DL: Portret tedna - Primož Ogorelec

22.5.2019 | 10:50

Letošnji dobitnik zlatega znaka civilne zaščite Primož Ogorelec iz Kočevja je obvestilo o priznanju, ki ga je dobil za dolgoletno uspešno delo pri razvijanju in krepitvi organiziranosti, usposobljenosti in pripravljenosti civilne zaščite, prejel v času, ko je bil v bolnišnici na operaciji ramena. Raztrgana kita mu je kar nekaj časa povzročala hude bolečine in ga ovirala pri opravilih. Za tako aktivnega moža, kot je Primož, ki zase pravi, da ima celo vrsto hobijev, je bilo zato obdobje pred operacijo zelo težko.

»Žena mi je priskrbela 6 ha fitnes centra,« pravi Primož o ranču v Mačkovcu. Doma s kmetije iz okolice Brežic in po poklicu univ. dipl. inž. agronomije si je namreč ranč želela žena Ana. »Bil sem proti,« pravi Primož in dodaja, da se je že čez dva meseca vse »obrnilo«. »Žena me je začela spraševati, ali bom sploh še kaj doma,« pravi o delu na ranču, ki mu še danes vzame veliko časa. Na ranču se namreč Primož ne posveča le kmetovanju, ampak tudi svojem drugemu konjičku – inovatorstvu. »Sem strojno usmerjen. Pripomočke sam naredim,« pravi. Kot dodaja, se je »rad igral« s starimi vojaškimi džipi in tako je tudi prišel na idejo, da bi džip predelal na lesni plin oz. lesno biomaso. Danes ima 3 avtomobile »na drva«, za katere porabi vse veje, ki mu ostanejo po obrezovanju sadovnjaka, svoja hibridna vozila pa uporablja namesto traktorjev, za branjanje travnikov in podobna opravila na ranču, udeležuje pa se tudi srečanj oldtimerjev.

Kot inovator se je sicer Primož že izkazal tudi v službi, v kočevski kemični tovarni Melamin, kjer se je zaposlil kot mladi univ. dipl. inženir kemije leta 1984, takoj po končani fakulteti. »Že od konca osnovne šole sem bil čisto nor na kemijo. Imel sem tudi svoj laboratorij,« pravi in dodaja, da njegovo navdušenje nad kemijskimi poskusi ni pojenjalo niti, ko mu je v roki eksplodiral eksploziv, zaradi česar je zadobil trajno poškodbo leve roke. Starši so ga sicer odvrnili od vpisa na srednjo kemijsko šolo, a se je Primož po končani gimnaziji, ki jo je obiskoval v Ljubljani na Viču, kljub temu vpisal na fakulteto za kemijo.

Doma z Vrhnike, od koder se je v času študija vozil v Ljubljano večkrat kar s kolesom, je prišel v Kočevje, ker so mu poleg službe v razvojnem oddelku, kjer je še danes, ponudili tudi kadrovsko stanovanje. Že naslednje leto je odšel k vojakom, po odsluženem vojaškem roku v Nikšiću v Črni gori pa je bil kot kemik razporejen najprej v skladišče blagovnih rezerv na Ortneku na mesto strokovnjaka za ravnanje z nevarnimi snovmi, po dveh letih pa v kočevski občinski štab civilne zaščite, kjer je zamenjal člana, zadolženega za področje zaščite pred radiološko-biološko-kemičnimi sredstvi. »Veliko večino časa smo imeli v štabu strokovnjake za vsa področja delovanja civilne zaščite,« pravi Primož, ki je ostal član štaba tudi, ko je to postalo prostovoljno, in sicer kot strokovnjak za zaščito in reševanje pred nesrečami z nevarnimi snovmi in ekološkimi nesrečami.

Z ženo Ano, s katero sta se spoznala že v študentskih letih v gorah, saj sta bila in sta še danes velika ljubitelja pohodništva, sta bila leta 1988 pred pomembno odločitvijo. »Oba sva imela dobre položaje v službi, oba kadrovski stanovanji in oba direktorja, ki sta bila zelo zainteresirana, da ostaneva pri njih,« pravi Primož. Ana je bila namreč tedaj zaposlena v Cvetju Čatež. Da je pustila službo in se preselila k Primožu v Kočevje, je, kot pravi Primož, poleg tega, da je imela možnost dobiti službo na Kočevskem, sam pa je imel v Melaminu veliko bolj ustvarjalno delo, kot bi ga imel v Papirnici v Krškem, kjer bi lahko dobil delo, svoje prispevala tudi Primoževa trma. »Ravninski in obdelan del me ni privlačil. Narava na Kočevskem mi je bila veliko bolj všeč,« pravi.

Primož danes, čeprav ni domačin, kot pravi, Kočevsko zelo dobro pozna. Veliko jo je imel priložnost spoznati na tekaških smučeh, saj je tek na smučeh tako kot tudi smučanje, kolesarjenje, podvodni ribolov in reliji oldtimerjev eden izmed njegovih konjičkov. »Z džipi smo prevozili ves Rog, tudi z otroki,« pravi o spoznavanju kočevskih gozdov in njegovi ljubezni do narave, ki pa jo je prenesel tudi na otroke: hčerko Živo in oba sinova, Žigo in Miho, ki preko zavoda Gozdovništvo danes tudi vodita tečaje preživetja v naravi.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 7. marca 2019

M. Leskovšek - Svete