DL: Kako je bilo nekoč - Metliški sejmi so bili borza

14.2.2019 | 14:45

Da bi si obiskovalci prireditve lažje predstavljali, kako so nekdaj na sejmih mešetarili, sta Branko Čulig in Janko Bračika mešetarila za kravo Marije Obradovič. (Foto: M. B. J.)

Z mestnimi pravicami je Metlika dobila tudi pravico do sejmov – Živinski so bili nekdaj znani daleč naokrog, a so po letu 1989 začeli zamirati, živilski pa so še vedno v starem mestnem jedru – Veljala nepisana pravila, poštenost, zaupanje

Ko je Metlika, ki se je takrat imenovala še Novi trg, pred letom 1365 dobila mestne pravice, je s tem dobila tudi mnoge druge, med katerimi so bile najpomembnejše pravice do mestne samouprave, obzidja in sejmov. Metliški živinski sejmi, na katerih je zamenjalo lastnike na tisoče živali, so bili nekdaj zelo poznani daleč naokrog, saj so nanje prihajali ljudje iz vse Bele krajine, Dolenjske, s Hrvaškega in celo iz Italije in Izraela, domačini pa so jih prepoznali že po oblačilih.

Živinski sejmi niso bili vedno na istem mestu, ampak so jih organizirali nad današnjo Vinsko kletjo, ob Trdinovi poti, na Žigonovi njivi v bližini Bračikovih, kjer stoji danes otroški vrtec, in nad Sušico ob cesti, ki vodi proti Črnomlju. Metliški sejem je doživljal vzpone in padce. Zaradi različnih vzrokov, kot so živinska kuga, vojne, ga večkrat ni bilo, sicer pa je bilo v zgodovini dovoljeno sejme pripravljati devetkrat ali dvanajstkrat na leto. Od leta 1947 pa so tako živinske kot živilske sejme pripravljali vsak prvi in tretji torek v mesecu. Po letu 1989 je živinski sejem začel zamirati in končno usahnil, medtem ko živilski še vedno živi v starem mestnem jedru.

Dokaz, da so spomini na metliške živinske sejme še vedno živi med ljudmi, so bile pripovedi Janka Bračike in Branka Čuliga, ki jih je na podzemeljski prireditvi Bilo je … iz njiju izvabil Toni Gašperič. Ana Černič pa je izbrskala nekaj zgodovinskih podatkov in zanimivosti o živinskih sejmih v Metliki. Med drugim tudi, da je leta 1923 meščanska skupnost prepovedala ob semanjih dneh goniti živino skozi mestno jedro, ker ga je preveč onesnažila, zaradi česar so bile v mestu slabe higienske razmere. Živino so smeli voditi le po stranskih poteh okrog Metlike.

Metliški živinski sejmi so bili odprtega tipa. Torej je lahko vsak prosto kupoval živino, cene pa so se gibale glede na ponudbo in povpraševanje. Zato so se prodajalci najprej pozanimali, koliko je kupcev. Kot je dejal Bračika, ki je od otroštva živel s sejmi, saj so imeli njegovi predniki od leta 1919 do konca sejmov živinsko tehtnico, so veljala nepisana pravila, poštenost in zaupanje. »Ko sta kupec in prodajalec udarila v roke, si slednji ni smel več premisliti, četudi bi mu kdo ponudil višjo ceno. Metliški sejmi so bili borza, na kateri je vsak nekaj zaslužil. Tisti dan se je povečal promet v trgovinah in gostilnah. Ne nazadnje je bilo treba vsako kupčijo tudi zapiti, v vseh gostilnah pa sta bila na jedilniku golaž in teleflajš. Kupci so se najbolj bali Židov in Italijanov, ki so bili pripravljeni kupiti živino pa višjih cenah. Z nekega sejma je Izraelec odpeljal vole kar s 30 vagoni,« se je spominjal Bračika.

Branku pa je dobro ostalo v spominu, kako je kot otrok z odraslimi, ki so gonili živali, hodil na metliški sejem iz od Metlike 15 kilometrov oddaljene hrvaške vasi. Da so prišli pravočasno na sejem, so vzeli pot pod noge že ob četrti uri zjutraj. V bližini sejmišča so dali živini seno in vodo, in če so jo hitro prodali, je tehtala več kot doma. Ob prodaji pa so v gostilni podpisali pogodbo. »Voli na metliškem sejmu so bili vedno zelo dobri. Tisti, ki je hotel kaj zaslužiti, je moral kupiti shirane vole in jih doma dobro spitati. Ljudje pa so dobro vedeli, od koga ne smejo kupiti živali,« je pripovedoval Čulig, Bračika pa je dodal, da tisti, ki je kdaj na sejmu prevaral kupce, nikoli več ni mogel prodati živine.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 6. decembra 2018

M. Bezek Jakše