DL: Mihael Petrovič ml., poznavalec zgodovine Kočevske - Vsi imajo isti cilj, da se nekaj razišče in nekaj spozna

30.4.2019 | 11:00

Mihael Petrovič ml.

Mihael Petrovič ml.

Mihael Petrovič ml. iz Kočevja velja za enega najboljših poznavalcev kočevske zgodovine. Sam pravi, da je še kar nekaj ljudi, ki vedo veliko o kočevski zgodovini, vendar pa tisti, ki potrebujejo kakšno informacijo iz preteklosti, običajno pomislijo najprej prav nanj. Miha, kot ga kličejo, je namreč vedno pripravljen pomagati in ga nikoli ni treba dvakrat prositi, da kaj pove, ko govori, pa tudi veliko pove. »Res je. Rad govorim in veliko govorim,« pravi. A skromen, kot je, ne pove, da govori veliko ne le zaradi svoje značajske lastnosti, ampak predvsem ker veliko ve in ima zato veliko povedati.

Predlani ste se srečali z abrahamom. Koliko let pa bi pripisali vašemu zanimanju za zgodovino?

Z zgodovino se ukvarjam že od poznih osnovnošolskih let. Kočevska zgodovina me je od nekdaj zanimala. V srednji šoli sem se veliko ukvarjal s Fridrihštajnom prek Gibanja znanost mladini. Pozneje je služba to nekoliko zavrla, saj sem delal v Ljubljani, ko sem se vrnil v Kočevje, pa sem se znova začel aktivno ukvarjati z zgodovino in raziskovanjem.

Kaj vas je pritegnilo k proučevanju kočevske zgodovine?

To, da je bila razmeroma neznana. V šolskih programih je skorajda ni bilo. Človeka pa prej ali slej začne zanimati, kje je doma, kaj je bilo pred njim tukaj. Razmišljati začne, da nismo od včeraj tukaj, da imajo tudi ti kraji neko preteklost, ki pa jo zelo slabo poznamo oz. je zaradi specifičnih okoliščin, ki so zaznamovale Kočevsko, nismo imeli možnost spoznati. Zanimalo me je, zakaj je kočevska pokrajina takšna, kot je, zakaj je toliko zapuščenih vasi, kdo so bili ljudje, ki so včasih živeli v teh vaseh, kakšni so bili ti ljudje, dobri ali slabi …

Za pubertetnika ni ravno običajno, da ga začne zanimati, od kod prihaja. Ali je morda k temu doprinesel tudi oče, ki tudi dobro pozna kočevsko zgodovino in je kot predsednik skupščine občine Kočevje tudi veliko prispeval k slovenski osamosvojitvi?

Zgodovina Kočevske me je res začela že zgodaj zanimati, še posebno v povezavi s Fridrihštajnom, prek katerega sem nato počasi prihajal tudi do drugih stvari. Zagotovo je k temu doprinesel tudi oče, ki je tako kot jaz malo obseden z zgodovino. So pa k temu prispevale tudi druge stvari, od tega, da smo imeli na osnovni šoli odlične profesorice zgodovine, do tega, da nas je kot otroke vodil po gozdovih kočevski gozdar Tone Prelesnik, ki nam je ob tem tudi marsikaj povedal.

Ker vas je zgodovina že tako zgodaj pritegnila, kako to, da se po končani osnovni šoli niste vpisali na gimnazijo in nato na študij zgodovine? Po poklicu ste namreč gradbeni tehnik.

Takrat gimnazije ni bilo. Bil sem, kot se je temu reklo, usmerjenček. Imel sem sorodnika, ki je delal v gradbeništvu, zato sem se tudi sam odločil za ta poklic. Ne bom rekel, da je bila odločitev prava, a takrat se mi je zdelo imenitno, da bom tudi jaz gradbinec, čeprav poklica sploh nisem poznal. Pozneje sem želel študirati zgodovino ali umetnostno zgodovino, pa zaradi štipendije, ki sem jo imel takrat v kočevskem gradbenem podjetju Zidar, to ni bilo mogoče.

Ste pa že v drugem letniku srednje šole za raziskovalno nalogo v okviru Gibanja za znanost mladini izbrali temo iz zgodovine. Zakaj ste se odločili za kraj, s katerim je povezana tragična ljubezenska zgodba grofa Friderika Celjskega in Veronike Deseniške?

Do zgodovine sem vedno čutil neko določeno afiniteto. Zdelo se mi je samoumevno, da vzamem nekaj, kar je iz domačega okolja in kar me je zanimalo. O Fridrihštajnu sem takrat že kar nekaj vedel. Zanimal je tudi očeta, veliko pa je o njem pisal tudi sosed v bloku, kjer smo živeli, Franc Cankar. Bratranec pisatelja Ivana Cankarja je imel tudi zbirko ostalin s Fridrihštajna, ki sem jo seveda tudi poznal.

Kako vas je od tu vodila raziskovalna pot ljubiteljskega zgodovinarja naprej?

Po končani šoli sem se zaposlil v gradbeništvu. Dela in sredstva, kot se je takrat reklo, sem združeval v Ljubljani. Delal sem v SCT, nato v nekem zasebnem gradbenem podjetju. Na delo sem se vozil iz Kočevja, zato mi takrat za raziskovanje ni ostalo dovolj časa. K svoji prvi ljubezni – zgodovini – sem se vrnil, ko sem tako kot drugi prekarci odprl s. p.

Ali lahko rečemo, da ste kot samostojni podjetnik združili svojo poklicno in ljubiteljsko delo?

Da. Delal sem v gradbeništvu, turizmu, največ pa sem se ukvarjal z zgodovino.

Zgodovina Kočevske je tudi, če ne predvsem zgodovina kočevskih Nemcev. Kaj ste vi, ki ste bili rojeni v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja, sploh vedeli o nekdanjih prebivalcih Kočevske, preden ste začeli raziskovati?

Vsi smo vedeli, da so kočevski Nemci bili na Kočevskem, po drugi strani pa o njih nismo vedeli skoraj ničesar. Tako kot drugi smo bili tudi otroci podvrženi takratnim predsodkom, da so kočevski Nemci vsi odšli z velikim navdušenjem, da so vsi želeli v rajh. Ko pa začne človek globlje brskati, vidi, da vse le ni tako črno-belo in da ni bilo vse tako, kot so nas takrat učili. Številni kočevski Nemci so namreč odšli s težkim srcem, a so odšli, ker druge rešitve niso videli.

Pravite, da ko začne človek globlje brskati … Kaj to pomeni? Kje iščete podatke, ali so to knjižnice, arhivi, časopisi?

Zelo različno. Nekaj brskaš po starih časopisih, internetu, knjižnicah, poskušaš priti do arhivov. Velikokrat tudi dvigneš telefon in koga pokličeš, če najdeš kakšnega sorodnika ali človeka, ki te zanima. Ko sem se ukvarjal z naših prvim kočevskim pilotom Ramorjem, sem med raziskovanjem naletel na njegovo osmrtnico, v kateri je bilo zapisano, da ima hčerko, ki živi v Švici. Naveden je bil tudi kraj, kjer živi, zato sem jo začel iskati po telefonskem imeniku in jo na koncu tudi našel. Gospo sem poklical in posredovala mi je ogromno podatkov in izvrstnega fotografskega materiala.

Kako daleč greste v raziskovanju? Greste do srednjeveških urbarjev?

Ne, do urbarjev praviloma ne. Raziskujem predvsem po starih knjigah, stari literaturi. Če bi hotel študirati originalne vire, bi namreč moral iti na Dunaj in se zakopati v tamkajšnje arhive, tega pa si iz finančnih razlogov ne morem privoščiti.

Viri, ki jih proučujete, še zdaleč niso samo v slovenskem jeziku. Pri vašem delu je zato poznavanje tujih jezikov nujno. Vem, da govorite nemško, kar se zdi, glede na to, da proučujete Kočevsko, ki je bila 600 let nemški jezikovni otok na Slovenskem, kar nekako samoumevno, da je to potrebno. Pa morda pogrešate znanje še kakšnega jezika?

