DL: Alpinista, zakonca Štremfelj: Vzpon na 'duhovni' Everest je najtežji

25.3.2019 | 14:40

Andrej in Marija Štremfelj na Nikodemovih večerih v Novem mestu. Svoje pripovedovanje sta dopolnila z neštetimi lepimi posnetki gora in družine. (Foto: L. M.)

Andrej in Marija Štremfelj na Nikodemovih večerih v Novem mestu. Svoje pripovedovanje sta dopolnila z neštetimi lepimi posnetki gora in družine. (Foto: L. M.)

Gosta prvega dogodka v okviru letošnjih Nikodemovih večerov v novomeški škofiji sta bila Andrej in Marija Štremfelj, priznana slovenska alpinista, ki sta se v Guinnesovo knjigo rekordov vpisala kot prva zakonca, ki sta se povzpela na najvišji vrh sveta, na Mount Everest – čeprav tega nista storila prav s tem namenom. Andrej, ki je osvojil še več drugih osemtisočakov, pa je lani kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo.

A če bi bili življenje le neki vrhunski dosežki, bi bilo dolgočasno. Vsak dan je treba preživeti polno, stvari je treba početi z veseljem, pravita Štremfljeva in poudarita, kako pomemben in veliko težji je vzpon na »duhovni« Everest, za kar se mora človek truditi vse življenje. Brez garanja, odrekanja in naporov pač ne gre nikjer.

Štremfljeva, ki ju je uvodoma pozdravil in na kratko predstavil p. Tomaž Hočevar, sta polno dvorano Baragovega zavoda v Šmihelu navdušila z življenjsko zgodbo, ki je zelo posebna. Opisala sta svojo pot do Boga skozi tri dimenzije: družinsko, alpinistično in duhovno.

»NISMO VSEMOGOČNI«

Združila ju je ljubezen do lepote stvarstva, do narave, do gora in plezanja, s čimer sta se srečala že v mladosti. Odkrito sta spregovorila o svojih družinah, ki sta jima bili vedno v veliko oporo, pa o alpinistični poti, ki je seveda vseskozi nevarna, a tudi lepa. Dala jima je ogromno neverjetnih doživetij pa tudi globokih spoznanj o smislu življenja in pokazala pot do Boga. Čeprav sta oba zrasla v krščanskih družinah, sta bila dolgo le bolj »nedeljska kristjana«, dokler ju ni ob hujših preizkušnjah začela zanimati še duhovna dimenzija življenja.

Andrej je omenil smrtno nesrečo prijatelja Nejca Zaplotnika, s katerim sta ogromno skupaj preplezala, pa smrt Marijine sestre, ki se je ravno tako mlada smrtno ponesrečila v gorah. »Alpinisti, ki analiziramo vsako nesrečo, da potem še mi ne bi naredili take napake, je pri Nejcu nismo našli. Zasul ga je ledeni plaz, ki se sproži vsakih 50 let. In da se je sprožil ravno takrat … Začeli smo razmišljati, da vse pa le ni v naših rokah, da nismo vsemogočni, da je nekdo nad nami. Le odločitve so naše,« je pripovedoval Andrej. Resen opomin je z nesrečnim padcem v gorah kmalu doživel tudi sam in si zlomil obe nogi – pa je kot čudež priletelo letalo in pomoč je prišla pravi čas.

IZKUŠNJA ŽEJE

Marija je med drugim opisala doživetje s plezanja po kalifornijski gori oz. steni El Capitan, kjer sta z možem zaradi res hude žeje bila bolj na robu preživetja kot kadar koli v Himalaji. Ko sta bila že omotična od dehidracije, je Marija v razpoki, polni smeti in svinjarije, našla zavoje štirih litrov čiste zapakirane vode. »To ni bilo naključje, to je bila milost! Ni bil čudež, da je bila tam voda, ki jo je nekdo pozabil oz. pustil. Pač pa moj vzgib, da sem začela brskati v tisto svinjarijo. Takrat je začela v moje življenje vstopati duhovna dimenzija,« pravi Marija, ki je malce spregovorila tudi o svojih newagevskih poskusih, a se je nato vrnila k Bogu.

Zelo rada bere, za kar je vedno našla čas v baznih taborih, ko se alpinisti pripravljajo na vzpon. »Tudi mesec dni preživiš v okolju skal, ledu, čas je počitek, regeneracijo, pa za razmišljanje in poglobljene pogovore. Zame je to milosten čas, ko se srečuješ s seboj, pogledaš svojo preteklost in sedanjost, dobiš izhodišča za naprej,« je pripovedovala Marija.

Zakonca Štremfelj sta prepričana, da je alpinizem njuna pot, ki jima jo je namenil Gospod in jima tudi vedno stal ob strani. Vesela in hvaležna sta za svojo družino s tremi otroki – dva od njih sta športna plezalca kot Marija. Danes alpinista razveseljujejo že trije vnuki. Kot je odkrito povedal Andrej, je bila družina vedno pred alpinizmom zlasti po ženini zaslugi. Omenila sta pomoč širše družine, ko sta se pripravljala in odpravljala na zahtevne alpinistične podvige ter otroke pustila doma. Sicer pa so bili veliko skupaj, saj sta oba po profesiji pedagoga in so imeli skupne popoldneve, počitnice …

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 17. januarja 2019

L. Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava