Ljudje ob Kolpi: Ivan Tomšič

18.4.2019 | 11:40

Ljudje ob Kolpi: Ivan Tomšič
Ljudje ob Kolpi: Ivan Tomšič
Ljudje ob Kolpi: Ivan Tomšič
Ljudje ob Kolpi: Ivan Tomšič
Ljudje ob Kolpi: Ivan Tomšič

Ivan Tomšič, učitelj in pisatelj; rojen na Vinici 4. decembra 1838 – umrl 17. aprila 1894 v Ljubljani

Ivan Tomšič je postal znan učitelj, vzgojitelj, prevajalec in pisatelj. Rodil se je v družini učitelja Bernarda Tomšiča in Katarine roj. Malnerič. Tudi oče je pisal pesmi in prozo, predvsem gledališke igre. Šolanje je pričel na rojstni Vinici in ga nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani (tudi s finančno pomočjo dr. Janeza Bleiweisa). Iz gimnazije odide na učiteljišče, ki ga konča leta 1860. Nato službuje v Tržiču in Ljubljani kjer je bil leta 1889 imenovan za okrajnega šolskega nadzornika.

Veliko je pisal in objavljal v takratnih leposlovnih in strokovnih glasilih (Vedež, Slovenski glasnik, Primorski Ilirijan, Primorec, Besednik, Torbica) in bil urednik knjižice za mladino – »Knjižica slovenskej mladini«. Ustanovil je tudi list Vrtec in ga urejal vrsto let. Veliko je tudi prevajal in prirejal različne učbenike. Njegov pisateljski opus je obsežen in vsestranski. Pisati je začel zgodaj (pod mentorstvom očeta Bernarda). Pisal ali prevajal je predvsem različne vzgojne in poučne prispevke za šolo (Zlati orehi slovenskej mladosti v opomin, 1866, ABC v podobah in besedi za otroke, 1868, Gledališke igre za slovensko mladino, 1875, Dragoljubci, 1879). Ustvaril pa je tudi nekaj del s področja naravoslovja (Prirodoslovje v podobah) in kmetijskih nasvetov (Poboljšani sosedje ali sadjereja v pogovorih za domače ljudstvo, Poljedelstvo v ljudskih šolah, Gospodarsko-kmetijska šola za učitelje, O mokroti in močvirnosti zemlje, O gnojnej jami ali gnojišču, v obširnejšem delu Srenja pod lipo pa je napisal enajst pogovorov o kmetijstvu.

Očitno je imel zaradi kmečkega okolja v katerem je odraščal tudi poseben občutek za kmetijstvo saj se je udeležil tudi seminarja Kmetijstvo za učitelje na Dunaju.

O drugih Tomšičih – pisateljih: bratu Ljudevitu in očetu Bernardu - pa prihodnjič.

Boris Grabrijan

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

19.4.2019Oceni vl 

O slavnih Belokranjcih je mogoče zanimiva misel, da bi v Vinici, ki je blizu krajinskega parka, predstavili njihovo zapuščino z roko v roki z vodstvom parka. Tako bi bili naši slavni predniki še bolj neposredno povezani z obiskovalci parka in seveda z domačini. Belo krajino ne bi videli samo kot lepotico narave, tudi njeni zanimivi ljudje bi pritegnili marsikoga. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava