DL: 50 let pozneje - Slovenci dobri delavci v Nemčiji

15.2.2019 | 14:30

Pol stoletja po odhodu v Nemčijo je v Trebnjem potekalo srečanje. Na fotografiji v prvi vrsti od leve proti desni: Cvetka Malenšek, Anton Pungaršek, Stane Sebanc, Betka Nadrih, Mimi Klančar; za njimi: Alojz Nadrih, Stane Šepic, Marinka Ozimek, Nina Pungaršek, Stane Miklič in Polde Klančar. (Foto: arhiv Alojza Nadriha)

Alojz Nadrih hrani delovno pogodbo, ki jo je podpisal ob odhodu v Nemčijo, ta je bila v slovenskem in nemškem jeziku. (Foto: J. A.)

Polde Klančar, Marinka Ozimek in Alojz Nadrih (Foto: J. A.)

En avtobus Dolenjcev, večinoma Trebanjcev, se je 8. novembra 1968 iz Novega mesta odpeljal na delo v Nemčijo. Dobili so enoletne pogodbe za delo v podjetju, ki se je ukvarjalo z izdelavo aluminijastih izdelkov. Po 50 letih se jih je precej udeležilo srečanja v Trebnjem, istočasno so druženje organizirali tudi v Nemčiji, kjer je ostalo pet parov.

Nekaj dni pozneje smo se v Trebnjem sestali s trojico domačinov, ki je pred 50 leti odpotovala v Nemčijo. Z nami so svoje zgodbe delili Alojz Nadrih, Marinka Ozimek in Polde Klančar. Čeprav je od njihovega odhoda v tujino minilo že pol stoletja, so bili njihovi spomini še zelo živi.

SLOVENCI DOBRI DELAVCI

Da v Nemčiji potrebujejo delavce, so izvedeli iz časopisa, pa tudi v okolici Trebnjega se je veliko govorilo o tem, saj je tovarnar Karl Altenburger iz Jestettna - Badna v neposredni bližini Švice prijateljeval s Franjem Bulcem, direktorjem Tovarne šivalnih strojev z Mirne. Ko je prišel k njemu na Dolenjsko na lov, je povedal, da potrebuje delovno silo.

Vez z omenjenim nemškim podjetnikom je bil tudi Marinkin oče Maks Rojc, ki so ga med drugo svetovno vojno z družino izselili v Nemčijo, kjer je delal za Altenburgerja. Po vojni se je sicer vrnil domov, lastnik tovarne pa ni pozabil, kako priden je bil. Vse navedeno je pripeljalo do organiziranega odhoda Dolenjcev (večina jih je bila starih od 20 do 24 let) na delo v tujino, kjer so dobili pogodbe za eno leto.

»Mi smo tukaj imeli službe, gnala nas je radovednost,« sta rekla Nadrih in Klančar, Ozimkova pa je dodala, da tudi denar ni bi nepomemben faktor, saj so bile takrat plače v Nemčiji nekajkrat višje od slovenskih.

Ko je beseda nanesla na sam odhod, se je Nadrih spomnil, da je na avtobus, ki je bil namenjen v Nemčijo, takrat v Novem mestu vstopil nekdo z Dolenjskega lista. »Kar nekaj se nas je naročilo na Dolenjski list, ki je prihajal v Nemčijo, in na ta način smo ostali povezani z dogajanjem v domačih krajih.«

PRVA GENERACIJA

Sicer je leta 1968 Nemčija na splošno odprla meje za takratno Jugoslavijo. »Mi smo bili prva generacija, ki je šla tja organizirano na delo. V tovarni, kjer smo delali, so vsi poznali Marinkinega očeta Maksa, rekli so mu Slovena Maks. Še iz časa druge svetovne vojne, ko je delal tam, so se ga spomnili kot delovnega, bil pa je tudi družaben, igral je harmoniko,« pojasni Nadrih. Skupaj z novinci se je s tistim avtobusom na delo v Nemčijo peljal tudi t. i. Slovena Maks, ki sta se mu pridružili žena Marija in takrat 16-letna hčerka Marinka, trije sinovi so ostali v Sloveniji.

Slovenci so se nastanili v gostilni Engel s sobami, nekaj kilometrov od delovnega mesta, prav za njih jo je kupil lastnik tovarne. Na delo so se vozili s kombiji, v gostilni pa so imeli svojo kuhinjo, v kateri je kuhala Maksova žena.

UČENJE NEMŠČINE

Prišleki niso imeli težav pri delu, hitro so se ujeli s kolegi iz Nemčije, jim je pa nekaj časa preglavice povzročala nemščina. »Tisti, ki so hodili v šolo v Mokronogu, so imeli manj težav, saj so se učili nemščino in so jo imeli bolj v ušesih, mi v Trebnjem smo imeli v osnovni šoli angleščino, zato nam je bilo težje. Jezika se je bilo treba naučiti,« se spominja Nadrih, ki je zaradi tega, ker je šel v Nemčijo delat kot ključavničar, pustil službo v Litostroju v Trebnjem.

»V tistem času nas je šlo iz tega podjetja v Nemčijo šest od 60. Takrat smo se šalili, da gremo iz komunističnega raja v gnili kapitalizem.«

Izpostavi, da nihče ni delal razlik med domačimi delavci in njimi. »Znali smo se prilagoditi, saj sta si naša in nemška kultura zelo podobni.« Ob tem omeni, da je to bistvena razlika med ljudmi, ki se selijo v kulturno podobne dežele, in tistimi, ki odidejo v popolnoma drugačna okolja. »Zaradi tega nastajajo geti. Domačini se začnejo izseljevati z območja, ki ga naselijo tujci z drugačno kulturo, in posledično se tam kmalu razvrednotijo nepremičnine. Nič nimam proti tujcem, menim samo, da se morajo prilagoditi okolju, kamor pridejo, se naučiti jezika.«

Klančar je pred odhodom v Nemčijo delal v Trimu, izučen je bil za orodnega kovača. »V Nemčiji nas je v orodjarni delalo 22, od tega sva bila dva Slovenca. Zelo hitro sva se naučila jezika, saj v službi med seboj nisva smela komunicirati v slovenščini.«

Ob tem se spomni, da je prve mesece stalno spraševal: »Wie heisst das auf Deutsch?« (Kako se temu reče v nemščini?) Tako se je njegov besedni zaklad večal.

AVSENIK JIM JE POMAGAL

Klančar se spomni simpatične anekdote, ki se je pripetila le nekaj mesecev po njihovem prihodu v Nemčijo. Zasledili so, da osem kilometrov stran od njih v Švici igrajo Avseniki. Zasvetile so se jim oči in skupina petih fantov se je odločila, da gre na nastop.

Ko so se pripeljali v mesto, nikjer niso videli kakšnega plakata, da bi vedeli, kam sploh morajo iti. »Nismo še dobro znali nemščine, zato smo se pregovarjali, kdo bo vprašal, kje nastopajo Avseniki. Zagledali smo skupino ljudi, stopili do njih in v naši skromni nemščini spraševali, če morda vedo, kje igrajo Avseniki, oni pa so kaj kmalu ugotovili, da smo Slovenci. »Fantje, kar z nami pojdite,« je rekel eden od njih in šele takrat smo ugotovili, da se pogovarjamo s samim Slavkom Avsenikom,« z nasmehom na ustih pove Klančar.

IZ NEMŠKIH PRAŠIČEV KRANJSKE KLOBASE

Vsi trije sogovorniki povedo, da jim v Nemčiji ni bilo hudega, na tisti čas imajo lepe spomine. Je pa zanimivo, da so si vsi trije našli življenjske sopotnike med Slovenci. »Nemke se niso izkazale, smo rajši izbrali Slovenke,« hudomušno pripomni Nadrih.

Slovenci v tistem delu Nemčije so se veliko družili, skupaj so praznovali rojstne dneve, praznike, konec tedna so pogosto izkoristili za kaj prijetnega. »Tam je bila Dolenjska v malem. Mi smo iz nemških prašičev delali kranjske klobase in krvavice,« reče moški del družbe. Ko so imeli otroke, so jih vozili na ure slovenščine v bližnjo Švico, kjer je bil organiziran pouk v sklopu slovenskega društva.

VRNILI SO SE V SLOVENIJO

Nadrih je po osmih mesecih zapustil tisto tovarno, saj je našel boljšo službo v Švici, kjer je potem ostal 20 let. V tistem času si je ustvaril družino, iz Slovenije je pripeljal ženo, rodila sta se jima dva otroka. »Žena in otroka so se v Slovenijo vrnili, ko je hči končala tretji razred osnovne šole, sin pa je šel takrat ravno v šolo. Sam sem v Švici ostal še eno leto in pol, potem sem se tudi jaz vrnil domov.«

Klančar je v Nemčiji ostal 13 let. »Tudi jaz sem se poročil s Slovenko, imava dva sinova in v Slovenijo smo se vrnili, ko bi najstarejši moral v četrti razred. Takrat se v Nemčiji otroci odločijo, ali bodo šolanje nadaljevali v realki ali gimnaziji. Če se takrat ne bi odločili za selitev domov, se verjetno ne bi vrnili,« je realen.

Marinka se je z mamo iz Nemčije vrnila po devetih mesecih, a se je potem spet odpravila nazaj z možem. Skupaj sta tam ostala še 10 let, potem sta se tudi onadva s hčerkama vrnila v Slovenijo.

NI JIM BILO LAHKO

Čeprav se komu zdi, da so ljudje, ki so se vrnili z dela v Nemčiji, v Sloveniji živeli na veliki nogi in jim je bilo z rožicami postlano, sogovorniki povedo, da temu ni bilo tako. Res, da so si še v času, ko so delali v tujini in za slovenske razmere razmeroma dobro zaslužili, večinoma doma postavili ali dokončali hiše, a ko so se enkrat vrnili, za njih ni bilo nič drugače kot za druge.

Ozimkova je dobila službo v občinski menzi v Trebnjem, kjer je začela kot čistilka, bila je pridna, naredila gostinsko šolo in tam ostala 30 let.

Nadrih se je po vrnitvi najprej zaposlil na Mirni v takratni Adrii, potem se je odločil, da bo postal samostojni podjetnik. Po pogovorih z znanci in prijatelji je ugotovil, da pri nas nihče ne dela vijakov. Šel je v Nemčijo, kupil stare stroje, jih obnovil in začel posel. Ustanovil je podjetje Anok. »Težko je bilo. To je bil čas, ko je razpadla Jugoslavija, kmalu bi pobralo še mene. Zdržal sem in danes sem ponosen, da sin nadaljuje posel.«

Podobno zgodbo ima tudi Klančar. Enako kot Nadrih se je po vrnitvi najprej zaposlil, on je dobil službo v Tesnilih na Veliki Loki, potem je odprl orodjarsko podjetje Oroklan. »Do upokojitve sem ga vodil jaz, potem sem ga prepustil sinovoma in vesel sem, da so v družinski posel zdaj vključeni že vnuki.«

Vsi trije izpostavijo, da jim ni žal, da so šli v tujino, in prav tako jim ni žal, da so se vrnili, saj so prepričani, da je Slovenija najlepša dežela. Klančar se je letos s soprogo po 37 letih odpravil nazaj v Nemčijo. »Veliko se je spremenilo. Lahko rečem, da je mesto zdaj v veliko slabšem stanju, kot je bilo takrat, ko smo bili tam mi, tujci so prevzeli lokale in trgovine. Tovarne, kjer smo delali, ni več, tam je nakupovalno središče. Lahko rečem, da je Trebnje veliko lepše in je bolj napredovalo.«

Pogovor z ljudmi, ki jih je življenje odpeljalo v svet in jih je srce pripeljalo nazaj v domače kraje, ima veliko vrednost. Na ta način se človek v najbolj pristni obliki zave, kaj v resnici je ljubezen do domovine, pa tudi kaj vse so ljudje pripravljeni narediti za materni jezik in svojo kulturo.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 13. decembra 2018

Janja Ambrožič