DL: Portret tedna - Emilija Držanič

11.2.2019 | 12:00

DL: Portret tedna - Emilija Držanič

Emilija Držanič iz Brežic je ena tistih Slovenk, Evropejk, ki jih je Nemčija, evropska vojaška sila iz 40. let 20. stoletja, prikrajšala za marsikaj, med drugim za možnost izobraževanja v zgodnji mladosti. Toda ta nemška moč je zbledela. Emilija se je v letih po vojni lahko izobraževala in pridobila znanje in z njim samozavest. Nemčija pa, evropska gospodarska in politična sila, se je uradno pokesala svojega ravnanja iz 40. let 20. stoletja in celo več, pošilja v Slovenijo denarno odškodnino. Za ta nemški preobrat ima veliko zaslug Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, ki povezuje Slovence, zlasti Posavce, ki jih je nacistična Nemčija odvedla z njihovih domov v tujino v različne kraje svojega ozemlja.

Kot nekdanja izgnanka je članica tega društva tudi Emilija Držanič. Bilo ji je osem let, ko so jo z družino odpeljali v Nemčijo. Po vrnitvi domov je končala šolanje, tudi učiteljišče, se zaposlila in nato med službovanjem diplomirala na višji pedagoški šoli, poznejši Pedagoški akademiji, zdajšnji Pedagoški fakulteti v Ljubljani. »Študirala sem, ker sem videla, kako hitro gre razvoj naprej. Pa sem si rekla, da učitelja lahko hitro odrinejo k strani, če ne gre v korak z razvojem,« pravi Emilija Držanič. S takim pogledom na stvari se je leta 1963 zaposlila v Osnovni šoli Brežice in bila tam dobrih deset let pomočnica ravnateljice. Ampak pred tem je že bila učiteljica najprej na Bučki in potem v Cerkljah ob Krki in na Čatežu ob Savi; in na vseh teh šolah pred brežiško je bila po sili razmer vsaj nekaj časa tudi vodja učiteljskega zbora.

Že omenjeno izgnanstvo jo je zaznamovala v otroštvu in zgodnji mladosti. Še zdaj jo zaznamuje, ali rečeno drugače in mogoče bolje, izgnanstvu se posveča kot članica, aktivistka in funkcionarka Društva izgnancev Slovenije 1941–1945. Kmalu po ustanovitvi Društva izgnancev Slovenije leta 1991 je prevzela vodenje brežiške krajevne organizacije in je predsednica še danes. Društvo je s svojimi vztrajnimi nastopi pred politiki in različnimi državnimi organi nekdanjim izgnancem priborilo pravico do odškodnine. Emilija Držanič je tudi osebno po sprejetju Zakona o žrtvah vojnega nasilja zbirala podatke med člani izgnanskega društva ter mnogim izgnancem z brežiškega območja svetovala in pomagala izpolnjevati obrazce. Podobno zavzeta je bila nekaj let pozneje, ko je Nemčija sprejela zakon, po katerem izgnanci lahko uveljavljajo odškodnino za prisilno delo. Nemčija ji je namenila bržčas vlogo anonimne, domala nepismene ženske, toda Emilija se je z izjemno lastno zavzetostjo pogumno porogala taki predvideni usodi. Pri tem z delom v društvu izgnancev in udeležbo pri nastajanju dokumentarnega filma Slovenski izgnanci 1941–1945, z zavzetostjo ob postavitvi spomenika izgnancem v Brežicah, s sodelovanjem z Gimnazijo Brežice v projektu Slovenski izgnanci 1941–1945 ter z drugimi dejanji pomaga držati ogledalo zgodovine pred sodobno Nemčijo in hkrati prispeva k ohranjanju zgodovinskega spomina na izgnanstvo. Društvo izgnancev Slovenije ji je v zahvalo podelilo naziv zaslužna članica. Tovrstni osebni boj z idejo o veliki Nemčiji ni njen edini boj za boljši svet in boljše življenje posameznika na njem. »Veliko je revščine, revnih ljudi, tudi takih, za katere ne vemo,« pravi. Da bi bilo drugače vsaj toliko, kolikor lahko prispeva en človek, se je kot članica Društva upokojencev Brežice vključila v program Starejši za starejše, ki ga izvaja Zveza društev upokojencev Slovenije. Revščine je več vrst, od pomanjkanja kruha in polena do osamljenosti in zavrženosti, v kateri so pahnjeni nekateri stari ljudje, in Starejši za starejše je človekoljubni ukrep tudi zoper tako razčlovečenje človeka. Leta 1933 v vasi Polje pri Bistrici ob Sotli rojena Emilija Držanič zato vidi svoje mesto tudi v tem programu.

V Brežicah menijo, da s svojim javnim delovanjem, zlasti za izgnance in starejše, dela prav in dobro za skupnost, zato so ji v zahvalo podelili oktobrsko nagrado občine Brežice za leto 2018.

Članek je bil objavljen v 48. številki Dolenjskega lista 29. novembra 2018

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava