Letalec sestreljenega bombnika - kot bi ga videla danes

19.3.2019 | 14:35

Območje Sredin, Pr'padalcu, kot pravijo domačini z Drganjih sel, kjer je pristal v vejevju  pilot sestreljenega letala. (foto: J. P.)

Območje Sredin, Pr'padalcu, kot pravijo domačini z Drganjih sel, kjer je pristal v vejevju  pilot sestreljenega letala. (foto: J. P.)

Gospa Ana je pokazala prav prostor, kjer je sedel ranjen pilot. Zdaj je gozd v državnem skladu, delno v zasebni lasti. Panj je bil še malce niže proti Jelovškovemu Borštu severno od Avguštinove hiše.

Gospa Ana je pokazala prav prostor, kjer je sedel ranjen pilot. Zdaj je gozd v državnem skladu, delno v zasebni lasti. Panj je bil še malce niže proti Jelovškovemu Borštu severno od Avguštinove hiše.

Fotografije so iz teh parcel. Na eni se vidi v ozadju hiša, zdaj nova, zadaj pa je stara Avguštinova, dom Ane in Slavka.

Fotografije so iz teh parcel. Na eni se vidi v ozadju hiša, zdaj nova, zadaj pa je stara Avguštinova, dom Ane in Slavka.

Foto: Wikipedia

Foto: Wikipedia

Foto: Wikipedia

Foto: Wikipedia

Ko so se v časopisih pojavili članki in slike o rešenih letalcih posadke ameriškega bombnika B 24, so se mnogi starejši Dolenjci pričeli spominjati dni izpred 75. let. Med vinogradi na Ljubnu sem srečal Ano Hočevar (roj. Avguštin), 87, ki mi je pripovedovala, da se kot danes spominja časa, ko je v dneh pred veliko nočjo leta 1944 na nebu opazila padalca, ki sta se spuščalo iz višine. V teh kratkih trenutkih ju je nekajkrat obletel nemški lovec in streljal na padalca. Prvi, ki ga je videla, je hitro padal proti obrobju gozda na Drganjih selih. Očitno je hotel pristati na Košenicah, vendar mu to ni uspelo. Padal je v gozd Sredin, kjer se je ujel v vejevje dreves.

Ana in brat Ljubo sta tekla v gozd proti mestu, kjer je visel padalec. Že od daleč sta videla, da se je že uspel izmotati iz vejevja in številnih, belih, vrvi padala. S težavo se je pobral in se po snegu v smeri Borštov želel umakniti. Takrat se je obema otrokoma pridružil še Bine Irt. Skupaj so pričeli vleči za vrvi padala, vendar ga niso uspeli potegniti z drevesa. Hoteli so priti do blaga padala, številne svilene vrvice. Vsega tega, za tisti čas, je pomenilo veliko bogastvo tkanine in vrvic.

Napotili so se po krvavi sledi za padalcem in ga našli sedečega, izmučenega, na panju podrte smreke, malce niže na predelu gozda, dober lučaj od Avguštinove kmetije na robu vasi. Niso se mogli sporazumeti. Ameriški pilot, ranjen v nogo, je od napora komaj vstajal, mahal proti dolini in ponavljal «soldaten, partizan, Tito.« Otroci (med 13 in 15 leti) so ga gledali, mu hoteli pomagati. Klicali so vaščane, ki so kmalu prišli in naredili zasilna nosila, pokrili s suknjiči prezeblega, drgetajočega pilota, mu povili desno nogo s sedmimi strelnimi ranami, ki jih je povzročil strelec iz nemškega lovca.

Na prizorišče so prišli tudi domačini in nekateri partizani iz doline Sušic. Tisti, ki so pomagali pilotu, so ga na ramenih z nosili ponesli proti Dolenjskim Toplicam, k zdravniku.

Spet oni drugi so že vlekli padalo z drevesa, rezali kose blaga in se v prepiru dogovarjali za kose in bele, svilene vrvice.

Ana in Bine sta s pogledom spremljala padalca na nosilih. Ona dva sta bila prva, ki sta mu hotela pomagati. Ana pravi, da sta kar drgetala od vznemirjenja in ponosa, ki pa so ga starejši kar prezrli.

Ob vprašanju, kaj je bilo z drugim padalcem, je povedala, da je za njim kar izginila sled. Kot se je še spomnila, ga je veter visoko gnal proti Uršnim Selam. Žal ji je bilo tudi, ker ni imela pri sebi noža, da bi tudi onadva z bratom prišla do lepih vrvic. Kasneje, kot je pravila, je vedno imela pri sebi »pipč«, vendar priložnosti več ni bilo.

Ob razmišljanju o povedanem dogodku bi skoraj lahko zatrdil, da sta to bila prva pilota, ki sta skočila iz bombnika B – 24, ki je padel na tla lučaj od Gracarjevem Turnu. Čas se ujema, bilo je prev veliko nočjo, v snegu do gležnjev..

Tako se je strnila še ena od zgodb o 240. padlih letalih in 809. rešenih pilotih na našem ozemlju, ki so v žepu suknjiča nosili svilen bel robec na katerem je bil zemljevid našega ozemlja, ki so ga pred okupatorjem zasedale partizanske enote. Področje Drganjih Sel je nadzorovala 3. bataljon Cankarjeve brigade. Z borci so imeli prebivalci veliko pristnih stikov. Ana je tudi povedala, da so partizani priredili za kmečko prebivalstvo, ki je to vojsko hranila in podpirala, številne mitinge s kulturnim programom. Bil je to zares herojski čas, čas pomanjkanja, strahu in veselja ob pričakovanju svobode, pravi še Ana, upokojenka doma v Straži. Žal si ni zapomnila pilotovega imena. Pove pa, da je bil to lep, visokorasel, mlad fant, lepega obraza.

Zgodba naj bo del zgodbe padlega letala »Megijine hlačke«. Verjemimo, saj je vse bilo doživeto pred 75. leti v takrat še okupirani Evropi, pod jarmom Hitlerjeve Nemčije, nacizma in fašizma. Le gozdni predeli Roga, Snežnika, Bele krajine, Gorjancev, Trnovskega gozda, Pokljuke, Jelovice, so bila osvobojena ozemlja, kjer so gospodarili partizani.

Žal takrat ni bilo ne fotoaparatov, kje šele pametnih telefonov, da bi imeli tudi slike tega dogodka ...

Zgodbo napisal in slikami opremil Jože Pečnik

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava