DL: Portret tedna - Mojca Čemas Stjepanovič

8.2.2019 | 18:30

Mojca Čemas Stjepanovič je zaključila svoj drugi županski mandat v črnomaljski občini. Ko je pred osmimi leti po zmagi nad Andrejem Fabjanom, ki je bil župan štiri mandate, prišla na občinsko upravo, tam ni bila novinka. Njena prva zaposlitev je bila leta 1981 v Rudniku Kanižarica, leta 1987 pa se je zaposlila v plansko-analitski službi na črnomaljski občinski upravi, kjer je v 15 letih zasedala različna vodilna mesta. Nato se je zaposlila v službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko v Ljubljani. Leta 2007 se je vrnila službovat v Črnomelj, preden je postala županja, pa je bila načelnica upravne enote.

»Čeprav na občinski upravi nisem bila novinka, se je od takrat, ko sem odšla, marsikaj spremenilo. Predvsem zakonodaja, oddaja javnih naročil in zahtevnost postopkov, ki so vse bolj zapleteni. Veliko se je spremenilo tudi v zadnjih osmih letih, kar sem bila županja. Izvlekli smo se iz gospodarske krize, pridobili precej delovnih mest, uredili javno infrastrukturo, industrijske cone, energetsko sanirali javne objekte. Vse več mladih se odloča ostati v občini, ki je dobila priznanje za mladim prijazno občino. Letos je bila najboljša turistična sezona. Društva na kulturnem in športnem področju so dosegla zavidljive rezultate,« našteje Čemas-Stjepanovičeva ter poudari, da je ponosna na vse, kar je kot županja naredila skupaj s sodelavci.

Spominja se, da ji ob prevzemu županske funkcije ni bilo lahko. »Nisem vedela, v kakšnih dolgovih je občina. Razumljivo je, da je vedno treba nekaj poplačati, a takrat je bilo v 12 milijonov evrov težkem občinskem proračunu za kar 7,2 milijona evrov minusa, predvsem na račun obveznosti od leta 2003 naprej. Poleg tega je bilo še za 1,8 milijona evrov tožb zaradi neuresničenih naložb do leta 2006. Pa še povprečnino so znižali. Zaradi vseh teh obveznosti občina ni mogla zagotavljati lastnih sredstev za naložbe. Moje znanje in izkušnje s področja proračuna in poznavanje delovanja javne uprave so mi omogočili, da je občina kljub vsem krizam danes v dobri kondiciji. Proti koncu mojega prvega mandata so se razmere normalizirale in v drugem mandatu smo bili uspešni na kar nekaj projektih, kolikor je sploh bilo razpisov, letos pa na številnih,« je zadovoljna.

»Ko smo se izvlekli iz gospodarske krize, je prišla begunska, ki so jo občani sprejeli po belokranjsko, torej z veliko strpnosti, a žal je nekaterim političnim silam uspelo ustvariti strah, razkol med ljudmi. Vnesle so nemir, kolikor ga niso že novice o prihajajoči begunski nevarnosti. Begunska problematika nam je zato vzela veliko več energije, kot je bilo potrebno, in to zgolj zaradi ambicij dela politike. Hkrati so nekateri še zelo manipulirali z vrtcem na Majerju,« ne more mimo težav. Prepričana je, da so v senci vsega tega ostajali pomembni projekti, ki so bili dobri za vse. Junija letos je dokajšen del črnomaljske občine prizadelo še hudo neurje s točo, ki pa je občane močno povezalo. Prav ta povezanost ji je dala navdih za njeno geslo ob letošnji kandidaturi za županjo.

Čemas-Stjepanovičeva zatrdi, da je zdaj zastavljenih veliko projektov, tudi z evropskim denarjem, in prepričana je, da bo njenemu nasledniku gotovo lažje. Omeni pogajanja za novi vrtec v Loki, ki so tik pred zaključkom. Pa investitorja za varovana stanovanja na Majerju, skorajšnjo uskladitev za nadomestno gradnjo OŠ Loka in obnovo OŠ Dragatuš. Načrtovali so center urbanih športov na Majerju. Prav zato, ker je verjela, da bo v naslednjem mandatu zaključila zastavljene projekte, se je odločila za ponovno kandidaturo.

Čeprav je Čemas-Stjepanovičeva kot županja večkrat delovala kot skoraj nedostopna in trdno odločena v svojih prepričanjih, pravi, da po duši ni takšna. Predvsem pa, da se je dotakne vsaka stvar. »Bila sem županja vseh občanov in vsi so bili zame enakovredni. Da smo bili uspešni, so bila potrebna številna usklajevanja in sklepanja kompromisov s sodelavci, občani in občinskimi svetniki. Res je, da sem morala biti kot županja odločna, vztrajna in potrpežljiva hkrati. Ne nazadnje sem se na koncu morala odločiti sama, odločitve pa so bile velikokrat težke, ker je bilo potreb vedno več kot denarja,« pove. Nikoli se ni bala, da bi ji kot županji zmanjkalo dela, in verjame, da bo čas pokazal, da je skupaj s sodelavci delala dobro. »A na volitvah so se volivci odločili za drugega župana, ki mu želim veliko uspehov.«

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 6. decembra 2018

M. Bezek Jakše