Nemščino govorim tekoče, angleščino pa danes že tako ali tako vsi obvladamo. Včasih bi bilo dobro poznati še latinščino ali kaj podobnega. Se pa danes dokumente dobi že bolj ali manj vse v prevodih, srednjeveški dokumenti so napisani že v nemščini. Je pa bolje, če imaš izvirnik. Pred kratkim sem denimo po naključju, ko sem iskal nekaj povsem drugega, naletel na originalno besedilo Švejka, v katerem je Jaroslav Hašek omenjal kočevarsko košaro. V izvirnem češkem besedilu je kočevarska košara, v slovenskih prevodih pa je to postala krošnja.

Pri prevodih torej ne potrebujete pomoči, kaj pa pri svojih raziskavah?

Večje pomoči do zdaj še nisem potreboval, mi pa je včasih kdo priskočil na pomoč. Ko sem denimo brskal po nagrobnikih na kočevarskih pokopališčih, mi je zgodovinar dr. Miha Preinfalk, ki je specialist za plemiške družine in brez dvoma največji poznavalec družine Auersperg v Sloveniji, posredoval prerise nagrobnikov. Seveda pa kdaj koga tudi kaj povprašam. Raziskovalci drug drugemu pomagamo, če se le da. Konec koncev imamo vsi isti cilj, da se nekaj razišče in nekaj spozna.

Tako kot vi pravite za dr. Preinfalka, da v Sloveniji zagotovo ne bi našli človeka, ki tako dobro pozna Auersperge kot on, številni za vas pravijo, da ga ni v Kočevju, ki bi bolje poznal zgodovino Kočevske kot vi.

Marsikdo jo pozna. Marsikdo je zgodovino Kočevske tudi že raziskoval. Sam se s tem toliko več ukvarjam v smislu, da o tem tudi nekaj več pišem. To se je spremenilo kar v neke vrste obsedenost. Ko odkriješ eno stvar, te ta potegne, da začneš raziskovati drugo.

Kako poteka raziskovanje?

Počasi. Včasih pregledam tudi po 150 ali 300 stvari, da dobim en uporaben podatek, včasih pa na kaj naletim tudi po naključju. Tako sem povsem naključno naletel tudi na Hansa Ramorja in fotografijo prvega letalskega posnetka Kočevja. Zato sem začel počasi brskati. Ko je bilo po sedmih letih dela besedilo za katalog k razstavi že napisano, sem prišel v stik še z njegovo hčerko in dobil dodatne podatke.

Letos bo minilo dve leti, odkar ste zaposleni na Zavodu za turizem in kulturo Kočevje. Kakšno je vaše delo?

Vodim oglede bunkerja Škrilj, delam pa tudi pri programih in še naprej raziskujem. V zadnjem času se ukvarjam precej z dopolnjevanjem Prelesnikovega vodnika po Rogu, precej dela imam z vodenjem po bunkerju Škrilj. Zanimanje za obisk je veliko. Objekt je še vedno v stanju, v kakršnem je bil v 50. letih, človeka pa fascinira, kako je bilo vse skupaj natančno narejeno. Pri vodenju po bunkerju tudi sam slišim veliko zgodbic in marsikaj doživim. Tako je denimo bunker obiskal tudi sin človeka, ki je bunker projektiral. Povedal je, da ni vedel, da podzemni objekti obstajajo, saj oče o tem ni doma nikoli govoril. To so tista doživetja, ki dajejo tudi tistemu, ki ogled vodi, prijetna občutja. Ljudje imajo možnost doživeti nekaj, o čemer se je leta samo šušljalo in špekuliralo. Avstrijci so denimo celo govorili, da je pod Gotenico uran in da je zato območje Kočevske Reke zaprto.

Ali je v vašem raziskovalnem delu kaj takšnega, česar se še niste lotili, pa si to želite?

