalskemu in rastlinskemu svetu in pokrajini. Predvsem so mu ljubi detajli, in prav ti so tisti, s katerimi trka na vest ljudi, saj v fotografski aparat v naravi ujame marsikaj, kar tja ne sodi. »Tudi žena Rozalija, ki se večkrat potepa z menoj, si je že izostrila čut za podrobnosti v naravi in me večkrat opozori nanje. Veliko fotografiram zvečer ali zgodaj zjutraj, ko je najprimernejša fotografska svetloba. Ni mi težko vstati zelo zgodaj, kajti jutra so najlepša zjutraj. Zelo sem hvaležen Jožetu Vidervolu, s katerim sva planinarila po vsej Sloveniji. Veliko mi je pripovedoval o gozdu, rastlinah, živalih in njihovih navadah,« je zadovoljen Vinko, ki je bistveno prispevalk urejanju in varovanju okolja ne le s fotografijami, ampak tudi z obveznimi komentarji in pojasnili ob njih.

Včasih je več objavljal v tiskanih medijih, tudi v Dolenjskem listu, zdaj pa so njegova galerija predvsem družbena omrežja. V svoji skromnosti prizna, da bi rad slišal tudi kritike. A je deležen zgolj pohval, če pa ga kdo prosi za nasvet, mu ga nikoli ne ostane dolžan. Vinku je fotografiranje zlezlo pod kožo in brez fotoaparata se ne odpravi nikamor. Njegov svet v fotografiji so poleg narave in ljudi še potovanja. Izbira tista, za katera ve, da mu bodo ponudila slikovito naravo, ulice, tržnice.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 25. aprila 2019

M. Bezek Jakše