DL: Slovensko jabolko je na tleh - Naša krivda!

11.5.2019 | 15:30

Tudi če so jablanovi nasadi zaščiteni z mrežo, še ne pomeni, da je pridelava jabolk v Sloveniji varna. (Foto: B. D. G.)

Slovenska jabolka visijo na nitki ... (Foto: B. D. G.)

Jabolka, bleščeča in lepa (Foto: B. D. G.)

Pridelava jabolk še nikoli v samostojni Sloveniji ni bila v tako hudi krizi kot danes. Tako trdijo pridelovalci jabolk, ki se ob tem opirajo tudi na ugotovitve kmetijskih svetovalcev in nekaterih strokovnjakov. Slovensko jabolko je povsem na tleh, in to kljub splošni naklonjenosti zdravi, z vlakninami polni ter lokalni in naravi prijazno pridelani hrani.

O krizi govorijo tudi statistični podatki, saj smo imeli v letih od 2003 do 2006 v državi 3100 hektarjev intenzivnih jablanovih nasadov, a lani samo še 2300. Padec površin je izrazitejši zadnja štiri leta, vprašanje pa je, kaj se bo dogajalo z nasadi letos in naslednja leta. Pridelovalci jabolk namreč opozarjajo, da bi se znalo zgoditi, da bodo kmetje opuščali tudi nasade, v katere so vlagale zadnje generacije sadjarjev in v katere je izdatno vlagala tudi država.

OBNOVE SO NA PSU

V zadnjih desetih letih so obnovili slovenski sadjarji skupno komaj 577 ha jablanovih nasadov oz. komaj 80 ha na leto. Zgovoren pa je podatek, da je bilo leta 2017 le za 30 ha obnov in lani komaj za štiri hektarje več. »Obnov ni niti za enostavno reprodukcijo. Pri taki hitrosti bi za reprodukcijo nasadov potrebovali 40 let,« opozarja Martin Mavsar, specialist za kmetijsko tehniko in sadjarstvo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto, ki je tudi prepričan, da sta hudi spomladanski pozebi v lanskem in predlanskem letu gotovo vplivali na tako nizko obnovo.

Po podatkih Agencije za kmetijske trge, ki jih je zbral Mavsar, je bilo iz finančnega obdobja 2014–2020 za obnove jablanovih nasadov že odobrenih dobrih pet milijonov evrov, poleg tega pa še slabe štiri milijone za protitočno zaščito, 165 tisočakov za posodobitev hladilnic in 900 tisočakov za gradnjo velikega namakalnega sistema. Kot navaja Mavsar, so sadjarji nakupili tudi veliko specializirane mehanizacije, vlagali v ekološke sadovnjake in manjša zajetja ter opremljali nasade z namakalnimi sistemi. V večini sadovnjakov so še enkrat toliko sredstev, kot so jih prejeli, vložili sadjarji sami.

Državna sekretarka v kmetijskem ministrstvu Tanja Strniša ga dopolnjuje s podatki, da je bilo v omenjenem programskem obdobju iz programa razvoja podeželja na področju sadjarstva že podprtih 43 naložb v kmetijska gospodarstva, 2 naložbi v predelavo, podprli so 25 mladih sadjarjev, poleg tega pa v sklopu programa Kopop za 461 vlog (1106 ha) namenili 3,1 milijona evrov in za ekološko sadjarstvo 2,5 milijona. Sadjarstvo je bilo deležno tudi naložb v namakanje in še okrog 10 milijonov evrov za obe pozebi.

PERSPEKTIVNA PANOGA

Po navedenih podatkih sodeč se v sadjarstvo tudi vlaga, a zakaj torej ni napredka in preboja na trgu? V začetku 90. let smo sadjarstvo v naši širši regiji in v Sloveniji predstavljali kot eno najbolj perspektivnih kmetijskih panog. Takrat so posavski sadjarji držali korak v tehnologiji pridelave z najnaprednejšimi sadjarskimi regijami. A 30 let pozneje od perspektivnosti ostaja bore malo, kar je glede na potenciale in na kakovost, kakršno lahko ponuja v Sloveniji pridelano sadje, škoda.

Sadjarstvo se že leta duši v nemogočih družbenih in za nameček še naravnih pogojih. Če so se sadjarji v prvih letih po vstopu Slovenije v EU morali boriti, da so se, potem ko je mimo odteklo že precej denarja, sploh lahko prijavljali na razpise, je bilo težko doseči tudi ustrezno finančno in administrativno podporo (oz. odpravo ovir) pri napravi namakalnih sistemov, protitočnih mrež in namakalno-oroševalnih sistemov.

