Kdo plačuje za kraje v trgovinah? Prodajalci oz. zaposleni?

26.3.2019

Fotografija je simbolična. (foto: shutterstock)

Vem za gospoda, ki je našel zanesljiv način, kako si bo na stara leta, ko morda ne bo več mogel dobro poskrbeti zase, zagotovil posteljo in tople obroke: kaj bo ukradel in se pustil ujeti, pravi, pa bo problem, vsaj za nekaj mesecev, za leto dni, rešen, saj bodo za vse njegove potrebe poskrbeli v zaporu.

Ideja ni nova, prav to že leta precej množično počnejo revne starejše Japonke, ki kradejo samo zato, da bi prišle v zapor, kjer imajo oskrbo in družbo. Pri nas (še) nismo tako daleč, da bi ljudje množično kradli prav z namenom, da bi na stara leta pobegnili tegobam revščine – krade pa se seveda kljub temu. Veliko. Tokrat ne bomo o tistih, ki so pokradli milijone, ti imajo prijetno starost zagotovljeno, pa ne v zaporu. Toda ali ste se kdaj vprašali, kdo plača za vse tiste stotine majhnih kraj v trgovinah – žemljica tu, šminka tam, kos oblačila drugje – pri katerih tatu nikoli ne izsledijo? Kdo pokrije primanjkljaj?

Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili v trgovini priča kraji, ste kdaj opazili koga, ki je, ne zavedajoč se, da ga opazujete, prihuljeno spravil kakšen artikel v žep ali torbo? In je bilo torej jasno, da ga ne misli plačati. Ste bili v dilemi, kako ravnati? Ste ga prijavili? Ali pa ste si rekli, kaj me briga, trgovina veliko zasluži, tole se jim še poznalo ne bo? In ali ste ob tem pomislili, kdo bo izgubo, ki jo bodo odkrili – če ne prej, ob inventuri –, pokril?

Grozno je plačevati za druge

Zavarovalnica, bi se zdel logični prvi odgovor, ampak ne, drobnih kraj v trgovinah nobena zavarovalnica ne krije. Vlome in rope, to že, kraj majhnih vrednosti pa ne. Kdo še ostane? Prodajalke (in prodajalci, seveda, ampak ker je prodajalk več, bomo uporabljali žensko obliko, naš mali prispevek k enakopravnosti spolov) so naslednja izbira. Se lahko zgodi, da delodajalec stroške ukradenih artiklov oziroma »inventurni primanjkljaj« izterja od svojih zaposlenih tako, da prodajalkam trga od plače?

Lahko. In se tudi dogaja.

Uradno seveda ne, neuradno pa je internet poln zgodb o tem, kako morajo slabo plačani trgovci iz svojih plačic dajati skrajno neprostovoljne prispevke. Tudi v zasebnih pogovorih trgovke ponekod potrdijo, da delodajalec primanjkljaj zaračuna njim, izpostavljati z imenom in podobo pa si ne upajo.

Tule je nekaj primerov s spletnih forumov:

»Prejšnji teden so v trgovini, kjer delam, pokradli za cca. 800 € robe in zdaj naši delodajalci zahtevajo, da nastalo škodo pokrijemo trgovci sami. Smo štirje zaposleni s približno 600 € plače. Ali je v drugih trgovinah ista praksa, ali je roba kaj zavarovana proti kraji ... «

»Ko sem delala v trgovini, smo morale tudi same plačati stvari, ki so nam jih ukradli oz. manko pri inventuri smo plačevale prodajalke. So nam pa nekajkrat vlomili v trgovini, tisto je pa plačala zavarovalnica. Grozno je, ko plačuješ za nekoga tretjega.«

»Par let nazaj sem ravno začela delati v trgovini, kjer bi trgovke tudi morale plačati ukradeno robo. Šef je naredil inventuro, in ker je bil velik minus, so ugotovili, da so bile te stvari ukradene in jim je to kar odtegnil od plače. Takrat so bile zaposlene tri punce, ki so takoj odšle do odvetnice in se pozanimale, če lahko njihov šef to naredi. Odvetnica ga je pisno obvestila, da je to proti zakonu in da mora takoj vrniti denar.«

»Ko sem pred leti delala v trgovini z oblačili (pri privatniku), se je tudi enkrat zgodilo, da bi morale kriti vrednost ukradenega blaga, ampak smo se malo pozanimale in so nam povedali, da če je blago varovano, lahko delodajalec zahteva, da krijemo stroške, če pa ni, nam tega ni treba in po zakonu nam ne bi smel trgati od plače. In nam ni, je pa bil jezen. Hvala bogu (za nas), blago ni bilo zavarovano, ampak je že naslednji dan nabavil magnete in alarm.«

Nič od tega se ne bi smelo zgoditi.

Nedopustno!

Vprašali smo najbolj poklicane, SDTS (Sindikat delavcev trgovine Slovenije), ali se take stvari res dogajajo, ali se smejo dogajati in kako v takih primerih ravnati.

»… lahko z gotovostjo potrdim, da jih je bilo v preteklosti veliko in smo v vseh sredinah, kjer imamo člane oziroma smo prejeli klice delavcev, odreagirali. Vsak poseg v plačo delavca je nedopusten in največ je bilo zahtev za plačevanje inventurnega manjka, saj so določeni delodajalci obremenili delavca s poplačilom, kar pa ni dopustno. Škodo je vedno treba dokazati, saj odškodninsko odgovornost delavcev urejajo členi 177., 178. in 180. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/14), v 136. členu istega zakona pa je urejeno zadrževanje in pobot izplačila plače. To v bistvu pomeni, da je delavcu treba dokazati, da je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil škodo delodajalcu ter v kolikor mu škodo dokažejo, je to dolžan delodajalcu povrniti. Iz navedenega izhaja, da je odškodninska odgovornost delavcev po svoji naravi krivdna, prav tako pa ZDR-1 zahteva za uveljavitev odškodninske odgovornosti delavca višjo stopnjo krivde, kot to sicer velja pri splošni odškodninski odgovornosti, saj je delavec odškodninsko odgovoren le, če se mu dokaže, da je škodo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti. Enako kot velja za inventurne manke, velja tudi za ukradeno blago. Delavec ni finančno odgovoren za odtujitve blaga in vsak poseg v delavčevo plačo se lahko šteje kot kaznivo dejanje,« odgovarja generalni sekretar SDTS Ladi Rožič.

In tule je problem

»Glede kršiteljev lahko z gotovostjo trdim, da to niso večja podjetja. Je pa res, da se tudi v večjih podjetjih najde kakšen poslovodja, ki zahteva, da delavci plačujejo ukradeno. Prav tako zasledimo primere, ko naj bi prodajalci kupovali blago pred iztekom roka trajnosti ali pa tudi po iztečenem roku. V vseh teh primerih zahtevamo od vodstev podjetij, da se takšni neodgovorni vodje zamenjajo, delavcem pa poplača izgubljeni zaslužek, v kolikor so plačali izdelke. Problem je, ker je v trgovinski dejavnosti na tisoče majhnih podjetij, v katerih nimamo članstva in zaposlenih ne moremo podučiti o njihovih pravicah,« še pravi Rožič.

Kako torej ravnati, če lastnik ali poslovodja kaže osle zakonu? Takole svetuje Ladi Rožič: »Kako stvari rešujemo? Zoper delodajalca naredimo prijavo na delovno inšpekcijo, obvestimo tudi delodajalca, in v kolikor ne zaleže, sledi kazenska prijava. Prav tako pa v izogib tovrstnim kršitvam obveščamo naše člane in jih pozivamo, da se v takih primerih obrnejo na naš sindikat. Ne glede na to, ali je delavec član ali ne, mu svetujemo, kako ravnati.«  

Mi že ne!

V nekaterih velikih podjetjih so stvari vzorno rešene. Pogovarjali smo se s prodajalko tuje trgovske verige DM Drogerie markt, ki pravi, da prodajalkam nikoli ni treba plačevati kraj ali inventurnega primanjkljaja, vse te izgube podjetje pokrije iz posebnega sklada. Tudi primanjkljaj na blagajni, še ena boleča točka – tega morajo marsikje blagajničarke pokriti s svojim denarjem – ne bremeni njih. Tole ima o tej temi povedati SDTS: »Glede na vaše vprašanje, kako je pri delu blagajničark in v primeru manka ob zaključku dnevnega blagajniškega poslovanja, pa naslednje: podjetja imajo točno izdelana navodila za blagajniško poslovanje. Presežek na blagajni pomeni enako kršitev kot manko, manko mora blagajničarka poravnati, presežek pa se po navadi knjiži na poseben konto.«

V Mercatorju jih je naše vprašanje, ali primanjkljaj odtegujejo zaposlenim, tako vznemirilo, da so nam poleg prvega odgovora poslali še dostavek: »… sem še bolj konkretno preverila in dobila potrditev, da v Mercatorju nikoli in nikakor primanjkljaj zaradi kraje ne bremeni zaposlenih. Noben izredni odtegljaj od plače se ne more izvesti brez pisne potrditve zaposlenega.«

V prvem odgovoru so opisali postopek ravnanja pri ugotovljeni kraji: »Večinoma gre za poskuse kraj na klasičen način s skrivanjem izdelkov v žepe, pod obleko in podobno. To se dobro vidi tudi na posnetkih varnostnih kamer, ki se pregledajo kasneje v postopku, zato je videonadzor zelo pomemben, ko gre za ugotavljanje namena. Vsak nedvoumen poskus kraje prijavimo policiji, ki storilce tudi obravnava.

Varnostniki ali zaposleni na podlagi potrjenega suma kaznivega dejanja osebo zadržijo in pokličejo policijo, ki izvede nadaljnji postopek.

Tako za ugotovljene tatvine na kraju samem kot za tatvine, ki jih ugotovimo naknadno (po prazni embalaži), se naredi zapisnik, v katerem je navedena tudi vrednost izdelkov. Primanjkljaj zaradi tatvin ne bremeni zaposlenih, se pa upošteva pri obračunu poslovanja.«

Globa ni odgovor. Očitno

Smo že kaj bliže odgovoru, kdo financira dolgoprstneže? Če zavarovalnice pravijo, naj gre ta kelih mimo mene, in se trgovk, vsaj teoretično, s tem ne sme bremeniti, kdo pokrije izgube?

No, vi. Se pravi mi, kupci. V trgovske marže so že vračunane izgube, tudi kraje. In zato se takrat, ko ste priča kraji, pa se obrnete stran, molče strinjate s tem, da za plen tatov plačujete (tudi) vi. Nekateri pa razmišljajo drugače, ali kot so napisali v Mercatorju: »… lahko dodamo, da so kdaj tudi drugi kupci opozorili na sumljivo vedenje katere od oseb v trgovini, saj tudi drugi kupci pomenijo dodatno varovalo. Načeloma se v polnih trgovinah namreč težje kaj izmakne.«

Samozaščitno je poskušal ravnati tudi občan, ki je dal na (vedno zanimivi) strani predlagam.vladi.si sredi letošnjega januarja predlog za spremembo 204. člena Kazenskega zakonika. Predlagal je, da se tatvine do 250 evrov vrednosti spremenijo v prekrške, za katere se predpiše globa 600 evrov. »Da vidim junaka, ki bo hotel krasti v vrednosti 0,50 … 90 evrov, ko bo dobljen, da bo dobil položnico za 600 evrov. Vsak bo premislil, ali se splača … pa bo raje plačal izdelek (no, nekateri pač ne bojo tega naredil nikoli). Ko bo takle tatič to kljub kazni naredil recimo že 20x, potem mu naložite družbeno koristno delo … in ko že 30x … potem pa se primite hujših ukrepov.«

Pa se ni potem nihče »prijel hujših ukrepov«, njegov predlog je zaradi pomanjkanja podpore propadel.

Svet24/Revija Zarja