DL: Portret tedna - Marta Pančur

15.6.2019 | 13:50

Čeprav se ne izpostavlja rada, se je pred dnevi ob praznovanju občinskega praznika občine Mokronog - Trebelno znašla v središču pozornosti. Zdravnici Marti Pančur so na svečani akademiji podelili priznanje občine, kajti že četrt stoletja si prizadeva za ustrezno opremljenost ambulante v Mokronogu in nesebično in odgovorno skrbi za preventivo in izboljšanje zdravstvenega stanja občanov.

To priznanje ji veliko pomeni in je bila kar nekoliko presenečena, ko je izvedela, da ga bo dobila. »Razlagam si ga, da so ljudje v večini zadovoljni z mojim delom, in tudi naprej se bom trudila, da jih ne razočaram,« pravi Pančurjeva. Svoj poklic ima zelo rada in veliko energije vlaga v odnose, saj se zaveda, da so njeno primarno delo resda diagnostika, zdravljenje in preventiva, vendar je komunikacija tista, ki obarva vez med njo in pacienti ter njihovimi družinami. Kot pravi, je včasih že pogovor dovolj, da se človek počuti nekoliko bolje.

Izjemen čut za sočloveka in zavedanje, da zaupanje med zdravnikom in bolnikom lahko prinese uspehe pri zdravljenju, opažajo tudi njeni pacienti, ki ji v anketah že vrsto let zapored namenjajo najvišje ocene. Za vsakega, ki stopi v njeno ordinacijo, si vzame čas, čeprav je to včasih, ko je v čakalnici gneča, skorajda nemogoče. »To pomeni še več dela. Poskušam se jim posvetiti in razumeti njihov položaj, da jim lahko pomagam in svetujem. Na podeželju je morda naše delo nekoliko drugačno. Veliko je socialne problematike, so pa ljudje bolj iskreni in topli,« pravi naša sogovornica.

V mladosti si je želela postati psihologinja oz. defektologinja, saj ima sestro s posebnimi potrebami, a po končani novomeški gimnaziji se je odločila za študij medicine. »Delo z ljudmi me od nekdaj veseli in mi je izziv,« pripoveduje. Že od začetka študija je vedela, da želi postati družinska zdravnica. Na obdobje v Ljubljani ima lepe spomine, a se je vedno rada vračala domov na Gomilo.

Čeprav je bilo pomanjkanje družinskih zdravnikov, je takoj po končanem študiju kar težko dobila službo, saj se v takratnem zdravstvenem sistemu ni zaposlovalo. Službeno pot je začela v trebanjskem zdravstvenem domu, zaradi potreb pa so jo razporejali tudi drugam. Tako je eno leto nadomeščala zdravnico na Mirni, ob koncu leta 1993 pa so jo za nekaj časa poslali tudi v Mokronog. Kot kaže, ji je bila ta ambulanta usojena, se danes pošali Pančurjeva, saj se je zaradi odhoda zdravnice v novomeško bolnišnico čez pol leta vrnila v Mokronog, kjer dela že 25 let.

Skrbi za 2.300 pacientov, kar je skorajda še enkrat več od predpisanih normativov. Številni hitro opazijo njeno sposobnost empatije, prijaznost in dostopnost, zato ji nekateri lažje zaupajo svoje težave, tudi tiste, ki niso nujno povezane z njihovim zdravstvenim stanjem. Kljub težavam in omejitvam zdravstvenega sistema skuša biti vedno pozitivno naravnana. Kot pravi, imajo danes zdravniki veliko več administrativnega dela. »Mislim, da bi bilo dobro, če bi imeli več časa za pacienta,« poudarja. Če je treba, včasih ostane tudi dlje v službi, pogosto pa na poti domov obišče tudi tiste, ki se ne morejo pripeljati v ambulanto.

Skupaj z zdravstvenim tehnikom skrbita za ustrezno opremljenost in urejenost ambulante. Po njuni zaslugi je ordinacija opremljena s priročnim laboratorijem, s profesionalno opremo za merjenje življenjskih funkcij in oživljanje. Pančurjeva se zaveda pomena nenehnega izobraževanja in v svoje delo vnaša nove strokovne doktrine. Pred nedavnim je začela izvajati tudi antikoagulantno ambulanto, s čimer je omogočila pacientom, ki imajo težave s strjevanjem krvi, da lahko preglede opravijo bliže doma in jim ni treba večkrat mesečno odhajati na pregled v Trebnje.

Služba ji sicer zapolni večji del vsakdanjika, zato prosti čas zelo rada preživi v krogu družine. Z možem Ralfom sta ponosna na hčerki, ki sta prav tako izbrali poklic, s katerim pomagata ljudem. Ena je defektologinja, druga pa socialna delavka. Ker prihaja iz kmečke družine, z veseljem poprime za delo okoli hiše na Mirni. Uživa tudi, ko se odpravi v vinograd ali na izlet. Čeprav je njen mož predsednik trebanjskega golf kluba, nad tem športom ni navdušena. Raje se odpravi na sprehod v naravo, kjer se sprosti po napornem dnevu.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 4. aprila 2019

Rok Nose