DL: Portret tedna - Danica Rangus

9.7.2019 | 12:00

Danica Rangus je učiteljica z dušo in srcem. Svoje bogato znanje in izkušnje učencem posreduje že štiri desetletja, zadnjih 23 let na novomeški Osnovni šoli Center. Za svoje delo je prejela že več priznanj, leta 2004 občinsko nagrado za delo z mladimi v projektu Jezikovne počitnice, leta 2015 priznanje Slavističnega društva Slovenije za posebne dosežke na pedagoškem področju, od veleposlaništva Ruske federacije v Ljubljani posebno zahvalo za sodelovanje in popularizacijo ruskega jezika, Društvo Slovenija-Rusija, kjer je članica upravnega odbora, je prejelo priznanje ruskega predsednika Vladimirja Putina za zasluge pri krepitvi odnosov med državama, nedavno pa je ob občinskem prazniku prejela nagrado Mestne občine Novo mesto za uspehe na vzgojno-izobraževalnem področju.

Poučuje slovenščino in ruščino, 12 let pa tudi retoriko kot izbirni predmet. A sama poudarja, da je v prvi vrsti profesorica slovenščine, zato si zelo prizadeva, da bi mladi resnično vzljubili slovenski oz. materni jezik. »Čeprav je danes zelo koristno, da znaš tuje jezike, saj so ti tako odprta vrata v svet, mora vsak najprej znati razmišljati v maternem jeziku, šele potem se lahko učiš tujega. Brez tega preprosto ne gre,« je prepričana Rangusova, ki poleg poučevanja daje velik poudarek tudi vrednotam, kot so medsebojno spoštovanje, prijateljstvo in pomoč sovrstniku. »Prizadevam si, da bi učenci občutili, da smo na istem bregu, da plujemo v isto smer. Velikokrat mi to uspe, včasih tudi ne. Mladostniki so polni vihravih idej in jim je na tej strmi poti odraščanja treba pomagati, jih razumeti.«

Vrsto let je bila mentorica novinarskega krožka na šoli, šolskega glasila, bralne značke, je idejni, strokovni in organizacijski vodja projekta Kulturni živžav na šoli, ob 80-letnici Osnovne šole Center je uredila zbornik Naše stopinje, zdaj pa sodeluje tudi pri nastajanju zbornika ob 90-letnici šole. »Zelo sem zadovoljna, da so učenci pod mojim mentorstvom dosegli številne zavidljive uspehe na lokalni, državni in mednarodni ravni. Bila sem mentorica mnogim študentom slovenščine na pedagoški praksi, sem tudi soavtorica delovnega zvezka za zadnjo triado osnovne šole Stopinjice v svet književnosti, na osnovni šoli Grm pa sem 22 let na Jezikovnih počitnicah poučevala otroke iz avstrijske Koroške,« je naštevala Danica Rangus, ki je devet let vodila tudi Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, kjer ostaja članica upravnega odbora, poleg tega pa je dejavna tudi v Kulturnem društvu Severina Šalija, Planinskem društvu Krka in zvezi borcev. Omenjene Jezikovne počitnice so bile, kot je dejala, dragocene in zanimive tako zanjo kot za mlade, ki so se prišli v dolenjsko prestolnico naučit ali utrdit znanje slovenskega jezika. »Ta bogata strokovna izkušnja mi danes koristi pri delu z učenci tujci,« je pridala.

Osnovna šola Center je zaradi nje edina šola na Dolenjskem, ki ima ruščino, čeprav le kot krožek. »Tako imajo učenci možnost spoznati osnove tega velikega jezika. Ponosna sem, da smo uredili ruski kotiček, ki je prava posebnost in mu ljubkovalno pravim kar kapelica, saj je razsvetljen,« je navdušeno pripovedovala. Uvedla je tudi rusko bralno značko, organizirala rusko obarvan tehniški dan, z novomeškimi srednjimi šolami sodeluje pri projektih, povezanih z rusko kulturo, je organizatorka dneva ruskega filma v Novem mestu, posebej odmeven dogodek, pri katerem je sodelovala, je bil gala koncert 4. mednarodnega festivala ruske otroške pesmi »Veseli veter«, trikrat je bila soorganizatorka strokovne ekskurzije mladih iz Slovenije v Moskvo, marca lani spremljevalka skupine učencev in dijakov iz Novega mesta na šolanju pri kozmonavtih v Moskvi in Zvezdnem mestu …

Danica Rangus je sicer Prekmurka, a se tako značilnega narečja pri njej prav nič ne čuti. A ko sreča prekmurskega rojaka ali po telefonu govori s sorodniki, v trenutku preklopi na prekmurščino. »Narečja so bogastvo jezika in naroda. Dokler bomo imeli narečja, bomo Prekmurci, Dolenjci, Gorenjci, Štajerci … Jaz sem Prekmurka na Dolenjskem,« je poudarila. Na Dolenjsko jo je pripeljala ljubezen, najprej je 16 let poučevala na osnovni šoli v Škocjanu, potem je delo poiskala v Novem mestu, živi pa na Otočcu. Ima tri otroke, dva sinova in hčerko, a nihče od njih ni šel po njenih stopinjah, soprog pa je žal preminul pred tremi leti. Ima tudi vnukinjo Ajo, ki je pravi sonček in jo vedno razvedri. Rada hodi in potuje, ima vrt in velik sadovnjak, piše pesmi za svojo dušo … Tudi načrtov ima še veliko, in čeprav je izpolnila pogoje za upokojitev, se še ni povsem odločila, ali bo sklenila to poglavje svojega življenja. Predvsem si želi še veliko iskrivih misli, energijo za delo v društvih, da bi učenci z veseljem prebirali knjige in negovali slovenski jezik in da bi se nadaljevali projekti na šoli.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 18. aprila 2019

Mojca Žnidaršič