NAJBOLJ OGROŽENA?

Slovensko in z njim posavsko sadjarstvo je v zadnjih letih v težavah, ki so se izjemno zaostrile po letu 2016, ko je nasade prizadela huda pozeba. Sledili sta nova huda pozeba v letu 2017 in nato junija isto leto še toča. Lansko leto so pridelovalci jabolk doživeli blagoslov izjemno velikega pridelka, ki pa je za poklicne sadjarje postal nova nadloga. Ker so imeli vsi ljubiteljski sadjarji in vrtičkarji polne shrambe sadja, še na začetku februarja skoraj nihče ni kupoval jabolk. Poleg tega so jabolka iz travniških nasadov preplavila skladišča za predelavo, zato so plodovi v marsikaterem intenzivnem nasadu ostali celo na drevesih. Čeprav se to zdi nesprejemljivo, druge rešitve ni bilo, saj si nekateri v ujmah oškodovani sadjarji niso mogli privoščiti in plačati še obiranja, če jabolk niso imeli kam prodati.

»Po zadnji preobilni letini je marsikdo še novembra imel jabolka pod kakšno leseno lopo. Tisti, ki jabolka prodajamo organiziranim odkupovalcem, smo rešili vsaj to težavo, a koliko bomo za pridelek dobili, še ne vemo,« pravi sadjar iz Arnovega sela Mitja Molan. Prepričan je, da bi morala država uvoznikom postaviti ovire, zaradi katerih ne bi tako zlahka s tujim sadjem prišli na naš trg.

»Vlada se je potrudila z odškodninami za leti 2016 in 2017, ki so jih prejeli sadjarji, omogočila pa je tudi ugodna posojila pri Ribniškem skladu in subvencije zavarovalnih premij,« pohvali njegov kolega iz iste vasi Toni Koršič. Vseeno pa poudari, da je investicijska sposobnost sadjarjev po njegovi oceni trenutno na ničli. »Menim, da bi morala država investicijske pogoje izenačiti s tistimi, ki jih imajo naši konkurenti. Hrvaška spodbuja naložbe v sadovnjake tako, da sofinancira do 90 odst. stroškov naložbe, Poljska pa daje 75 do 90 odst. nepovratnih sredstev,« navaja sadjar Koršič.

KILOGRAM ZA PAR CENTOV

Nevzdržno stanje na trgu ponazori tudi s primerom: »Jabolka sorte fuji, ki velja za eno najboljših iz slovenskih nasadov, katerih izračunana lastna cena dosega 39 centov za kilogram, so v trgovini kljub oznaki Izbrana kakovost prodajali po 69 centov! Pogledal sem police v Italiji, kjer kilogram sorte fuji (in tudi vseh drugih sort) prodajajo po 3,50 evra!« ponazori Koršič.

Da je trenutek za slovensko pridelavo jabolk usoden, je prepričan tudi dr. Peter Zadravec, ki se ukvarja z raziskavami in svetovanjem v sadjarstvu. Ob tem navaja nekatere primere slabih izkušenj: »Štajerski pridelovalec je dobil naročilo za dostavo treh ton jabolk sorte idared v Sežano po ceni 34 centrov za kilogram, pri čemer ga transport stane 16 centov po kilogramu, še enkrat toliko pa embalaža in manipulacija! V drugem primeru je ad hoc izvoznik sadja od štajerskega kolega odkupil za izvoz 65 ton dobrega zlatega delišesa in ga plačal po 12 centov za kilogram!«

Te primere samo dopolnjuje ugotovitev državne sekretarke Strniševe glede akcijskih cen v trgovinah. »Včasih sem mislila, da stroške akcije plača trgovec, saj gre za reklamo zanj. Zdaj pa že dolga leta vem, da so akcije na račun pridelovalcev, ki morajo izdelke prodati pod svojo lastno ceno, poleg tega pa akcije dostikrat trajajo le en teden, medtem ko mora pridelovalec dobavljati po nizki ceni ves mesec!« je opozorila v začetku meseca na strokovnem sadjarskem srečanju v Artičah.

Dve zgoraj omenjeni zaporedni hudi pozebi in toča so odprle vrata tujim trgovcem s sadjem, slovenska jabolka pa so izgubila tudi položaj na tujih trgih, kar ni nepomembno, saj v naši državi pridelamo v normalnih letinah dvakrat več jabolk, kot jih pojemo. Če upoštevamo še to, da pogosto jemo uvožena jabolka, morajo slovenska nujno najti pot na tuje trge.