Rad bi obiskal Auerspergov arhiv na Dunaju. V njem bi se dalo še veliko izbrskati o Kočevski. Za obisk je potrebno dovoljenje Auerspergove družine, vendar načelno to ni problem. Težava je, ker si tega enostavno ne moreš privoščiti. To bi bilo mogoče samo, če bi šlo za kakšno strogo usmerjeno raziskovalno nalogo, za katero bi morala biti na voljo tudi zadostna sredstva. Dan ali dva v arhivu namreč ne pomeni nič. Brskanje po arhivih lahko traja tedne, mesece, celo leta.

Ko sva že pri letih … Koliko časa ste že turistični vodnik?

Pošteno povem, da ne vem. Tega preprosto ne spremljam. Vsekakor že zelo dolgo, leta. Samo kočevske Nemce, ki pridejo vsako leto, vodim že več kot deset let.

Pa to še vedno radi počnete?

Da, zelo rad. Dobro se počutim, če vidim, da se ljudje dobro odzovejo, da doživijo te kraje kot nekaj, česar niso poznali, in to zdaj doživljajo v povsem novi luči.

Glede na dolgoletne izkušnje danes vodenje verjetno že opravljate, kot se temu reče, z levo roko. Ali se na vodenja še pripravljate?

Če se ne bi pripravljal, bi podcenjeval ljudi, ki pridejo. Pridejo zato, da bi nekaj slišali, izvedeli. Človek se je zato dolžan pripraviti.

Vaša predavanja, predstavitve in vodenja so vedno zelo zanimiva. Tudi v suhoparne podatke vnesete kakšno podrobnost, zanimivost, zaradi česar vas ljudje zelo radi poslušajo.

Upam! Trudim se, da povem tudi kaj takšnega, kar je bolj malo znano. Sicer pa, kot sem že rekel, rad govorim, k čemur pa verjetno prispeva tudi moja ribniška dediščina. Po mami sem namreč Ribničan.

Kaj pa po očetu?

Oče je bil rojen v Nemčiji. Tudi ded je bil rojen v Nemčiji, stara mama pa je bila Nemka. V Kočevje so prišli po drugi svetovni vojni s kontingentom tistih, za katere je Jugoslavija zahtevala, da se vrnejo v državo. V Kočevju je bilo kar nekaj takšnih družin, predvsem rudarskih.

So nemške korenine in dejstvo, da tudi oče govori nemško, vplivale na vaše odlično znanje nemškega jezika?

Ne. Nemško sem se dobro naučil šele v srednji šoli. Imel sem zelo dobro, prizadevno profesorico. Tiste, ki smo hoteli, nas je še dodatno, brezplačno učila angleščino. Ko se je upokojila, smo jo zelo pogrešali.

Svoje bogato znanje ste predstavili v dveh knjigah, ki pomenita izjemen prispevek k boljšemu poznavanju kočevske preteklosti. V vsaki ste namreč predstavili po 75 znamenitih kočevskih in s Kočevsko povezanih osebnosti. Kako sta knjigi nastali in ali ste ju izdali v samozaložbi?

Prva, V Kočevje pa že ne, je izšla prek Društva Peter Kosler, drugo, Maslo za kralja, pa je izdal Zavod za ohranitev kulturne dediščine Mošice. Nastajali sta postopoma, na podlagi besedil, ki sem jih pisal za kočevski lokalni radio za oddajo iz Zaprašene skrinje.

Prva knjiga je izšla leta 2013, druga 2016, torej tri leta pozneje. Ali lahko letos, ko bodo minila tri leta od izdaje zadnje knjige, pričakujemo izid nove?

Če bo vse po sreči, da! Tretjo že pripravljam. Materiala imam še veliko. Ko sem začel raziskovati, sem imel na seznamu 150 osebnosti, zdaj jih imam že več kot 250.

Ali morda načrtujete še kakšno knjigo o zgodovini Kočevske?

Na dolgi rok zagotovo, a malo drugačno knjigo o zgodovini Kočevske, knjigo, v kateri bodo tudi zgodbe ljudi. Samo o kočevski progi imam zbranih že na desetine zgodb. Material zbiram že vrsto let, moral bi se samo usesti in začeti pisati. A časa za to vedno primanjkuje.

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista 14. februarja 2019

M. Leskovšek Svete

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava