Po sonček na Straško goro

17.2.2019 | 12:30

Letošnji društveni pohod DU Dolenjske Toplice je bil po nekaj letih premora ponovno na Straško goro, ki je prava izbira za zimski letni čas. Preko trideset ljubiteljev hoje in druženja se je udeležilo pohoda, večina je začela s pohodom v Dolenjskih Toplicah, nekaj se jih je pridružilo kasneje. Šli smo na pobočja Straške gore, na sončno kuliso Straže, ki nudi čudovit pogled na Krko, sosednji Ljuben, na smučišče Gače, Pogorelec, pa vse do Trdinovega vrha ...

Hodili smo delno ob Sušici, prečili reko Krko in se v Gorenjem Polju ustavili pri Vončinovih na prvem jutranjem okrepčilu, povzpeli na pobočja Straške gore do zidanice Tisovičevih, kjer nas Anica in Alojz že vrsto let razvajata z domačimi dobrotami. Nadaljevali smo med vinogradi, tistimi ki jih je v letu 1900 – 1901 skoraj uničila trtna uš, leto kasneje pa hud mraz. Takrat so jih obnovili z ameriškimi sortami. Straška gora je posejana z vinogradi, zidanicami, veliko je tudi bivalnih vikendov. Pot nas je vodila mimo spominske table, obeležja iz polpretekle zgodovine, Matijevega počivalnika, kužnega znamenja iz 17. stoletja, ki priča o divjanju kuge na tem področju. Ob prijetnem klepetu, krasnih pogledih,ki so se ponujali, smo hitro prišli do Straže, ki se v pisnih virih prvikrat omenja leta 1250. Na območju straške občine je pet cerkva in mimo dveh nas je vodila pot. Prva je cerkev sv.Tomaža, nad njo smo zagrizli strmo v hrib, preko gozda, ponovno med vinogradi do Marijine cerkve. Za njeno zidavo naj bi bil zaslužen Wolfgang Daniel Brenner, eden izmed lastnikov gradu Luknja. Marijina cerkev v Straži je eden najbolj eminentnih spomenikov baročne umetnosti na Dolenjskem, katerega pomen presega ozke lokalne in regionalne okvire. Stopnice pred njo so nudile krasno možnost za skupinsko fotografijo. Tudi Krenovi so nas pričakali ... Pot je dolga in postanki so nam dali novega zagona za nadaljevanje do Gostilne Pri Mari, kjer smo ob odlični gostinski ponudbi imeli malo daljši odmor, kavico pa pri sosedovih Dergančevih.

Sledil je povratek preko Hruševca, po sprehajalno kolesarski poti ob Krki, preko lesenega mostu v Vavti vasi, Straži, do Rumanje vasi in preko Gradišča med travniki do izhodišča pohoda.

Večino poti nas je spremljal pogled na smaragdno rečno lepotico, ki preseneča s svojo živahnostjo in ustvarjalnostjo. Od kraškega izvira prek lehnjakovih pragov in jezov se ob reki kot na slikarskem platnu vrstijo podobe preteklosti, vpete v doživetja sedanjosti. Med mlini in gradovi, mimo mest in vasi Krka na vsakem koraku dokazuje svojo neustavljivo privlačnost in daje čudovit okras dolenjski pokrajini, katerega del smo na pohodu doživeli.

Krasen dan smo preživeli, prehodili smo kar okoli 20 km in številni postanki so bili dobrodošli. Tako je na našem koncu, vsi bi nas radi gostoljubno počastili, vsaj s kozarcem cvička, za katerega Tone Pavček pravi: »ni za maše, a vedno paše!«

Straški hrib, kot mu pravijo domačini, pa nas vedno vabi, saj ima nešteto pohodnih poti, gozdarsko, rimsko, vinogradniško … in še pridemo!

Elica Pavlič