DL: S konjem letiš brez kril in zmaguješ brez orožja

5.5.2019 | 19:00

Vojo z ženo Otilijo na eni od Jernejevih povork v Šentjerneju

Vojo z ženo Otilijo na eni od Jernejevih povork v Šentjerneju

Konji so Vojeva ljubezen.

Konji so Vojeva ljubezen.

Vojo Maletić z obema priznanjema

Vojo Maletić z obema priznanjema

Kasaška zveza Slovenije je na nedavni 6. kasaški akademiji s priznanjem za življenjsko delo nagradila Voja Maletića iz Prapreč pri Šentjerneju, člana Kluba za konjski šport Šentjernej. Maletić je eden najuspešnejših rejcev in kasaških voznikov pri nas. S svojim delom je pustil neizbrisen pečat v reji, dirkanju in organizaciji kasaškega športa. »Tega priznanja sem seveda vesel,« pravi Vojo Maletić, za katerim je kar 47 let v kasaškem športu in ki je za dosežke prejel že nešteto priznanj in pokalov, a ob obisku na njegovem domu izpostavi še eno priznanje, ki mu veliko pomeni – priznanje za življenjsko delo, ki mu ga je ob 130-letnici kluba podelil Klub za konjski šport Šentjernej.

LJUBEZEN DO KONJ

Voja je življenje večkrat preizkušalo, a s pridnostjo in vztrajnostjo je premagal vse, gotovo pa ga je vedno gnala naprej ljubezen do konj.

Rojen je v kraju Bobota pri Vukovarju na Hrvaškem. Že doma so vedno imelikonje, sam pa se je s kasaškim športom začel ukvarjati šele ob prihodu iz vojske. Leta 1972 se je vključil v Konjeniški klub Osijek, kjer je začel v sedlu kot jahač, nato pa nadaljeval kot voznik v sulkiju. Pomembno vlogo v njegovem izobraževanju je igral klubski trener Pero Crnković. Kot voznik je Vojo na dirkah prvič nastopil leta 1975. Pred razpadom nekdanje države je dosegel skoraj šestdeset zmag. Največje uspehe je dosegel s kobilo Milovanko, s katero je osvojil skoraj vse lovorike: prvenstvo dveletnikov, prvenstvo triletnikov, kasaški derbi, dvakrat Dirko maršala Tita in šampionat Jugoslavije.

Vojo je tekmoval po vseh republikah tedanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji, a takrat mu še na kraj pameti ni prišlo, da si bo tu nekoč ustvaril nov dom.

VOJNA IN PRIHOD V SLOVENIJO

A zgodilo se je ravno to. Prišla je kruta državljanska vojna, zgorela je domačija in beg pred vojno ga je jeseni 1991 pripeljal k nam. Njegova prva postaja so bili Krušičevi v Radomljah, kamor je prišel s šestimi konji. Po treh letih pa seje na povabilo šentjernejskih konjarjev – s številnimi je prijateljeval še s tekmovanj – preselil v Šentjernej in včlanil v njihov klub in z njihovo pomočjo našel tudi kmetijo v Praprečah.

Začetek je bil težak, tudi v finančnem pogledu – večino konj je zato prodal in v Prapreče pripeljal le žrebca Bukefalosa in francosko kobilo Sissi des Cimes, s katero je zasnoval izvrstno kasaško linijo, ki je dala številne zelo uspešne tekmovalne konje. Z njimi je za barve Kluba za konjski šport Šentjernej osvojil več kot sto zmag in s tem bistveno prispeval k dvigu kakovosti reje in dirkanja v Šentjerneju. Največje uspehe je imel s kobilo Suriyo, ki je bila tretjeuvrščena na državnem prvenstvu triletnikov in drugouvrščena na derbiju. V rejskih dirkah je dosegel še 3. mesto v derbiju s Sauvignonom in 2. mesto na kasaškem maratonu s Sai Babo. Uspešno je nastopal tudi na Dunaju. V letih 1998 in 2000 je bil najboljši voznik v Sloveniji.

KONJ JE STROŠEK

A tudi v Sloveniji ni šlo brez nesreče – leta 2000 je zaradi stare električne napeljave na domačiji zagorelo, tako da je moral Vojo hlev in preostala poslopja postaviti na novo. Bilo je težko in naš sogovornik pove, da mu brez pomoči prijateljev, klubskih kolegov in podpornikov, zlasti Staneta Krajnerja, ki mu je takrat veliko pomagal, ne bi uspelo. »Zelo sem jim hvaležen. Ravno tako sem izjemno hvaležen družini na Hrvaškem, družini v Sloveniji in Andražu Rumpretu, čigar konje treniram zdaj, da mi s svojo pomočjo, podporo in razumevanjem stojijo ob strani, da se lahko s kasaškim športom neprekinjeno ukvarjam že skoraj pol stoletja. Brez vseh teh ljudi to ne bi bilo mogoče«, doda naš sogovornik.

Vojo, po poklicu gradbenik, vsa leta zelo uspešen – kot je razvidno iz številnih zmag – pravi, da bajnih zaslužkov v tem športu ni, kot bi kdo mislil.

Od tega športa se pri nas ne da živeti in brez veselja do te plemenite živali se s tem ne bi ukvarjal nihče. Vojo pove, da ima danes na posestvu 12 konj. Prav vsi so potomci Sissi des Cimes. Od teh jih je devet v njegovi oskrbi (plemenske kobile, aktivni in neaktivni kasači).

VOJO ŠE TEKMUJE

Zanje lepo skrbi in jih trenira, kar zahteva stalno delo, od jutra do večera. Večino časa preživijo v izpustu, na paši. Vojo, ki ima status poklicnega trenerja, kondicijske treninge opravlja po poteh v bližnji okolici in na lastni treningstezi, občasno pa trening poteka tudi v sedlu. V pripravljalnem obdobju Vojo trenira konje na šentjernejskem hipodromu. Tu imajo dobre pogoje in na splošno je vzdušje v klubu, kjer je vse več mladih, zagnanih in tudi uspešnih tekmovalcev s kasači, med njimi kar nekaj žensk, prijetno.

Vojo pri 72 letih še ne sodi med upokojence. Daleč od tega! Kasače ne le trenira, ampak z njimi še vedno tudi tekmuje. Delo na kmetiji ga ohranja vitalnega in zdravega, v kasaštvu uživa. Za novo sezono, ki se bo začela s prvo dirko aprila v Ljubljani, se zdaj pripravlja z dvema kasačema. K sreči Voju ob strani stojita žena Otilija in njena hči Petra, ki mu pomagata, ga spremljata na tekmovanja itd. Sicer pa ljubezen do konj Vojo opiše s kratkim, a zelo zgovornim stavkom, ki ga je zapisan tudi na njegovem hlevu: »S konjem letiš brez kril in zmaguješ brez orožja.«

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 28. februarja 2019

Besedilo in fotografije: L. Markelj

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

7.5.2019—     + (2)     – (2)     Oceni Piškec 

Vse lepo in prav, da se spodpira šport in uspešne posameznike. Vendar ne na račun okoliških krajanov, ki jim ta gospod s svojimi treningi dela težave in jih ogroža. Namreč trenira zelo agresivno po okoliškh gozdnih poteh in vaških cestah. Če se občina že tako hvali z uspehi na tem področju naj mu še preskrbijo ustrezne terene za treninge. Krajani so se pritožili že na inšpekcijo, če bo treba pa bomo šli še na policijo.

10.5.2019+1     + (1)     – (0)     Oceni Krajan 

Očitno so se pritožili "krajani" predvsem tisti s kombijem in črnimi avtomobili, ki zahajajo v notranjost gozda.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava