DL: Ivanka Sajovic z Drenovca - Muzej kot zgodba s podstrešja

20.2.2019 | 14:40

Ivanka Sajovic v svojem muzeju pokaže, kako so nekdaj predli na kolovrat. (Foto: M. B. J.)

Ivanka v prijetnem muzejskem okolju poprime tudi za kakšno delo. (Foto: M. B. J.)

Rokodelka Ivanka Sajovic z Drenovca pri Vinici se je odločila, da bo svoje izdelke predstavljala ne le na občasnih stojnicah, ampak tudi v muzejčku - Dodala je še stare predmete prednikov, od katerih ima vsak zase zanimivo zgodbo

Ivanka Sajovic z Drenovca pri Vinici je ob stari mami Mariji Jakljevič in mami, prav tako Mariji Jakljevič, spoznavala ročno delo. Imela je srečo, da je odraščala v Adlešičih, kjer se je tovrstno delo zelo dolgo ohranilo med ljudmi. Pravzaprav ni nikoli zamrlo, kajti tudi danes ga Adlešičani s ponosom predstavljajo obiskovalcem, še zlasti mladim, saj želijo, da ljudje ne bi nikoli pozabili, kako iznajdljivi so morali biti v svojem skromnem življenju njihovi predniki.

Ivankina stara mama je bila znana rokodelka. Od svojega 14. leta starosti je pisala pisanice. To je bilo tudi leto, ko se je začela prva svetovna vojna. Ko je prišel v Adlešiče za učitelja Božo Račič - Kume, se je navdušil nad tovrstno domačo obrtjo in spodbujal Marijo pri ustvarjanju. Želel si je, da belokranjske pisanice spoznajo drugod, in tako se je zgodilo, da je Marija napisala tudi po nekaj tisoč pisanic na leto. Ivankina mama pa je še potem, ko to ni bilo več nujno za preživetje, predla na kolovrat in to že skoraj pozabljeno delo predstavljala drugim. Obe sta tudi vezli in Ivanka se je od njiju in v osnovni šoli naučila tega lepega opravila.

Ivanka je po osnovnem poklicu šivilja modnih oblačil, vendar je v glavnem šivala le za domače. Po malem pa je, tudi ko je odrasla, vezla. A ko jo je mož prosil, da bi na darilne vrečke izvezla belokranjske vzorce, se je znova temeljiteje lotila tega opravila. Že prej, pred desetimi leti, pa je začela slikati. To je bila neke vrste terapija po operaciji srca. Danes slika v skupini črnomaljskih amaterskih slikark, ki so si nadele ime Ivanjščice. Vse več časa pa je posvečala prav vezenju. Tudi zato ker je imela nešteto idej, kaj vse bi lahko okrasila z belokranjskimi vzorci.

Danes je Ivanka Sajovic ena od nekaj deset belokranjskih rokodelcev, ki ima kaj pokazati. Na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije so v pozitivno mnenje zapisali, da izdeluje izdelke domače in umetnostne obrti, in sicer tkaničenje na domače platno. »Vezem prtičke, darilne vrečke, otirače, pasove za narodne noše, vrečke za mobilne telefone, pastirske torbe. Moji vzorci so na stenskih rokovnikih, torbicah za glavnike, kravatah, metuljčkih, na oblačilih, z belokranjskimi motivi okrasim tudi mape. Začela sem izdelovati tudi narodne noše za lutke, ki jih v glavnem naredim sama, odločila pa sem se za noše z adlešiško-viniškega okoliša, saj se sicer belokranjske noše med seboj precej razlikujejo,« pravi Ivanka.

Sajovičeva, ki ima osebno dopolnilno delo, je že večkrat razstavljala, svoje izdelke pa ponudi tudi na stojnicah na različnih prireditvah. Ker pa je moževa rojstna hiša na Drenovcu ostala prazna, ji je želela dati vsebino. In tako je uredila v njej muzej, v katerem so na ogled vsi njeni izdelki. A ne le to! Iz gospodarskih poslopij in s podstrešja je prinesla staro opremo prednikov, orodje in pripomočke. »Sestavila sem zgodbo s podstrešja,« se nasmehne. A ne zgolj ene zgodbe, saj je o vsakem predmetu mogoče povedati zanimivost, in Ivanka jih z veseljem pripoveduje. To so zgodbe zadnjega stoletja, saj so najstarejši predmeti stari več kot 100 let. Ivanka rada na stežaj odpre vrata stare hiše na Drenovcu tudi obiskovalcem in predstavi svoj muzejček, kjer se prepletata sodobnost in preteklost.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 13. decembra 2018

M. Bezek Jakše