Za presežek jabolk trenutno ni rešitev niti predelava, saj Tanja Strniša spomni, da je slovenska predelava sposobna odkupiti zgolj 6000 ton jabolk, ker industrija kupuje jabolčne koncentrate na svetovnih trgih. Ob tem se sprašuje, ali bo vendarle tudi v Sloveniji kdo zgradil tovarno za predelavo slovenskega sadja v koncentrate.

KAJ PA POVEZANOST?

Strniševa spomni, da je evropski trg s sadjem zrušilo zaprtje ruskega trga, zato tudi poljska jabolka tako agresivno ponujajo na našem trgu. Pomagalo bi, če bi bili slovenski pridelovalci jabolk povezani, o čemer se strinjajo vsi – sadjarji, sadjarski svetovalci, stroka in politika. Zato je ta trenutek eno najpomembnejših vprašanj tudi, kako priti do učinkovite povezanosti. »Če bi bili sadjarji jeseni 2018 povezani, ne bi mogla dva posameznika sesuti slovenskega trga z jabolki,« meni sadjar Koršič.

Poskusov povezovanja je bilo že precej. Prav Koršič je pred četrt stoletja vodil take poskuse in je bil tudi direktor Sadjarske zadruge Posavja, a kot sam pravi danes, je bilo takrat preveč neznanja in nezrelosti, ocenjuje pa tudi, da so bili preveliki za takratne razmere.

Čeprav ni dvomov o tem, da bi pridelovalci jabolk v povezanih oblikah dosegli boljšo ceno, več zaslužili in se lažje razvijali, pa ni jasno, kako priti do povezanosti. Pri tem mislimo na vertikalne povezave pridelovalcev, zadrug in trgovine, a tudi na povezave med pridelovalci. Ker vse kaže na to, da bodo v prihodnje podpore sadjarstvu (in zelenjadarstvu) usmerjene pretežno na povezane oblike, torej v organizacije proizvajalcev in skupine pridelovalcev, postaja ustanovitev teh osnovna naloga sadjarjev. Tako je ponovno vzpostavitev organizacije proizvajalcev jeseni napovedal tudi krški Evrosad, sicer največji slovenski sadjar.

KAKO SE OBNESEJO SVEČE?

Poleg zagotavljanja stalnih obnov in povezanosti je za razvoj sadjarstva pomembno tudi prilagajanje podnebnim spremembam. »Na avstrijskem Štajerskem so imeli enako pozebo kot pri nas, a tam v poskusni postaji Gradec že pospešeno proučujejo različne možnosti segrevanja sadovnjakov, tudi učinke sveč,« pravi dr. Zadravec. Poudarja, da podaljšanje rastne dobe zaradi podnebnih sprememb sadjarjem ne prinaša koristi, kvečjemu več težav z boleznimi in škodljivci. Vsekakor pa spremembe podnebja narekujejo, da tudi naša država izboljša opremljenost lokacij z avtomati za spremljanje vremenskih razmer in posodobi opazovalno-napovedovalno službo.

Nujno je tudi povečati porabo lokalnih pridelkov v javnih ustanovah. Če želimo ohraniti domačo pridelavo, se ne bi smelo dogajati, da za slovenski zajtrk šole ponujajo poljska jabolka, kot naj bi se zgodilo minulo jesen. Čeprav v kmetijskem ministrstvu vztrajno ponavljajo, da javne ustanove lahko s pogoji razpisa že zdaj na različne načine dajo prednost lokalnim živilom, so pridelovalci, če hočejo uspeti, v večini primerov prisiljeni ponuditi najnižjo ceno. Sadjar Janez Bučar iz Bušinca pri Dolenjskih Toplicah opozarja, da v šolah za javne razpise skrbijo učitelji, ki nimajo časa, zato je lažje vse blago naročiti pri velikem trgovcu, kot pa se dogovarjati s petimi različnimi dobavitelji.

Na koncu si lahko Mea culpa! (moja krivda) za stanje v slovenski pridelavi jabolk rečemo tudi potrošniki. Kolikokrat iščemo najcenejšo hrano in pri tem gledamo na vsak cent, ni pa nam žal tisočakov za nov avto ali pohištvo? Spodbudno je, da ima poreklo izdelka vendarle vse večji vpliv na odločitev za nakup, kar bodo morali izkoristiti tudi sadjarji. Morda ni tako napačna ideja, da bi tudi na slovensko sadje dodali nalepko Fair trade. Ali po domače: Če boste kupili to jabolko, boste zagotovili dostojno življenje slovenskemu sadjarju.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 28. februarja 2019

Breda Dušič Gornik