DL: Bilo je metliško kopališče - Kolpa kot reka ljubezni, bazen in morje

22.4.2019 | 12:40

Tone Černič (levo) je v pogovoru s Tonijem Gašperičem obujal spomine na  metliško kopališče, župan Darko Zevnik pa je povedal, kako bo z njim v  prihodnje.

Tone Černič (levo) je v pogovoru s Tonijem Gašperičem obujal spomine na metliško kopališče, župan Darko Zevnik pa je povedal, kako bo z njim v prihodnje.

Matjaž Pešelj

Matjaž Pešelj

V Beli krajini je bilo oz. se je zgodilo marsikaj, o čemer Belokranjci radi obujajo spomine. In to že šest let v Gostišču Podzemelj na prireditvi z naslovom Bilo je … Toni Gašperič je v goste povabil že na desetine ljudi. Eden od njih je bil nedavno tudi Metličan Tone Černič, ki je skupaj s številnimi poslušalci obujal spomine na leta, ko je bilo zelo živo na metliškem kopališču, ki je bilo najlepše ob Kolpi, Kolpa pa za Metličane reka ljubezni, bazen in morje hkrati.

Leta 1934 so metliški sokoli uredili metliško kopališče. Postavili so tudi lesene kabine za preoblačenje, ki so bile plačljive. Imeli so bife, katerega maskota je bil stric Vranešič. Do reke so vodile lesene stopnice. Po drugi svetovni vojni pa so pod kabinami skopali jamo, ki so jo uporabljali za naravni hladilnik. Imeli so tudi vodnjak s črpalko.

PLAVALNI TEČAJ PO METLIŠKO

Černičevi spomini na Kolpo segajo v sredino 50. let prejšnjega stoletja. »Skoraj vsi Metličani smo se nekdaj naučili plavati v Kolpi. Seveda nismo imeli različnih plavalnih pripomočkov, kot jih imajo otroci danes. Tisti, ki je imel napihnjeno avtomobilsko zračnico, je bil že pravi bogataš. Nabirali smo šaš po strugi Kolpe od Metlike do kotlička pod Križevsko vasjo ali do jeza pri mlinu v Križevski vasi. Naredili smo butare, se ulegli nanje in plavali oz. brcali do metliškega kopališča. To smo ponovili enkrat ali dvakrat in že smo znali plavati. Takšen je bil metliški plavalni tečaj. Res pa je, da so nam pomagali starejši kopalci,« se je spominjal Tone, ki še ni pozabil, kako je bilo, ko so fantje na kopališču ob Kolpi prvič videli dekleta v kopalkah. »Ogledovali smo si jih, jih primerjali in dajali pripombe,« se je nasmehnil.

Leta 1962 so uničili nogometno igrišče pri tovarni Beti in naredili asfaltno bazo. Od takrat Metlika ni nikoli več imela travnatega nogometnega igrišča. Iz Kolpe na metliškem kopališču so vlekli pesek, izkopali v strugi približno tri metre globoke jame in uničili poletno sezono. A s peskom iz Kolpe so asfaltirali cesto čez Gorjance, proti Črnomlju in po metliški občini, kar pa je bilo dobro.

Gotovo je največ gostov hkrati metliško kopališče sprejelo leta 1965, ko je bil izlet tabornikov iz vse takratne Jugoslavije, na katerem se je zbralo 8.000 tabornikov, na poljih ob reki pa je bilo ogromno šotorov. Ob nekaterih dogodkih na metliškem kopališču se danes Metličani smejijo, a takrat jim ni bilo do smeha. Tako so na primer leta 1967 zgradili nov gostinski objekt. Medtem ko so dobra tri desetletja prej ljudje brez posebnega tehničnega znanja postavili lesene kabine na kole in jih Kolpa, ko je poplavljala, nikoli ni zalila, pa so gradnjo gostinskega lokala načrtovali strokovnjaki in upoštevali stoletne vode. A dva dni pred slavnostnim odprtjem ga je zalila Kolpa, ki je poplavila.

KOUPA, REKA LJUBEZNI, ČAKA!

Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo na kopališču zelo živahno. Pripravljali so dobro obiskane plese, prireditev Noč na Kolpi, za katero je dal idejo in jo pripravljal Toni Gašperič. A tudi organizatorjem te velefešte jo je zagodla Kolpa, ki je ponoči tik pred prireditvijo narasla in odnesla splav, na katerem naj bi se odvijal program. Pripravili so tudi delavske športne igre, na katerih so med drugim plavali od hrvaškega k slovenskemu bregu. Eden od metliških občinarjev se je začel utapljati, gledalci pa so se mu smejali, saj so mislili, da se šali. Potem pa je nekdo le dojel, da gre zares, in ga je rešil. Ko ga je utapljajoči vprašal, s čim se mu lahko oddolži, mu je rešitelj odgovoril: »Nikomur ne povej, da sem te rešil.«

Leta 1991 so uredili kopališče za begunce iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki pa tam niso nikoli bivali. Sicer pa je reka nanašala pesek, nastala je plitvina, Metličani pa so se kopali vse manj. »Leta 2010 je metliška občina od podjetja GTM Metlika odkupila kopališče, ki je edino mestno belokranjsko kopališče ob Kolpi. Leta 2012, takrat sem bil predsednik metliškega turističnega društva Vigred, smo se lotili temeljite obnove kopališča, saj smo mu želeli vrniti nekdanji sloves. Dolga leta je bilo zanemarjeno in zapuščeno, po obnovi pa je dobilo še lepšo podobo, kot jo je imelo nekdaj. Odprtju pridobitve smo dali naslov 'Koupa, reka ljubezni, čaka'. Poleg metliškega tenisa, ki je naša posebnost, odbojke na mivki, balinanja, otroških igral, prostora za piknik so tradicija metliškega mestnega kopališča tudi prve ljubezni. Ureditev kopališča je takrat veljala dobrih 44.000 evrov. 85 odst. je bilo evropskega denarja, 10 odst. državnega in 5 odst. občinskega. Takrat je bilo rečeno, da naložba še ni končana, saj naj bi na kopališču še poglobili strugo, znova postavili lesen mostiček čez bližnjo Sušico in uredili prostor za šotorišče,« se spominja Černič, ki ni pozabil, da so načrti o poglobitvi struge ostali neizpolnjeni.

A je metliški župan Darko Zevnik zagotovil, da zgodbe z metliškim kopališčem ni konec. Priznal je, da so glede poglobitve zapletali v Sloveniji, še bolj pa na Hrvaškem. Potrebne so bile celo arheološke raziskave. Spet se je začelo premikati konec lanskega leta. Uredili so fitnes na prostem, obljubil pa je, da bodo očistili tudi strugo. »Zgodb, kakršnih se spominja Černič, zagotovo na metliškem kopališču ne bo nikoli več. Res je tudi, da je kopališče ob državni meji, to pa so izzivi, ki jih bomo morali počasi reševati. Matjaž Pešelj iz GTM Metlika, ki je lastnik lokala na kopališču, pa je dejal, da si želijo, da bi kopališče zaživelo, in sicer predvsem kot mestni park. Morda pa bi zgradili tudi prvi bazen v Beli krajini, da bi se mladina lahko spet učila plavati. Ne sicer v Kolpi, ampak ob njej.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 7. februarja 2019

Besedilo in fotografiji: M. Bezek Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava