DL: Portret tedna - Milan Rus

15.4.2019 | 12:20

Strokoven, vesten, natančen, predan, vedno pripravljen pomagati in poln življenjskega optimizma. S temi besedami so Milana Rusa, ki je sredi decembra lani vstopil v t. i. tretje življenjsko obdobje, opisali zaposleni v Splošni bolnišnici Novo mesto, s katerimi smo se pogovarjali. Ni bil ne zdravnik ne zdravstveni delavec, je pa skrbel za množico stvari, da je njihovo delo lahko teklo nemoteno. In za to pa tudi za njegov človeški odnos z vsemi so se mu leta 2007 v novomeški bolnišnici zahvalili tudi s plaketo bolnišnice.

»Vsem osebju bi se rad še enkrat zahvalil, ker me je predlagalo,« je naprej dejal in v smehu nadaljeval, »takrat so me nekateri vprašali, koliko je bilo to finančno stimulirano. Pa sem jim odgovoril, da priliva ni bilo, bil pa je odliv, saj sem se moral primerno obleči za slovesnost, prihranil sem edino pri kravati, ki mi jo je posodil sin. Pa so nehali spraševati.« Šalo na stran. Milan se je v novomeški bolnišnici zaposlil marca leta 1990, pred tem je delal v servisni dejavnosti. Najprej je začel delati v kurilnici, ker so potrebovali strojnika kotla, po upokojitvi delavcev v plinski postaji pa je prevzel njihovo delo. Obseg dela se je z leti povečeval, skrbel je za nemoten dotok plinov v operacijskih dvoranah, redne servisne preglede anestezijskih aparatov in servisiranje operacijskih miz, ki so se dnevno kvarile, nepogrešljiv je bil tudi pri selitvi centralnega operacijskega bloka v novo stavbo. »Veliko sem imel stika z različnimi serviserji in bil prisoten, ko so opravljali svoje delo. Če te zanima, ti to, kar si videl, tudi ostane. Tako sem znal sam marsikaj postoriti in ni bilo treba za vsako stvar klicati servis. Rad sem imel svoje delo,« je pripovedoval.

»Kar se človek dogovori z njim, je tako rekoč že opravljeno. Ne samo da se spozna na svojo stroko, razume se še na tisoč drugih stvari – od delovanja in popravil različnih aparatov do izdelave specialnih, za našo bolnišnico uporabnih instrumentov,« so v bolnišnici zapisali v obrazložitvi plakete. Da se je zdravstveno osebje nanj pogosto obračalo z različnimi predlogi, kaj vse bi potrebovalo pri svojem delu, je potrdil tudi Milan. »S skupnimi močmi in kančkom iznajdljivosti smo marsikaj naredili in uredili,« je skromno pristavil. Z inovativnimi idejami je v delavnici izdelal kar nekaj instrumentov pa tudi nastavkov za operacijske mize, ki bi jih sicer morala bolnišnica drago plačati in ki jih uporabljajo še danes.

Vedno je bil dosegljiv, podnevi in ponoči, v operacijski blok je prišel tudi po večkrat na dan. »Vedno sem se odzval, tudi če nisem bil v službi. To je le bolnišnica in bolnišnica dela 24 ur na dan, 12 mesecev na leto. Tam so ljudje in nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam potreboval pomoč. Ko nekaj narediš in deluje, je res dober občutek. In potem z veseljem in predvsem lažje prideš v službo,« je menil in pridal, da se je včasih samo prikazal v operacijski, pa je vse kar naenkrat spet delalo (smeh).

Takšen, kot je, tudi zdaj, ko je upokojenec, ne miruje. Dela pri hiši, ki sta si jo s soprogo Miro, tudi že upokojenko, pred leti postavila v Stranski vasi pri Novem mestu, je vedno dovolj, če ga le hočeš videti. Imata tudi vrt, pravzaprav dva, kjer je »glavna« Mira, on opravi večja dela. »Praktično vso potrebno zelenjavo pridelava doma, verjetno bo prej že druga solata, preden bo zmanjkalo te, ki jo imava,« je pristavil. Rada kolesarita in hodita; pri srcu jima je Slovenija, tako da zunaj njenih meja pravzaprav niti ne zahajata. Morda se bosta v prihodnosti odpravila v London, kjer že tri leta živi njun mlajši sin Domen, starejši Marko pa si je družino ustvaril v Sevnici, tako da sta ponosna stara starša triletnemu vnučku in enoletni vnučki. Tudi bere veliko, pravi, da potujoča knjižnica, ki redno obiskuje njihovo vas, skoraj nima več knjige zanj, zato jo naroči in mu jo pripelje. Gibanje in šport ima že od nekdaj v krvi, kot mlad fant je denimo treniral nogomet v takratnem nogometnem klubu Elan, redno se je kot del bolnišnične ekipe udeleževal športnih iger, strelja pa tudi z zračno puško. Je član Strelskega društva Gorjanci, kjer svoje znanje kot inštruktor z veseljem prenaša na mlajše generacije. Seveda tudi bolnišnice še ni pozabil, njegov naslednik, za katerega meni, da je »pravi«, se je že po nasvet obrnil nanj in je z veseljem pomagal. »Vse potrebuje svoj čas, izkušnje in znanje. Vse življenje se učimo,« je dejal. In še kako prav ima.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 31. januarja 2019

Mojca Žnidaršič