DL: Gozd naj le ostane odprt za vse!

26.3.2019 | 14:45

Benjamin Miklavčič, najbolj skrben lastnik gozda v lanskem letu na območju brežiške enote Zavoda za gozdove Slovenije

Benjamin Miklavčič ni odvisen od gozda, saj dela tudi v svoji trgovini s čevlji sredi Mokronoga, a svojim osmim hektarjem gozda vseeno posveča več pozornosti in časa kot marsikateri večji lastnik. Pravzaprav mu v gozdu stoji ob strani vsa družina, tudi žena Melita in otroci.

Kot pravi, je vse življenje povezan z gozdom, saj je njegov oče podedoval hektar gozda, sam pa je pozneje skupaj z ženo dokupoval gozd na različnih parcelah v okolici doma. »Gozd je bil v slabem stanju, zato sva stopila v stik z logarji, ki so vedno pripravljeni pomagati. V kupljenem gozdu je bilo veliko nestabilnega suhega drevja, preraščeno je bilo z ovijalkami, gozda ni nihče redčil, čeprav je to nujno, da dobiš vitalen gozd. Vse, kar sva delala, je bilo v sodelovanju z Zavodom za gozdove,« pove Benjamin.

POMEMBNO DRUŠTVO

Da bi dobil čim več znanja in izkušenj, se je vključil v Društvo lastnikov gozdov Mirnske doline, ki je zelo aktivno in v sodelovanju s krajevnimi enotami Zavoda za gozdove pripravlja številna usposabljanja za varno delo v gozdu, predavanja priznanjih strokovnjakov in ekskurzije. »Ko so naše gozdove prizadele ujme, so logarji takoj organizirali strokovnjake iz postojnske gozdarske šole, da so nam v praksi pokazali, kako se spravlja drevje v takih razmerah. V omenjenem društvu je gonilna sila Jože Mori, pohvaliti moram tudi vse njegove logarje, pa tudi prejšnjega in sedanjega predsednika društva Antona Ruglja in Andreja Lenarčiča. Vsi se zelo trudijo, da se z lastniki gozdov veliko dela na področju varnega dela v gozdu, gospodarsko učinkovitega krojenja lesa in sodelovanja,« pohvali Miklavčič.

SPECIALIST ZA NAPADE

Njegovi gozdovi so po oceni strokovnjakov Zavoda za gozdove zgledno negovani, vse od mlajših pa do starejših razvojnih faz. Kot pravijo, je pravi specialist za zgodnje odkrivanje napadov podlubnikov, saj je zelo pozoren na razne spremembe v gozdu. To pa ni nič čudnega, saj Benjamin Miklavčič v gozd zaide velikokrat: tudi zgolj za dušo, še posebej pa z družino, v kateri so vsi strastni gobarji. »V gozdu sem srečen. Veseli smo, če lahko opazujemo živali ali če zagledamo medvedovo stopinjo. Tudi moj starejši sin Benjamin že dobro pozna gozd in je ponosen, ko lahko v šolo prinese kakšno drevesno ali sadno vrsto, podrast ali rožo, ki je drugi ne poznajo,« razloži sogovornik.

Z zanosom govori o tem, kakšno biotsko raznovrstnost imamo v slovenskih gozdovih, ko jih primerjamo z evropskimi, kar je posledica sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. »Lahko smo hvaležni stroki, ki to spodbuja, in tudi lastnikom gozdov, med katerimi je zelo veliko dobrih gospodarjev. Zavzemam se tudi za to, da gozd ostane odprt za vse obiskovalce in da ohrani socialno funkcijo, torej, da Slovenci ostanemo tesno povezani z gozdom in se lahko po njem svobodno sprehajamo.

Z GOZDOM OPRAVIJO SAMI

Tudi gozdove družine Miklavčič so v zadnjih letih prizadele različne ujme in škodljivci, a so sanacijo izvedli zelo hitro, zato so posledice bistveno manjše. Družina v gozdu opravi vse sama – od podiranja do vleke iz gozda – in nemalokrat pomaga tudi sosedom in sorodnikom. Vsak manjši lastnik gozda namreč zahtevnih gozdarskih del ne more varno opraviti sam. »Nič sramotnega ni, če dobiš delavca, da ti podre drevo, saj zato pa smo tu, da si pomagamo,« je Benjaminova filozofija.

Ker kljub skrbi za varnost včasih pride do nezgode v gozdu, je občinsko gasilsko poveljstvo predlani za vsa društva v občini prav v Miklavčičevem gozdu organiziralo vajo reševanja ponesrečencev. Ob njej se je izkazalo, da so mnogi sposobni gozdni delavci hkrati tudi gasilci.

Miklavčič je vesel, da so imeli lastniki gozdov tudi predavanja o pomenu biotske raznovrstnosti. V njegovem gozdu prevladuje bukev, sicer pa so v njem vse vrste drevja, ki rastejo po Dolenjskem. Benjamin je zelo pozoren tudi na redkejše avtohtone vrste, ki jih ohranja in sadi, ter v svojem gozdu pusti tudi topole, trepetlike in podobno, čemur so včasih rekli gozdna plevel. »Vsaka rastlina v gozdu nečemu služi,« je prepričan.

SAM VZGAJA SKORŠE

Iz njegovega zanimanja za avtohtone vrste se je razvil tudi zanimiv hobi, saj je začel tudi sam razmnoževati drevesa. Posebno veselje ima s skoršem, avtohtono slovensko sadno vrsto, ki je je v dolenjskih gozdovih še nekaj, drugod po Sloveniji pa je zelo redka. To plodonosno drevo je zanimivo za ptice in druge živali ter tudi za ljudi in je po mnenju strokovnjakov ena od drevesnih vrst, ki je zelo odporna na podnebne spremembe, saj ima zelo globoke korenine. Skoršev les je zanimiv in uporaben, zato so včasih iz njega delali navoje za stiskalnice.

Miklavčiča zanimajo tudi druge avtohtone vrste, kot so brek, mokovec ali jerebika, pa tudi stare, na bolezni odporne sorte jablan in hrušk. Za vsa drevesa vzgoji sejance iz semen, za sadna drevesa pa sejance tudi cepi. Skorševo seme nabira na drevesu v svojem gozdu, ki ga je neurje nagnilo, tako da so plodovi lahko dosegljivi. Rastline vzgoji zase ter za prijatelje in znance, saj jih vidi kot lepa priložnostna darilca. Kot pravi, se je deset let trudil, da je ugotovil, kako vzgojiti skorš, saj ni vedel, da lahko seme odžene takoj ali šele naslednje leto. Zdaj že kar lepo število pri njem vzgojenih skoršev raste v njegovem in po okoliških gozdovih, pa tudi pri prijateljih na Gorenjskem in Štajerskem.

Če tako Miklavčič uspešno prispeva k ohranjanju skorša, pa ga bi zelo veselilo, če bi se v slovenskih gozdovih ohranil tudi kostanj. »Slovence nanj veže marsikaj – od kostanjevih kolov do skupnega nabiranja in kostanjevih piknikov,« pojasni.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 17. januarja 2019

Besedilo in fotografija: B. Dušič Gornik