DL: Obujanje spominov - Iskra je Semič in Semič je Iskra

24.6.2019 | 14:30

O posestniku Vajdi in začetkih semiške Iskre je nekaj povedal Tone Plut  (desno), o ustanavljanju tovarne pod okriljem Inštituta za elektrozveze  pa Ludvik Simonič (v sredini). (Foto: I. Vidmar)

O posestniku Vajdi in začetkih semiške Iskre je nekaj povedal Tone Plut (desno), o ustanavljanju tovarne pod okriljem Inštituta za elektrozveze pa Ludvik Simonič (v sredini). (Foto: I. Vidmar)

V Semiču obujali spomine na prvih petdeset let semiške Iskre – V najboljših časih zaposlenih 1500 delavcev – Imeli svojega zdravnika, zobozdravnika, smučarsko društvo, ansambel, kulturniške skupine … in redne plače

Pridite, obujali bomo spomine – s takim naslovom je KUD Jožeta Mihelčiča iz Semiča povabilo nekdanje iskraše v semiški kulturni center, kjer je bilo prejšnjo nedeljo popoldne na prireditvi Spomini na Iskro Semič 1951–2001 res veliko obujanja spominov. Semičani se z nostalgijo radi spominjajo časov, ko je njihova Iskra zaposlovala tudi 1500 delavcev iz vse Bele krajine in tudi z druge strani sedanje državne meje na reki Kolpi in je še kako veljal rek Iskra je Semič in Semič je Iskra.

Tone Plut je segel v čas, ko v Semiču še ni bilo tovarne, tam, kjer je kasneje zrasla Iskra, pa je bilo Ogulinovo oziroma Vajdovo posestvo z gradičem, ki je med vojno pogorel, in gospodarskimi poslopji: »Vajda je bil dober in pošten človek. Ker ni imel otrok, so ga nagovarjali, naj svoje premoženje po smrti zapusti cerkvi, a ni bil za to. Želel je, da bi imeli od tega vsi nekaj, zato je vse zapustil občini, da bi tam zgradila dekliško šolo. A je namesto dekliške šole tam zrasla tovarna, ki je dala kruh številnim ljudem, kar je še bolje. Dal pa je postaviti kapelico, ki stoji še danes in je še edini spomin na Janka Vajdo.«

Po vojni so tam ustanovili državno kmetijsko posestvo, ki je aktiviralo obstoječa Vajdova gospodarska poslopja in sezidalo upravo, ki je kasneje postala upravna stavba nove tovarne. Zgodba o semiški Iskri se je začela leta 1951, ko se je v bodoči tovarni zaposlilo prvih dvanajst delavcev, ki so proizvodnjo začeli v upravni stavbi na čisto obrtniški način, obenem pa so delali tudi v vinogradu in sadili breskve. »Bila je revščina in nova tovarna je bila tedaj edino upanje. Z njo so Semičani dobili delo in plače. Znanja niso imeli, so se pa izobraževali ob delu in z delom in tovarna je hitro začela rasti,« je dodal Tone Plut. Leta 1953 so postavili prvo leseno, leto kasneje pa prvo zidano proizvodno halo.

Tovarno v Semiču je ustanovil tedanji Inštitut za elektrozveze, o čemer je spregovoril Ludvik Simonič: »Tedaj nismo imeli niti tehnologije, zato je direktor inštituta povabil štiri nemške strokovnjake, doktorje znanosti. Povezali smo se z zamejskimi Slovenci, ki so delali v podobnih tovarnah. Dali so nam smernice razvoja in veliko pomagali z nasveti. Inštitut je proizvodnjo posameznih elektronskih elementov v okviru projekta razvoja brezžičnih telekomunikacij organiziral v različnih krajih, poleg Semiča še v Mokronogu, Žužemberku, Šentjerneju ... Delali smo z veliko vnemo in tudi stroje smo izdelovali sami.«

