DL: Nikoli pretrgala vezi z Metliko

21.5.2019 | 11:20

Andreja Brancelj Bednaršek z gostoma mag. Andrejem (na levi) in dr. Janezom Dularjem (Foto: M. B. J.)

Andreja Brancelj Bednaršek se je pogovarjala z bratoma, arheologom Janezom in etnologom Andrejem Dularjem – Nesprejemljivo, da Belokranjski muzej še vedno nima arheologa

Kulturno društvo Orel Semič je v spomin na pesnika, prevajalca, literarnega zgodovinarja, novinarja, urednika in semiškega rojaka Lojzeta Krakarja pripravilo v Kulturnem centru Semič že 23. Krakarjeve dneve. Na osrednji prireditvi, ki je bila preteklo nedeljo, je umetnostna zgodovinarka in etnologinja, sicer pa direktorica Belokranjskega muzeja iz Metlike Andreja Brancelj Bednaršek v goste povabila arheologa dr. Janeza Dularja in etnologa mag. Andreja Dularja, sinova prof. Jožeta Dularja, ki je med drugim ustanovil Belokranjski muzej.

Za rdečo nit pogovora je gostiteljica izbrala moto: »Skrb za dediščino je poslanstvo, ki ga z veseljem opravljaš v dobrobit širše skupnosti.« Dularja sta se v pogovoru spominjala svoje prehojene poti, ki je bila zelo bogata in polna uspehov. Ne nazadnje sta oba lani prejela pomembni priznanji. Andrej Dular, muzejski svetnik in eden redkih univerzalnih muzealcev na Slovenskem, je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, kar je najvišje priznanje na področju muzealstva v državi. Janez Dular, svetnik in največji strokovnjak za slovensko naselbinsko arheologijo, pa je prejel naziv častnega metliškega občana. Priznala sta, da ju priznanja pobožajo po njunih dušah, saj to pomeni, da je njuno delo opaženo in citirano.

Spominjala sta se časov, ko je bilo njuno življenje tesno povezano z Belokranjskim muzejem, kar je razumljivo, saj se je v Dularjevi družini pogovor najbolj pogosto sukal prav okrog muzeja. Oče je pomembno vplival na njuni življenji. Po diplomi sta oba začela svojo poklicno pot prav v Belokranjskem muzeju, katerega ravnatelj je bil njun oče. A že prej nista opravljala le del, za katera sta se usposobila med študijem, ampak sta morala poprijeti prav za vsako delo. Celo beton sta mešala in menjavala stekla na oknih. Sicer pa sta v Beli krajini vsak na svojem področju orala ledino.

Andrej je že 33. leto zaposlen v Etnografskem muzeju, Janez pa se je upokojil, potem ko je bil kar 40 let zaposlen na Inštitutu za arheologijo v Ljubljani. Čeprav oba že nekaj desetletij živita v Ljubljani, sta z eno nogo še vedno v Metliki in sodelujeta z Belokranjskim muzejem, ki mu nikoli nista odrekla pomoči. Tako Janez kot arheolog ni mogel mimo dejstva, da Belokranjski muzej od takrat, ko je odšel v Ljubljano, ni imel več arheologa. Zdelo se mu je nedopustno, da je Bela krajina, ki je arheološko tako zelo bogata, kot edina pokrajina v Sloveniji brez arheologa, in prepričan je bil, da bi morali biti Belokranjci vztrajnejši, da bi ga dobili. Brancelj Bednarškova je pojasnila, da so se že davnega leta 2006 na ministrstvu za kulturo strinjali, da bi Bela krajina potrebovala arheologa, a se je ustavilo, ko bi ministrstvo moralo dati denar. Arheološko gradivo prihaja v Belokranjski muzej, a tam stoji, ker nima skrbnika in ga nima kdo inventarizirati. Tako se vrtijo v začaranem krogu.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 28. februarja 2019

M. Bezek Jakše