DL: Portret tedna - Rok Sanda

11.5.2019 | 12:40

Letošnji prejemnik zlatega znaka JSKD za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti, pisatelj in režiser Rok Sanda (33) se je našel, kot pravimo, razmeroma pozno. V srednji šoli je »bluzil« in tudi na fakulteti, kjer je vpisal kitajščino in sociologijo kulture, ni bilo nič drugače. Študij je opustil, nekaj časa delal v Mladinskem centru Krško kot vodja kulturnih in klubskih dejavnosti ter se nato kot računalničar oz. sistemski administrator zaposlil v Savaprojektu.

»To je bilo povsem nekreativno delo. V tistem zatišju, ko ti nekaj manjka, pa sploh ne veš, kaj to je, se je ponovno rodila želja, ki sem jo imel že skozi celotno srednjo in osnovno šolo, ko sem ves čas nekaj pisal, risal in pesnil. Začel sem pisati zgodbice, a sem hitro ugotovil, da nimam pojma o tem, kar počnem, in predvsem, da premalo berem. Ko sem ponovno začel brati, sem ugotovil, da nimam pojma o književnosti, zato sem se začel o tem izobraževati. Na spletu sem našel predavanja o zgodovini svetovne literature, ki so zajemala vse, od Epa o Gilgamešu do sodobnih avtorjev. Vsa sem jih preposlušal, večinoma med tekom, in v tistem začutil, da moram to študirati,« pripoveduje.

Ker ga je zanimala predvsem angleška literatura, je leta 2012 na University of East Anglia v Norwichu vpisal študij angleške književnosti in kreativnega pisanja. Želel je pisati predvsem prozo, morda kakšen filmski scenarij, a se mu je v te načrte vedno znova nekako prikradlo tudi gledališče. Prvi stik z njim je imel kot gimnazijec v Brežicah, kjer je sodeloval v projektu zdaj že pokojnega igralca Slavka Cerjaka. Nekaj časa je bil aktiven tudi v gledališki skupini domačega DKD Senovo, med študijem v Angliji pa je sodeloval tudi pri nekaj študentskih produkcijah. Po koncu 2. letnika se je lotil snemanja kratkega filma Gastarbeiter, za katerega je del denarja prispevala tudi Študentska organizacija univerze, pogoj pa je bil, da iz tega nastane tudi gledališka predstava. »V dramski tekst sem bil skoraj prisiljen, in če pogledam nazaj, je šlo za zelo slab izdelek. Film je trajal 20 minut, predstava pa se je vlekla dve uri. Že med pisanjem sem vedel, da sem ga na nekaterih mestih polomil, a hkrati sem vedel, da hočem napisati še en tekst, v katerem bom vse to lahko izboljšal. In res, takoj ko sem končal Gastarbeiterja, sem se lotil Ikarusa, ki je bil kasneje nominiran za nagrado Slavka Gruma, s predstavo pa smo zmagali tudi na Linhartovem srečanju.«

Zametki Ikarusa, ki je dobil nadaljevanje v Feniksu, segajo v čas študija v Angliji, ko je iz vaje na temo zgodovina in osamljenost začel nastajati roman o ženski v okupirani Ljubljani in italijanskih koncentracijskih taboriščih. »Zastavil sem široko raziskavo in opravil kup intervjujev, obiskal sem Rab in Gonars, vse poletje sem pisal roman, potem pa ugotovil, da je zanič.« Podobno kot je bil iskren sam s seboj glede romana, ki ga ni nikoli dokončal, na zaključek še vedno čaka tudi dramska trilogija, ki se je začela z Ikarusom. »Nameraval sem jo končati letos, pa teksta še ne znam napisati. Morda naslednje leto.«

Kot predavatelj na delavnicah kreativnega pisanja udeležencem najprej iz glave izbije prav iluzije o pisateljski muzi in navdihu. »Pisanje je trdo delo, pri katerem moraš biti neizprosen do sebe.« To pa zahteva tudi čas – in odkar je lani dobil status samozaposlenega v kulturi, ga ima končno nekoliko več. »S.p. je strašen strošek za umetnika. Status me je zelo razbremenil, zdaj lahko delam isto kot doslej, le da z manj skrbmi ter več samozavesti in renomeja.«

Da gre za že uveljavljenega avtorja poleg nagrad in priznanj priča tudi podatek, da je imel pri filmu Gastarbeiter na avdiciji le toliko igralcev, kolikor je bilo vlog, pri Ikarusu jih je bilo že 40, pri Feniksu pa 100. K sodelovanju ga vabijo tudi ljubiteljska gledališča, čeprav je s svojimi predstavami – za vse, ki jih je režiral, je napisal tudi dramski tekst – ljubiteljski okvir v resnici že presegel. S teatrom bi se rad v prihodnje ukvarjal na višjem nivoju in morda niti ne v Sloveniji, sploh ker prozo tako in tako že ves čas piše izključno v angleščini. Tudi pisatelja v sebi želi še naprej razvijati, zato načrtuje nadaljevanje študija, a zaradi negotovosti, ki jih prinaša brexit, dokončne odločitve še ni sprejel.

Članek je bil objavljen v 8. številki Dolenjskega lista 21. februarja 2019

Boris Blaić