DL: Kontradikshn - Igrajo, kar bi poslušali

14.5.2019 | 11:00

Brežiški trio Kontradikshn sestavljajo Matej Plešej, Petar Stojanović in Anže Kump. (Foto: Jaka Ceglar)

Brežiški trio Kontradikshn sestavljajo Matej Plešej, Petar Stojanović in Anže Kump. (Foto: Jaka Ceglar)

Začetki brežiške skupine Kontradikshn segajo v leto 2010, ko so njeni štirje ustanovni člani začeli na veliko eksperimentirati z zvoki, posnetimi na sintetizatorje, nakar je minilo par let, preden so stvari tudi realizirali.

Po tem obdobju so se v letu 2014 zaradi različnih interesov delno razšli, zapustila sta jih dva člana, ostala pa sta Petar Stojanović na vokalu, kitari in sintetizatorjih ter Matej Plešej na kitari in sintetizatorjih. V današnjo zasedbo je nato kot zadnji prišel bobnar Anže Kump. Pred štirimi leti so imeli prvi koncert v taki zasedbi in bili od takrat naprej in do konca lanskega leta zelo aktivni – če zaokrožimo številke, je imel trio v teh štirih letih okoli 75 koncertov in je igral v 11 različnih državah. Poleg domačih koncertov so nastopali še po Poljski, Češki, Slovaški, Avstriji, Madžarski in po kar nekaj državah Balkanskega polotoka – po Hrvaški, Bosni, Črni gori, Srbiji in Makedoniji. Nazadnje so konec januarja nastopili na festivalu Ment, na katerem so bili pozitivno presenečeni nad dobrim odzivom občinstva in nad dobro energijo festivala, ki druži glasbenike z vseh koncev sveta.

Kontradikshn razlagajo, da so se vsi trije našli na točki, ko jim je po mnogih letih različnih ustvarjalnih faz vsem zadišala elektronska glasba in so preprosto začeli delati glasbo, ki bi jo želeli poslušati tudi sami. Tako je nastala zanimiva žanrska oblika, ki jo zaradi njihovih preživetih preteklih vplivov najdemo nekje med drum'n'bassom, elektronsko glasbo, rockom in tudi pankom. Distinktivno izstopajoče je, da gredo fantje pri tej mešanici stilov pogumno na nož, kar rezultira v slušno intenziven napad mašinerije različnih ritmov. V njih so vpleteni predrzni in na različne načine degenerirani vokali, na povodcu pa jih drži vsestranski skupni imenovalec – sintetizirana zvočna krajina. Njihova odlika je izjemno spevna agresivnost, ki jo premorejo njihovi ritmi – ti te tako ujamejo, da če bi poskušal migati zunaj njihovega toka, tega telo fizično ne bi zmoglo.

Dokler jim nasproti niso prišli glasbeni strokovnjaki, ki so njihov zvok poskušali ubesediti in v želji po razumevanju nekam uvrstiti, sploh niso vedeli, kaj pravzaprav igrajo. In ta težavnost pri njihovem definiranju jim pravzaprav odpira poti na mnoga med seboj si zelo različna prizorišča ter jih nemalokrat pripelje tudi do zanimivih situacij. Poleg tradicionalnih prostorov, kjer se po navadi igra alternativna glasba, so igrali tudi že v klubu z narodno glasbo, v diskotekah, bili so na festivalu v Srbiji, kjer je pred njimi nastopal Željko Joksimović, s katerim imajo, kar zadeva glasbo, najbrž res zelo malo skupnega. A povsod so se počutili zelo dobro sprejeti, kar lahko pripišemo prav ravno slogovno mnogovrstnemu glasbenemu izrazu, ki je lahko všečen širšemu poslušalstvu. Privlačnost njihovega izraza med drugim potrjuje tudi zanimanje za sodelovanje z eno izmed največjih slovenskih glasbenih založb, katere posredovanja pa skupina niti ne potrebuje, saj zna prav sama najbolje poskrbeti zase.

Tako njihov leta 2014 izdani krajši EP kot njihov prvi pravi album, ki je izšel kasneje, sta bila v celoti njihova lastna projekta in so ju snemali pod vodstvom svojega frontmana Stojanovića, ki ima ne le mnogo izkušenj na področju snemanja in produkcije, temveč je na Institutu SAE tudi doštudiral avdio inženirstvo, med drugim pa je tudi pisec besedil v skupini. Njihov prvi izdelek, EP z naslovom Anatomy, ki je bil sicer posnet še v stari postavi skupine, govori o neke vrste vesoljnem vplivu, ki ga imamo ljudje drug na drugega – bolj natančna simbolika za albumom je vsem poznani neubežno zaznamovani odnos med mamo in sinom. Navdih za njo so črpali v eni izmed prvih zabeleženih skic zarodka, ki jo je narisal embriolog Thomas Hunt in jo lahko najdemo naslikano tudi na notranji strani Anatomyja.

Leta 2016 je že aktualni trio članov izdal album z naslovom Reframing, ki v dobesednem prevodu pomeni preokvirjanje, fantje pa si pod to besedo podrobneje predstavljajo »preukrivljanje« človeškega uma in njegovega pogleda na dogodke iz preteklosti. Kognitivni reframing je tudi strokovni izraz za metodo, ki se uporablja v psihoterapiji, pri kateri poteka preoblikovanje starih negativnih pogledov, stališč in vrednot v nove, pozitivne poglede na te iste stare situacije. Anže Kump o ozadju nastanka vsebine albuma pove: »Reframing ni toliko konceptualna plata, da bi sama po sebi govorila o nečem, je bolj spontan glasbeni odraz nas samih, naših občutij in interesov v tistem obdobju ustvarjanja.«

Zadnji singel, ki so ga izdali konec lanskega decembra, nosi naslov Tell Me Why You're So Messed Up in je še zadnji izdihljaj njihovega nekajletnega obdobja koncertiranja. Trenutno so namreč v fazi, ko se za slabo polovico leta ustavljajo in popolnoma posvečajo ustvarjanju novega albuma, pri katerem si želijo osvežiti glasbene brbončice in stvari, ki so se jih do sedaj naučili dobro postavljati, namerno obrniti na glavo. Odločili so se, da se gredo igrat nazaj v peskovnik, ki bo v primerjavi z dosedanjim zvokom malce bolj minimalističen, kar zadeva elektronsko produkcijo – plošča bo zvenela bolj organsko in bo njihov značilni tempo sintetizatorjev postavila za odtenek nazaj.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 28. februarja 2019

Valentina Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava