DL: ''Eno samo hudo trpljenje'' - Žal to še zdaleč ni osamljen primer

13.7.2019 | 18:00

Konj Miško je bil tako izčrpan, da so ga morali uspavati. (Foto: Društvo za zaščito konj)

Biki so v umazaniji gnili pri živem telesu. (Foto: Društvo za zaščito konj)

Bikom so lastni iztrebki segali do trebuhov. (Foto: Društvo za zaščito konj)

Hlev je bil ob našem obisku prazen, v bližnji hiši pa tudi ni bilo videti znakov življenja. (Foto: B. B.)

»Tega, kar smo videli, si ne morete predstavljati niti v najhujši grozljivki. Sram me je, da sem človek.« S temi besedami je predsednica Društva za zaščito konj Natalija Nedeljko opisovala pretresljive prizore, na katere so v Krtini pri Trebnjem naleteli na kmetiji Alojza Rajnarja, sicer predsednika Turistično-konjeniškega društva Krtina. Policisti in veterinarska inšpekcija so njegovo kmetijo pretekli četrtek obiskali na podlagi anonimne prijave. Poleg so povabili še člane Društva za zaščito konj, saj so predvidevali, da bosta potrebna nujen odvzem konja in njegova nastanitev na lokaciji društva.

A prizor, na katerega so naleteli, je presegel tudi najhujša pričakovanja. Konj Miško, ki ga je lastnik pred več kot desetletjem dobil kot darilo za rojstni dan, je stal na iztrebkih, ki so segali tudi 1,2 metra visoko. Preden so ga lahko odpeljali iz hleva, so ga morali izkopati iz blata. Ko je prišel ven, se je izmučen ulegel in bil na koncu po nalogu inšpekcije uspavan.

Enako kruto usodo so doživljali biki. V hlevu jih je bilo šest. Stali so v svojih iztrebkih in urinu, ki jim je segal do trebuha, in gnili pri živem telesu. »Smrad je bil neznosen, v očeh živali se je zrcalilo eno samo hudo trpljenje,« je v objavi na Facebooku še isti dan zapisala Nedeljkova.

Pretresljive fotografije so v trenutku obkrožile Slovenijo in dan pozneje so v Krtino začeli prihajati novinarji. Rajnarja, ki živi sam z mamo, niso našli ne doma ne v Komunali Trebnje, kjer je zaposlen. Na telefonske klice se ni oglašal, in sosede, tiste, ki so bili pripravljeni karkoli povedati, je skrbelo zanj. »Bil je urejen človek, vedno je priskočil na pomoč. Za konja nismo vedeli, da ga še ima, za razmere v hlevu pa tudi ne. Vsi smo zelo presenečeni, da se je pokazal v taki luči. Po mojem je to povezano s kako boleznijo. Skrbi me, kaj bo z njim. Zdaj ga vsi obsojajo, gotovo pa bi potreboval tudi kako toplo besedo,« je o okoliščinah razmišljala ena od sosed.

KDO JE KRIV?

»Za vse skupaj v prvi vrsti krivim veterinarsko postajo, ki ima koncesijo za to območje. Veterinarji bi morali vsako leto opraviti redni letni veterinarski pregled, a je bil na tem posestvu zadnji opravljen leta 2016,« je dejala Nedeljkova.

Direktor Veterinarske postaje Trebnje Dionizij Valjavec je pojasnil, da bi morale biti kmetije res pregledane vsako leto, a ker državi očitno zmanjkuje denarja, ta za vsakega koncesionarja pripravi seznam, katere kmetije je v določenem letu treba pregledati. »Kmetije pridejo na vrsto približno vsaki dve leti,« je dejal Valjavec. Njegova veterinarska postaja sicer za redne letne preglede od države prejme približno 200.000 evrov, na območju, ki ga pokrivajo, pa je okoli 900 kmetij.

A veterinarji so bili v vmesnem času kljub vsemu na Rajnarjevi kmetiji, in sicer zaradi obveznega cepljenja in pregledov glede tuberkuloze govedi. Kako je mogoče, da nihče ni ničesar opazil? V resnici so. Marca je Rajnar od veterinarja dobil opozorilo o neustreznih bivalnih razmerah, zato živali takrat niso bile cepljene. Tri dni pozneje je veterinar znova prišel in cepil živali, sicer pa je obisk minil »brez posebnosti«.

»Bojijo se, da ne bi izgubili strank, čeprav bi morali v prvi vrsti skrbeti za dobrobit živali,« je do domnevno preveč popustljivega dela veterinarjev kritična Nedeljkova. »Že pri podatku, ki ga je mogoče razbrati iz registra, da so biki stari pet let, v zakol pa se jih običajno odpelje pri treh letih, bi moral nekje zazvoniti alarm,« je dejala predsednica društva za zaščito konj, ki napoveduje, da bo zaradi domnevno slabo opravljenega dela zoper Veterinarsko postajo Trebnje vložila kazensko ovadbo. Proti lastniku trpinčenih živali jo bodo najverjetneje podali že policisti. Kazenski zakonik za surovo ravnanje z živalmi, katerega posledica je pogin ali trajno pohabljenje, predvideva denarno kazen in do tri leta zapora.

PRESENEČENI?

To pa ni edini primer zanemarjanja živali na našem območju. Kot je dejala Nedeljkova, je društvo v zadnjih dveh tednih na podlagi inšpekcijskih odločb opravilo več odvzemov živali na brežiškem območju. V enem primeru je šlo za hudo zanemarjene krave, bike in konja, v drugem so odvzeli sedem telet, v tretjem konja, ki ga je lastnik pretepal in z njimi jahal po gostilnah. »Če bi veterinarji dobro opravljali svoje delo, bi bilo tega manj,« je prepričana Nedeljkova in dodala, da širše območje Dolenjske po številu primerov zanemarjanja živali izstopa pred večino drugih slovenskih regij.

»Primer, ki je prišel v medije, me v resnici ni preveč presenetil. V tistem hlevu je bilo za več kot pol leta gnoja. A ljudi, ki bi po svetu hodili z odprtimi očmi in si to upali tudi povedati pristojnim inšpekcijam, je malo, tako kot je tudi malo takih veterinarjev,« meni dolgoletna aktivistka Društva za zaščito živali Novo mesto Tatjana Harlander. Zadnja leta opaža, da se odnos do živali pri nas počasi izboljšuje, a ponekod še vedno velja, da pes sodi na verigo, mačka pa naj lovi miši. Primer iz Krtine pozna samo iz poročanja medijev, pri tem pa opozarja na nezanemarljivo podrobnost. »Živali se ne podarja za rojstni dan. Naj jih imajo le tisti, ki si jih res želijo in so sposobni skrbeti zanje.«

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 25. aprila 2019

Boris Blaić