DL: Mlado podjetje - Hobi, ki je prerasel v resen posel

7.7.2019 | 18:20

Nina in Jože v poslu pomagata drug drugemu – on izreže vse kroje za Nitkina oblačila, ona pa mu pomaga pri poslu s cateringom. (Foto: B. B.)

Za šivalni stroj je Nina Golob Kukman prvič sedla pred petimi leti, danes pa ima na Facebooku več kot 26.000 sledilcev – Pred dvema letoma sta se z možem Jožetom posvetila zgolj podjetništvu – Začela je s šivanjem preprostih slinčkov, zdaj pa načrtuje lastne otroške in ženske kolekcije

Čeprav se ob poplavi cenenih oblačil zdi, da prostora za manjša tekstilna podjetja ni več, Nina Golob Kukman iz Orkljevca pri Mirni Peči dokazuje, da temu ni tako. Profesorica razrednega pouka je za šivalni stroj prvič sedla pred petimi leti, danes pa je lastnica uspešne družbe Nitka, ki proizvaja otroška in ženska oblačila.

Vse se je začelo med njeno prvo nosečnostjo, ko se je udeležila tečaja, na katerem je spoznala osnove šivanja. To jo je takoj zasvojilo in pol leta pred rojstnim dnem je od domačih »izsilila« rojstnodnevno darilo – šivalni stroj. Z mislijo na dojenčka, ki je bil na poti, je začela šivati slinčke, šale, krpice za ritke, odejice z imeni in podobne preproste kose. »Nič kaj posebnega ni bilo, šlo je predvsem za učenje in šivanje iz lastnega zadovoljstva,« pripoveduje Nina. Ko je fotografije pisanih slinčkov objavila na Facebooku, so bile prijateljice navdušene. Med njimi je bilo tudi nekaj nosečnic in mladih mamic, zato je nekaj kosov sešila tudi zanje. In potem se je začelo. Najprej ji je neka prijateljica rekla, da bi njena kolegica te izdelke rada kupila. »To pa že ne,« si je rekla Nina, a kmalu ji je na Facebook s svojimi željami začelo pisati vse več žensk in 14 dni po rojstvu hčerke Zoje se je rodila še Nitka.

Z možem Jožetom, ki je po poklicu kuhar, sta uredila stran na Facebooku, tekstilni posel pa je sprva tekel kar prek njegove popoldanske dejavnosti, ki jo je imel odprto za catering. Ko je Nina na Facebooku predstavila nov izdelek, otroške hlače haremke, ki jih je najprej sešila za hčerko, je začelo prihajati še več naročil. Šivala je v času, ko je Zoja spala, naročila pa so se kmalu povečala do te mere, da se je po koncu porodniške v službo na šoli vrnila le še za 4 ure. A kmalu se je izkazalo, da tudi to ni dovolj, in v nekem trenutku, ko je bilo jasno, da sama ne bo zmogla vsega, ji je na pomoč priskočil tudi Jože, ki od takrat naprej izrezuje kroje za oblačila.

Nina je kmalu spet zanosila, šivanje pa je postajalo vse bolj resen posel, ki se je nekaj mesecev po rojstvu sina Lenarta sprevrgel v pravo norišnico. Jože je imel poleg redne službe tudi svojo popoldansko dejavnost, poleg tega pa sta začela graditi še hišo. »Otroka sva dala spat in potem delala do dveh ali treh ponoči. Vsako noč sva se pogovarjala, kam to pelje. Ali naj pustim službo in se povsem posvetim Nitki? Več mesecev nisva vedela, ali imava dovolj poguma za to ali ne,« o tem napornem obdobju pripoveduje Nina.

Na koncu se je odločila, da službo pusti, in dva meseca kasneje ji je sledil še Jože. Od takrat se posvečata vsak svojemu poslu in drug drugemu pri tem pomagata. Nina je lastno podjetje odprla leta 2017, ko je angažirala tudi prvo zunanjo šiviljo, lani pa je firmo preoblikovala v d.o.o. in odprla spletno prodajalno. Šivanje za otroke je takrat nadgradila tudi z izdelki za ženske, k čemur so jo sicer že dolgo nagovarjale njene stranke oz. sledilke na Facebooku. Teh je že več kot 26.000, s čimer se Nina, mimogrede, uvršča tudi med najpomembnejše slovenske spletne vplivneže.

Oblačila za ženske so se izkazale za pravo potezo, saj zdaj ukrojijo in sešijejo več ženskih kot otroških oblačil, Nina, ki je sprva šivala predvsem po naročilu oz. po željah strank, pa zdaj že nekaj časa ustvarja lastne kolekcije. »Ogromno idej bi rada uresničila in moja strast v resnici ni več toliko šivanje, ampak ustvarjanje novih izdelkov. Sicer pa se še vedno držim osnovne ideje Nitke, to je, da gre pri njej predvsem za udobna oblačila,« pravi mlada podjetnica in doda, da so med načrti, ki jih želi uresničiti v prihodnosti, tudi ujemajoča se oblačila za mame in otroke, k čemur jo prav tako že nekaj časa nagovarjajo njene stranke. »Nikoli nisem čutila potrebe po takih oblekah in resno sem se spraševala, ali naj se tega lotim. A zdaj me hči že ves mesec najeda, da bi nosila taka oblačila kot jaz, tako da bomo šli, kot kaže, tudi na to pot.«

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 25. aprila 2019

Boris Blaić