DL: Milena Kramar Zupan o neredu in vrtičkarstvu v zdravstvu

4.7.2019 | 14:40

DL: Milena Kramar Zupan o neredu in vrtičkarstvu v zdravstvu
DL: Milena Kramar Zupan o neredu in vrtičkarstvu v zdravstvu
DL: Milena Kramar Zupan o neredu in vrtičkarstvu v zdravstvu
DL: Milena Kramar Zupan o neredu in vrtičkarstvu v zdravstvu

Pred leti se je s številčnimi koncesijami primarna raven zdravstva skoraj porušila tako finančno kot organizacijsko in v tistem času je vajeti Zdravstvenega doma Novo mesto prevzela Milena Kramar Zupan. Ekonomistka je v zapleten sistem našega zdravstva prispela iz gospodarstva, se najprej lotila financ, pridobitve novih zdravnikov, nakupa sodobne opreme, reorganizacije in izboljšanja komunikacije med zaposlenimi. Sledile so postopne prenove ambulant in opreme, skorajda vsega, razen direktoričine oz. njene pisarne. Pred tremi leti je prestopila na sekundarno raven, v sosednjo Splošno bolnišnico Novo mesto, kjer so jo prav tako čakale velike likvidnostne in druge težave. A zdi se, da opazujemo podobno zgodbo: bolnišnica je lani leto prvič zaključila v pozitivnih številkah, poleg finančne sanacije pa smo priča razvoju novih investicij in zdravstvenih programov in po več desetletjih tudi reorganizaciji obsežnega sistema. Upori so (bili) veliki, prizna. A delo opravlja kot poslanstvo in ne misli obupati. Njen cilj je doseči, da bodo v SB delali zavzeti zaposleni, ki bodo imeli v prvi vrsti pred seboj koristi bolnika.

Kako je v bolnišnici v primerjavi z zdravstvenim domom?

Tu je veliko večji sistem. Če je bil zdravstveni dom osnovna šola, je tu že fakulteta. Zato sem hvaležna, da sem imela priložnost iti korak za korakom. Delati želim na podlagi izkušenj in znanja, postopno in da je na koncu rezultat.

Največji dosežek je, da smo že lani izplavali iz rdečih številk.

SB Novo mesto je pred vašim prihodom že desetletja delovala v izgubah, poročali smo o visokih, večmilijonskih dolgovih, pa neplačilih dobaviteljem.

Ko sem prišla, je bilo: Ne moremo plačati, kaj zdaj? In potem sem imela dnevno na vratih grožnje dobaviteljev, da ne bodo več dali. Tu ni bilo nobenega časa za počasno spoznavanje sistema, zato je bila izkušnja iz zdravstvenega doma zelo dobrodošla. Začeli smo postopno, rešili likvidnost vsaj toliko, da smo zadihali, potem smo naredili sanacijski program in vizijo. Pa ne le biti najboljša bolnišnica v Sloveniji. To ni dovolj! Mi smo danes v Evropi, bodimo vsaj primerljivi, kolikor gre, z vsemi najboljšimi. Moramo biti primerljiva evropska bolnišnica! Zato smo naredili te sanacijske ukrepe in se lotili reorganizacije. Bolnišnica je tako velik sistem, 1.200 nas je, a prihodkov je bilo dejansko premalo. In jih je še. Potrebovali smo predvsem nove programe, kar pa v našem sistemu ni enostavno. Zakaj? Ker je naša mreža takšna, kakršna pač je, razdeljena po bolnišnicah in po državi, novega denarja skoraj ni, tako da se vsi borimo za isti kolač. Zato smo tu morali imeti vizijo, biti borci in poznati sistem.

Z Jesenic so s helikopterjem pripeljali pacienta v našo bolnišnico, ne v UKC, ampak k nam! To je bilo prvič!

Ste lahko bolj konkretni? Kaj je največji dosežek v teh treh letih?

Največji dosežek je, da smo že lani izplavali iz rdečih številk. Zakaj? Ker smo prihodke povečali za 30 odstotkov. To pomeni, da smo za ljudi naredili več operacij in drugih posegov oz. nove operacije in posege. Prej je prevladovalo razmišljanje, kje vse bomo še varčevali. Jaz pa sem rekla, da ne, da mi moramo enostavno več narediti, ustvariti več prihodkov z novimi in kvalitetnejšimi storitvami. Le od take sanacije bodo imeli koristi naši pacienti. In ko smo videli, da smo četrta največja bolnišnica v Sloveniji, druga največja regijska, nismo pa sploh imeli koronografskega laboratorija in bili glede tega siva lisa na celotnem JV območju države. Ob tem, da je kardiologija oz. so srčno-žilne bolezni na prvem mestu vzrokov umrljivosti. Tudi študije so pokazale, da je umrljivost naših ljudi zaradi tega največja. No, zakaj? Pri nas se je dogajalo, da so pacienta pripeljali iz Bele krajine v Novo mesto, kjer so ga le toliko oskrbeli, da ni umrl, in naš kardiolog je šel v reševalno vozilo in z njim v Ljubljano. Vidite, koliko je bilo tu izgubljenega? Koliko škode tudi za ljudi? No, take stvari. Najprej moraš videti in vedeti, kaj je tisto, kar potrebuješ. Potem pa pridobiti denar za prostore in opremo, izobraziti ekipo in pridobiti program! Zdaj lahko ponosno rečem, da imamo enega najboljših koronografskih laboratorijev v državi. In ravno v zadnjih 14 dneh smo imeli dva primera, ko so z Jesenic s helikopterjem pripeljali pacienta v našo bolnišnico, ne v UKC, ampak k nam! To je bilo prvič! Na tak način smo ne le pridobili prihodke, ampak je šla bolnišnica tudi na eno strokovno stopničko višje. Podobno bitko imamo zdaj na področju ortopedije. Ekipo smo dopolnili z mladimi ortopedi in naredili prvi poseg umetnega sklepa nožnega palca, na kar smo ponosni, in zdaj je tu že četrta takšna operacija. Tu pogodbe z ZZZS še nimamo, čeprav gre za drage operacije, a želimo nekaj narediti, da bomo uspešnejši, ko bomo zaprosili za program. Vidite, tudi zato je pomembno, da bolnišnica ni v izgubah. Da se razvijaš in da se lotiš programa, tudi iz lastnih virov.

Ampak še vedno je tu večmilijonska izguba iz preteklosti. Leta 2017 je država z interventnim zakonom novomeški bolnišnici namenila štiri milijone evrov, a ste takoj rekli, da gre za »pljunek v morje«.

Zakon so sprejeli, ker se je zgodil finančni oziroma plačilni kolaps 15 slovenskih bolnišnic in sanacija je bila dejansko nujna zaradi poplačil dobaviteljev, da se razumemo. Ker v nasprotnem primeru bi se zgodilo, da pacient pride na operacijo kolka ali kolena, pa je ne moremo narediti, ker nismo dobili proteze. Dobavitelj je ni želel več dati, saj že šest mesecev ni dobil plačane prejšnje! Naši pacienti so nosili neplačane proteze. In potem je prišel interventni zakon in 140 milijonov evrov. Večino je seveda dobil UKC kot največji, mi pa okoli štiri milijone. A mi imamo zdaj 68 milijonov evrov prihodkov, potem vidite, koliko nam pomenijo ti štirje. Pri delitvi denarja pa smo bili tudi v zelo neenakopravnem položaju. Določene slovenske bolnišnice so manjše, pa so dobile tudi trikrat več denarja kot mi.

Naši pacienti so nosili neplačane proteze.

Kako to?

Prikazale so večje izgube. Pri nas pa smo, namesto da bi rekli, izgube imamo 10 ali 12 milijonov, raje rekli pet, ker tistih protez, ki jih šest mesecev nismo plačali, nismo dali v izgubo. Skratka, konec leta 2017 so ti štirje milijoni seveda prišli k nam in takoj tudi odšli dobaviteljem oz. vsem dolžnikom. (smeh) Sanacija pa je šla prvenstveno v širitev programov in povečanje prihodka. Ko sem prišla, jih je bilo 47 ali 48 milijonov, danes jih imamo 68 milijonov, to je velik preboj. A smo se hkrati držali začrtanih investicij.

Pred letom dni ste o našem zdravstvu rekli: »Naliti si moramo čistega vina. Imamo premalo denarja in preveč nereda.«

Tako, to je resnica. Nereda in nedorečenosti je veliko. Tudi med zdravstvenimi ravnmi, saj ste pacientka in poznate sistem: greste osebnemu zdravniku, imate npr. operacijo kile, ste naročeni. Naš specialist vam določi termin in tudi, katere vse preglede morate narediti do takrat. Vi to teden pred operacijo naredite pri svojem zdravniku, od laboratorija do EKG. Potem pridete k nam, naredite še anesteziološki pregled, ko anestezist pregleda, če bo vse v redu, da vam dajo narkozo, in reče, da so izvidi malo stari. In največkrat, v 70 odst. primerov, mi tu naredimo vse še enkrat! Drugo je napotovanje k specialistom, bodisi na željo pacientov bodisi da ima splošni zdravnik mir ali da se zaščiti. In nas tu povsem zabašejo. Potem so tu še naši specialisti: diabetolog ugotovi diabetes in predpiše terapijo, potem pa bi bolnika moral poslati nazaj k družinskemu zdravniku v oskrbo, ki to spremlja. Ampak ne, specialist napiše, da se čez šest mesecev vrnete, da bo preveril, če je vse v redu. Zakaj? Ker se to zdi pacientu dobro, pa družinski zdravnik je razbremenjen in še diabetolog je bolj miren, saj ima vse pod kontrolo. Lepo, a tega denarja za kontrolne preglede pri nas ni. Ker je mišljeno, da bo to opravljeno na primarni ravni pri družinskem zdravniku.

Dogajalo se je, da je pacient tri dni ležal na enem oddelku, ker z drugega oddelka ni prišel posamezni specialist.

Pa znotraj same hiše?

Tudi. Celotna organizacija se vrti okoli specialista. Imamo pulmologijo, diabetologijo, kardiologijo itn., samo na internistiki. Potem imamo še kirurgijo, spet posamezni vrtovi: ortopedija, travmatologija, žilna kirurgija. Zato zdaj toliko govorimo o skupni obravnavi, da se počasi zgodi premik v glavah. Zakaj? Ker je bil vsak vrtiček zase: mi internisti, mi kirurgi … In vsak je naredil svoj vrt, kot pacient pa si se čez vse to moral prebiti. Hkrati smo starajoča se družba in ima vsak cel kup bolezni, npr. nimate težav le s sinusi, ampak imate še pet drugih bolezni. In morate na pet vrtov, vsak svoje naredi, na koncu pa nihče ne vidi celote. In pri vsakem specialistu čakaš, se vračaš po napotnice, to vse stane, finančno in časovno, vmes se razvije bolezen. Tak sistem je preživet.

Napovedali ste konec tega vrtičkarstva.

Sem, a to seveda ni tako enostavno. Zdaj vsaj govorimo o tem. Od letos imamo dva sektorja, znotraj so posamezni oddelki, zato da se stroka razvija, ampak ne želimo več slišati »moja ambulanta«, »moja postelja«, to vse je »naše«. Pacienti denimo potrebujejo konziliarne preglede, tudi za gastrološkega bolnika potrebuješ kardiologa ipd., pa se je dogajalo, da je pacient tri dni ležal na enem oddelku, ker z drugega oddelka ni prišel kardiolog ali nevrolog, skratka posamezni specialist. Zdaj imamo konziliarne zdravnike, vsak ima svoj telefon in tisti trenutek, ko ga nekdo potrebuje, mora biti nekdo na voljo.

Ljudje težko razumejo stanje v zdravstvu. Sistemsko je toliko narobe, da se sploh ne da razložiti problema.

Kako je torej zdaj organizirano delo?

Delamo na tem, da namesto, da se vse dogaja okoli specialista, da bi se vendarle postopno dogajalo okoli pacienta. Torej da posamezni pacient več ne teka od ambulante do ambulante, leži ali čaka na preiskave, ampak da skušamo organizirati te specialiste okoli pacienta. Kot sem rekla, s konziliarnimi zdravniki dnevno organiziramo preglede. Delamo korak za korakom.

Sicer pa bolnišnico organiziramo v tri dele: eno je hospitalni, drugo ambulantni del in tretje negovalna bolnišnica. Lansko leto smo iz skupnega hospitalnega dela bolnišnice izločili negovalni del, torej paciente, ki potrebujejo v glavnem le nego in ne več aktivno terapijo. Negovalno bolnišnico imamo organizirano in locirano v stari interni bolnišnici v tretjem nadstropju. Interno stavbo želimo po preselitvi sanirati in jo v glavnem preoblikovati v negovalno oziroma paliativno bolnišnico. Paliativnega programa sicer še nimamo, negovalnega pa želimo širiti. Ob sami vzpostavitvi negovalne bolnišnice je bil znotraj sicer velik upor in neodobravanje, ker je šlo za novo organizacijsko obliko, danes pa smo vsi zadovoljni. Če je bilo na samem začetku le nekaj postelj zasedenih, pa je danes vseh 25 in bi potrebovali dodatne.

In v vodstvu toliko časa iščemo rešitev, da se uskladimo med seboj. Strokovni direktor z zdravstvenega vidika, pomočnica za nego z vidika organizacije in dela medicinskih sester, enako v podpornih službah. Tudi tu ne sme biti vrtičkov.

Dotakniva se še urgence. Kako lahko država odpre urgentni center, vam plačuje za 44.000 obravnav letno, medtem ko jih vi opravite skoraj 70.000. Kdo se tu spreneveda?

Tu pa res ne bomo popustili! Stisk ljudi je vse več, tudi zaradi dolgih čakalnih vrst, in urgentne centre potrebujemo. Pa nam očitajo, da smo kot samopostrežna, in nas silijo, da bi ljudi odslavljali. Seveda drži, da je tudi tu nered in prihajajo nenujni primeri, še vedno pa se ne morem sprijazniti z njihovo trditvijo, da je bolnikov toliko, kot jih je bilo. S tem da je bilo že teh 44.000 napačno izračunanih, a so za to tedaj tudi na strani bolnišnice obstajali neki razlogi, zdaj pa tega ne moremo več spremeniti.

Naslednja bitka bo prav na pediatriji, saj smo tu podvrednoteni v primerjavi s slovenskim povprečjem.

Zakaj ne?

Nočejo slišati, saj to pomeni več denarja. Ob vsem že tako neplačanem programu so nam denimo lani želeli stornirati za 350.000 evrov že opravljenih storitev, ker naj se jih v urgentnem centru ne bi delalo. Denimo tudi manjše operacije in celo nekaj pod narkozo. Namesto da bi bili veseli, saj potem bolnik ni bil na hospitalu in je to za zdravstvo cenejše, za bolnika pa bolj prijazno.

Pridejo pa v tukajšnjo urgenco tudi od drugod.

Da, teh vrat ne zapremo kar tako. Polno jih imamo iz Grosuplja, Ivančne Gorice in drugod, saj bodo v Ljubljani čakali 12 ur, tu pa vse opravili v dveh. Skratka, urgence smo prenesli iz tujine in prav je tako. A pri nas je specifika, da imamo močno osnovno zdravstvo in njihove dežurne službe. Tega se pri snovanju urgentnih centrov ni upoštevalo. Slovenija ob uvedbi tudi ni poznala urgentnih zdravnikov, šele čez pet let bomo imeli specialiste urgentne medicine. Urgentni zdravnik bo naredil le tisto, kar je urgentno, naši pa so – in tudi zato vsi radi prihajajo sem – specialisti in naredijo vse.

Ko govorite o našem sistemu, ste večkrat že dejali, da na more vsaka regije imeti povsem vsega.

Tako je, ampak tu za spremembe politične volje ni. Tudi ko so me nagovarjali za ministrico, sem rekla, da bi spremenila mrežo. Ne more vsak delati vsega. Če imamo mi 1200 porodov, bomo sprejeli letno še 300 porodov druge bolnišnice. A so mi rekli, da so tu župani itd. Manjše bolnišnice bi morali spremeniti v specialistične bolnišnice, kot sta denimo Golnik ali Topolščica. Če bi manjše bolnišnice dali v specializirane, bi ostalo pet ali šest splošnih bolnišnic, kar je povsem dovolj za dva milijona prebivalcev.

Ne predstavljam si politika, ki bi si upal v katerem koli kraju poseči v kaj takega.

In to je težava, vrtički so tudi tukaj. Od zgoraj do spodaj, od državnega nivoja do nivoja bolnišnic. In tudi zato že 15 ministrom doslej ni uspelo narediti resnih reformnih sprememb v zdravstvu, ki so še kako potrebne. Ljudje težko razumejo stanje v zdravstvu. Sistemsko je toliko narobe, da se sploh ne da razložiti problema. In gre za veliko denarja. Prejšnja ministrica je to ponazorila s tem, da je v zdravstvu za tri milijarde interesov. Toliko gre namreč denarja v zdravstvo. In res je tudi, da je to veliko premalo. Starajoča družba, več bolezni, dražja zdravila, sodobna oprema …

Zakaj potrebujemo ali zakaj še nimamo pediatrične urgence?

Otroci predstavljajo velik del populacije in že od začetka se je govorilo o urgentni pediatriji. Celjska bolnišnica jo je kot prva regijska bolnišnica dobila, poleg največjih oz. obeh UKC, naša bolnišnica kot druga največja regijska bolnišnica pa ne. Naslednja bitka bo prav na pediatriji, saj smo tu podvrednoteni v primerjavi s slovenskim povprečjem. Tako ima npr. precej manjša bolnišnica neprimerno več programa in oskrbe. Mi pa imamo manj programa, pa več otrok in še specifiko v obliki romske populacije, pri kateri je vse urgentno. Konstantno presegamo ta program. Imamo celo otroškega kardiologa. Ko so se v Ljubljani sprli, smo dobili otroškega srčnega kardiologa, zato letno naredimo res veliko ultrazvokov srčkov, še v času nosečnosti. In to delamo na račun odrasle kardiologije, saj programa otroške srčne kardiologije nimamo, čeprav ga izvajamo. In ker smo druga bolnišnica v državi, kjer porodi ne padajo, ampak naraščajo, če bi imeli še pediatrično urgenco, bi zelo razbremenili hospitalni del pediatrije. Zdaj pa se borimo za oboje, saj imamo na hospitalnem delu 90 odst. urgentnih primerov. Sicer bi velik del naredili že na urgenci. Nedopustno je, da v regiji, kjer porodi naraščajo in kjer imamo še romsko populacijo, nimamo pediatrične urgence.

Kako pa je z opremo?

V zadnjih letih veliko delamo na investicijah, saj sanacijo izvajamo prvenstveno z vlaganjem v nove, dodatne in kakovostnejše zdravstvene storitve, tudi preko investicij. Letošnje leto bo izrazito investicijsko. Glavni del bo zaključek skupnih intenziv in endoskopij, lansko leto so bili prostori, letos oprema in do jeseni preselitev. Po tej investiciji bomo imeli eno najsodobnejših intenzivnih enot in enega najsodobnejših endoskopskih centrov v Sloveniji. Izjemnega pomena je tudi, da bomo združili internistično in kirurško intenzivo ter internistično in kirurško endoskopijo. Zato je ta skupni center izjemno pomemben, saj bomo dobili kakovostnejše storitve, specialisti se bodo med seboj povezovali, torej tako kirurški kot internistični, povezala se bo stroka in to bo za paciente najboljše. Tu je še najsodobnejša oprema, na to smo zelo ponosni. Nadalje je velikega pomena radiologija, magnet, CT-aparat, … Imamo dotrajane, 15 let stare aparature in smo v fazi pridobitve novega aparata. To bo 1,5 milijona evrov vredna investicija, aparat kupuje država, v prostore investira bolnišnica. V načrtih imamo tudi nov magnet v sodelovanju z državo, pa tudi najsodobnejši ultrazvok za srce. Skratka, opremo bistveno posodabljamo. Letos bo eno najbolj produktivnih let, program nameravamo v primerjavi z lani povečati za tri odst., in investicijsko, kot sem omenila, bo eno najmočnejših let. To je 12 milijonov evrov za naložbe, od tega jih bomo pet zagotovili sami.

Če zaključiva, koliko časa vas bomo imeli še tu ali vas mogoče zanima kakšen ministrski položaj?

Odkrito povem, da sem bila že nekajkrat nagovarjana. A hkrati priznam, da sem oseba, ki želi biti na koncu zmagovalka. V smislu rezultata. In ker sem občutljiva oseba, zmaga korist ljudi. Svoje delo resnično jemljem kot poslanstvo. A ko vidim to politično nemoč in veliko nepripravljenost za dejanske spremembe, o takem položaju ne razmišljam. Sicer se zavedam tistega »nikoli ne reci nikoli«, a hkrati v naši bolnišnici še nisem dokončala vsega. Za zdaj je moje glavno poslanstvo prav tu. In ob hudih težavah so tudi primeri, ko kakšen dan naredimo res nekaj dobrega. Ker imamo kar nekaj izjemnih zdravnikov, zavzetih sester in drugih sodelavcev. To mi daje moč in voljo nadaljevati to res težko delo.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 18. aprila 2019

Mirjana Martinović

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

4.7.2019+2     + (2)     – (0)     Oceni marcko123 

dovolj je da vidiš staro bolnico in je vse jasno, kako se dela.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava