DL: Portret tedna - Rafko Ogulin

21.4.2019 | 13:30

Eno od vprašanj, na katero je težko dati pravi odgovor, je: »Kaj je začasnost?« Morda bi bili še najbližje tisti, ki bi odgovorili, da je začasnost nekaj, kar naj bi trajalo kratek čas, a se razvleče na leta in desetletja in ji ni videti konca.

S to definicijo se strinja tudi Rafko Ogulin, dirigent Mestne godbe Metlika. Ko je po številnih pretresih in menjavah kapelnikov postal dirigent, ni nihče pričakoval in tudi sam ne, da bo vztrajal do danes. »Dve leti je bila godba celo brez kapelnika. Stopicali smo na mestu, med godbeniki sta se oblikovala dva tabora. Počasi mi je bilo vsega dovolj. Presodil sem, da moramo končati nevzdržne razmere. Nisem konflikten in se nisem obremenjeval s spori nekaterih, zato sem se ponudil kot začasna rešitev,« se spominja. Tudi metliška humorista Matjaž Rus in Janez Vraničar - Luigi sta mu, ko je prvič nastopil kot dirigent, dejala, da bo rekord, če bo ostal dve leti.

Rafkov oče Janez si je želel igrati na diatonično harmoniko. Kupil si jo je, a nikoli ni zares raztegoval meha. Želja po igranju se mu je uresničila pri sinovih Janezu in Rafku. Janez je igral na klavirsko harmoniko, Rafko pa je pri devetih letih začel v glasbeni šoli uk klarineta pri Ivanu Jerini. »Po dveh letih sem že igral v Mestni godbi Metlika. Malo je k temu pripomogel talent, malo pa dejstvo, da je godba potrebovala godbenike, zato je Jerina pospešil pouk. Kmalu sem postal prvi klarinetist, kar pomeni, da sem imel večjo odgovornost in se nisem mogel na nikogar šlepati,« se spominja začetkov Ogulin, ki je pozneje v godbi igral tudi bobne in saksofon, v zabavnem ansamblu klarinet, za dušo pa še vedno raztegne harmoniko.

Rafko je po izobrazbi strojni tehnik, ima nižjo glasbeno šolo za klarinet, dirigentsko znanje pa si je nabiral na seminarjih. »Ugotovil sem, da mora biti v dirigentu več psihologa kot glasbenega strokovnjaka. Ne nazadnje imam pred seboj 50 različnih oseb s prav toliko karakterji in muhami. Potrebnega je veliko potrpljenja, a tudi sreče z ekipo v ozadju, torej s predsednikom godbe in člani odbora, ki so pomembnejši kot dirigent. Pomembno je, da se delo in odgovornost porazdelita. Jaz pa sem tisti, ki vzdržujem ravnovesje, in ko ne gre, pridržim voz, da se ne prevrne,« razmišlja Ogulin, ki je vesel, da je tudi v metliški občini posluh za mestno godbo. Ne nazadnje dela godba, ki je primerljiva s srednjim razredom slovenskih pihalnih orkestrov, tudi promocijo, ki se je Metličanom ni treba sramovati.

Zadovoljen je, ker metliški godbeniki hočejo vse več, želijo dodatne vaje, priprave, stremijo k popolnosti. »To je velik uspeh. Zadnja leta sami predlagajo skladbe, ki naj bi jih igrali. Ocenim, ali so v redu, uskladimo želje in možnosti. In njihovi predlogi sploh niso slabi. Na internetu spremljajo spremembe, jaz pa moram v korak z njimi,« ve iz izkušenj. Zanj je pomembno, da so v godbi mladi in stari. »Eni so bolj vešči igranja, drugi družabnosti. Jaz pa moram znati balansirati med obema poloma. Seveda jih moram držati na vrvici in biti malenkost tudi tiran,« se nasmehne. A godbeniki ga imajo radi. To čutijo obiskovalci njihovih nastopov.

Ogulin si želi, da bi bilo njegove začasnosti za dirigentskim pultom, ki traja že 24. leto, počasi konec. Pravi, da med godbeniki vidi človeka, ki bi od njega prevzel dirigentsko palico, ki ima torej dušo in znanje. Pripravljen pa je vztrajati še nekaj časa, vsaj dokler bo število godbenikov raslo. »Ko sem prevzel godbo, jih je bilo 25, zdaj jih je 50. Na srečo je zanimanje otrok za inštrumente, ki jih igramo v godbi, veliko, tako da se za prihodnost ni bati,« pravi in hkrati zatrdi, da do 170-letnice mestne godbe, ki jo bodo praznovali prihodnje leto, zagotovo ne bo predal taktirke. Ob jubileju namreč nameravajo pripraviti spektakel, ki ga bodo napovedali že na letošnjem poletnem koncertu. Zagotovo bodo spet povabili zanimive goste, saj je njihov namen, da na koncertih ponudijo obiskovalcem čim več, da se zabavajo, uživajo in naslednjič spet pridejo.

Metliški godbeniki so prejeli številna priznanja, a njihov dirigent pravi, da je največja nagrada, ko naredijo nekaj dobrega in je občinstvo zadovoljno. Danes zvečer bo na osrednji metliški prireditvi ob kulturnem prazniku Rafko Ogulin prejel Ganglovo plaketo za predano delo v godbi, ki pa jo sam razume kot priznanje vsem metliškim godbenikom.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 7. februarja 2019

M. Bezek Jakše