Med nekdanjimi direktorji je iskraše nagovoril tudi Janez Štefanič, ki je bil leta 1994 razglašen za menedžerja leta. Povedal je, da je pred tem sam služil vsem dotedanjim direktorjem in da je imela semiška Iskra vedno izjemno zavzet kolektiv. Nekdanja tovarniška zdravnica Katica Kvasič, ki se zaradi zdravstvenih težav obujanja spominov ni mogla udeležiti, se je javila s pismom, v katerem je poudarila izjemno razumevanje tedanjega direktorja Franca Koširja za zdravstveno dejavnost v tovarni, odobril je nakup vseh medicinskih instrumentov, ki jih je potrebovala v ambulanti, pa tudi specializacijo za medicino dela ji je omogočil. »Če ne bi bilo Iskre in iskrašev, danes ne bi bila to, kar sem,« je še zapisala.

V nadaljevanju prireditve so spregovorili številni iskraši, ki so vsak na svoj način in za svoje področje dela opisali njihovo Iskro v prvih petdesetih letih njenega delovanja. Ko je bila semiška Iskra na vrhuncu, je, kot rečeno, zaposlovala tudi 1500 delavcev, za katere je na vseh področjih dobro skrbela. Zgradila je 86 stanovanj in tistim, ki so se lotili gradnje svoje hiše, dala tristo ugodnih stanovanjskih kreditov. Financirala je gradnjo lokalnih cest, bila zaslužna za gradnjo hotela Smuk, skrbela za javni prevoz za delavce z vseh koncev Bele krajine in celo iz nekaterih krajev s hrvaške strani meje, poleg zdravnika je imela tudi tovarniškega zobozdravnika, skrbela je za športno dejavnost delavcev in imela svoje smučarsko društvo, na kulturnem področju pa so pod njenim okriljem delovali tamburaška, plesna in gledališka skupina, pevski zbor in oktet, kupila je kinematografski projektor in enega prvih televizorjev v kraju, ki so ga hodili gledat vsi Semičani, radio klubu Iskra so zgradili objekt na Mirni gori, svojim delavcem so omogočili letovanje v Premanturi, Črmošnjicah in na Iskrinem kopališču v Primostku, imela je tovarniški ansambel in je njegovim članom pomagala kupiti inštrumente in še marsikaj bi lahko našteli.

Tesno povezanost med Iskro in krajem ter krajani je opisal tudi nekdanji predsednik krajevne skupnosti in kasnejši župan Ivan Bukovec. Eden izmed njegovih prvih stikov z Iskro je bil, ko so iz tovarne nosili klopi, ki jih je ta kupila za novo šolo, pripovedoval je o gradnji cest in vsestranski pomoči Iskre kraju, v katerem so vsi hodili v šolo, da bodo nekoč lahko delali v Iskri. »Tesno smo bili povezani z Iskro tudi tisti, ki nismo bili nikoli zaposleni v njej,« je povedal Bukovec in se spomnil tudi časov sprememb, ko je Semič postal občina, on pa njen prvi župan: »Občina je tedaj imela le dve pisarni in en pisalni stroj. Ko je bilo treba razposlati neka vabila, sem prosil, če mi jih fotokopirajo v Iskri, pa so mi povedali, da bodo to storili samo še tedaj in nikoli več, da je do tedaj Iskra pomagala Semiču, da pa je prišel čas, ko naj občina pomaga Iskri.«

Za predah med obujanjem spominov so s svojima točkama poskrbeli tovarniški ansambel s še tremi originalnimi člani in plesna skupina nekdanjih delavk Iskre Iskrice z »bergeltancem«. Ob prireditvi so v preddverju semiškega kulturnega centra odprli tudi razstavo črno-belih fotografij in predmetov iz starih časov Iskre.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 11. aprila 2019

Igor Vidmar

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

21d nazaj–3     + (1)     – (4)     Oceni Lojzekov stric 

Socializem je bil krut, ljudje so bili pridni

21d nazaj+3     + (3)     – (0)     Oceni winetou 

Pa ti Lojze stvarno ne veš kaj govoriš . Ne vem kdaj so delavci Iskrini delavci boljše živeli - ali v socializmu ali v tem čapizmu. Malo se informiraj kaj počne Šešok !

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava