DL: Megine hlačke padle, vsi fantje rešeni

26.1.2019 | 19:15

Jože Franko kaže na kraj, kamor je padel ameriški bombnik. V ozadju je pristava, ki se je tedaj tudi vžgala.

Joe Maloney s Stankovo kapo na glavi

Jože Franko in Stanko Kušljan sta del zgodbe o strmoglavljenem ameriškem bombniku.

Naslovnica knjige Zadnji let Meginih hlačk

Zahvala Joeja Maloneyja Stanku Kušljanu

Naši lovci so vzhodno od Šmihela sestrelili štirimotorni bombnik. Posadka je odskočila, odneslo jo je proti Gornji Težki vodi. Tako so v svoje poročilo v operacijskem dnevniku 1. bataljona 14. policijskega polka 2. aprila 1944 kratko zapisali Nemci.

O tem dogodku je bilo napisanih več poročil. Domobranski kronist si je za zapis o sestreljenem bombniku vzel več časa. Tako je zapisal: Po 12. uri opažena v zraku borba med ameriškimi in nemškimi avioni. V tej borbi je bil zbit ameriški štirimotoren bombnik, ki je padel na Gracarjev Turn. Povzročil je požar, zgorel je hlev in kozolec. Opazili smo devet padalcev, vsi so padli na partizansko ozemlje. Dva sta se prijavila v Novo mesto, medtem ko so partizani dobili ostalih sedem. Po pripovedovanju civilov so partizani peljali enega zvezanega z žico in slečenega v bližini Stranske vasi. Kam so ga peljali, nismo mogli ugotoviti, ker so partizani streljali na civile, ki so se zbirali v bližini padalca. Verjetno, da jih čaka ista usoda, kakor do sedaj ujete padalce, tj. da so jih popolnoma slekli in potem postrelili. En padalec je zgorel v letalu.

Tretje poročilo je napisal politkomisar glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske Boris Kraigher in ga poslal Centralnemu komiteju KPS: Na naši točki, kjer se koncentrirajo rešenci iz zavezniških avionov, se je zopet zbralo več Amerikancev. Posadka aviona, ki je bila zrušena pri Novem mestu, se je kompletna rešila na položajih Cankarjeve brigade.

Navedena tri poročila o tem dogodku je v monografiji o reševanju zavezniških letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno Zlomljena krila v poglavju Na Gorjancih vsi rešeni objavil zgodovinar in muzejski svetovalec Matija Žganjar.

Odgovor na vprašanje, čigavo poročilo drži, nedvomno daje knjiga Zadnji let Meginih hlačk (Final Flight of Maggie's Drawers, ki jo je v ZDA izdal Ray E. Zinck), svoje pa so, ko so leta 1993 obiskali Slovenijo, povedali tudi nekateri člani posadke zrušenega ameriškega bobnika, ki so ga ljubkovalno poimenovali Megine hlačke, med drugim Joe Maloney, ki je takrat stkal pristno prijateljstvo z enim od njihovih rešiteljev, tedanjim borcem Cankarjeve brigade, danes devetindevetdesetletnim Šentjernejčanom Stankom Kušljanom, ki se dogodka še dobro spominja.

MITRALJEZČEVA ZGODBA

»Ko so zavezniški bombniki tisti dan leteli z Gradca proti Italiji, sta jih iz Cerkelj napadla nemška lovca, in eden od bombnikov je bil v bitki tako poškodovan, da mu je delal samo še en motor, zato je začel krožiti, člani posadke pa so izskočili. Avion je zaokrožil do Šentjerneja in potem strmoglavil pri Gracarjevem Turnu. Naš 3. bataljon je tedaj nadziral cesto čez Gorjance, da ne bi Nemci in domobranci vdrli na osvobojeno ozemlje v Beli krajini. Bil sem pri težkem mitraljezu, pri katerem sva se menjavala z Žuničem, na položaju pri Pogancih, ko je kakšnih sto metrov pred nama pristal ameriški padalec, sočasno pa so iz Gotne vasi po cesti pritekli domobranci, da bi ga ujeli, a smo bili partizani bližje. Žunič je vžgal po njih, da so se obrnili in zbežali nazaj, padalcu pred nama pa ni bilo nič jasno. Eden od naših, Viktor Kečkeš, je šel ponj, vzel je padalo in ga pripeljal do nas. Možakar nam je nekaj govoril, a ga nismo nič razumeli. Ko je videl, da se z nami ne bo nič zmenil, je govoril samo še bum, bum, bum in vprašujoče obrnil roke. To smo razumeli in mu pokazali, da je tam druga vojska. Kakšno uro je še ostal z nami, potem pa ga je patrulja odpeljala v štab 3. bataljona na Gornjo Težko Vodo, kjer je bilo že nekaj padalcev, celotna posadka pa se je zbrala v Podgradu, kjer je bil štab brigade. Potem so dve noči prespali na farovžu, tretji dan pa so jih odpeljali na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer so se srečali z vodjo zavezniške misije, kanadskim majorjem Williamom Jonesom,« se dogodkov izpred 74 let spominja Stanko Kušljan.

Kaj se je dogajalo z »njegovimi« padalci potem, je Stanko izvedel leta 1993, ko se je na proslavi na Otoku v Beli krajini srečal z Joejem Maloneyjem. William Jones jim je naročil, naj ubogajo partizane, s katerimi so potem iz Bele krajine peš odšli do Bosanskega Petrovca, od koder so jih z letalom odpeljali v bazo v Italiji. Bila je namreč pomlad in zemlja je bila razmočena, tako da letala na letališču na Otoku niso mogla pristajati. Maloney je Stanku na srečanju pred 15 leti pripovedoval, kako je bilo tedaj z njimi. »Imeli so le šest ur urjenja, potem pa so jih strpali v letala in so šli bombardirat Gradec. Po tistem srečanju sva si še veliko dopisovala, in vsakič, ko mi je pisal, mi je kaj poslal in se vsakič posebej zahvalil partizanom, da so jih rešili. Enkrat sem mu poslal partizansko kapo, on pa se je fotografiral z njo in slika je bila objavljena v njihovem časopisu The Seniors Advocate. Še zdaj ne vem, kateri je tisti padalec, ki sem ga pomagal rešiti,« pravi Stanko Kušljan, čeprav si je fotografijo vseh desetih članov rešene posadke ogledal že neštetokrat.

ZADNJI PRISTANEK MEGINIH HLAČK

Kako so svoj zadnji polet končale Megine hlačke, pa se dobro spominja tudi Jože Franko iz Hrastja, ki je tisti dan s sestrico Pavlo nabiral vijolice na travniku nad pristavo pri Gracarjevem Turnu. »Bil je lep spomladanski dan, mislim, da je bila cvetna nedelja, zato sva bila lepo oblečena. Kar naenkrat je začelo močno grmeti, pogledala sva proti Šentjerneju in videla, kako se je gost črn dim vlekel čez nebo. Izgledalo je, kot da bo goreče letalo padlo na Staro vas, a ga je še delujoči motor držal na višini. Potem je počilo, in prestrašena sva stekla domov. Kmalu je tudi v vas prineslo vonj po bencinu. Stopil sem na prag in zagledal sosedovega fanta. Samo spogledala sva se in šla pogledat, kaj se dogaja. Najprej sva gledala samo od daleč. Vse je gorelo, kozolec, pristava in tudi zemlja okoli aviona. Potem sva si drznila priti bliže in iskala patrone, dokler niso prišli belogardisti, začeli streljati in smo se razbežali. Pozneje so prišli v vas in spraševali, ali smo videli padalce. Mislim, da smo enega videli, a jim tega nismo povedali.«

Ko je Jože čez leta na njivi, na katero je padel ameriški bombnik, sadil vinograd, je našel še precej streliva, da bi bila v zemlji še kakšna bomba, pa pravi, da se ni bal, saj je pred leti nekdo tam vse prekopal, da je ostanke letala, predvsem motorje, prodal za staro železo.

Kot rečeno, je zgodba o bombniku B 24 Maggie's Drawers zapisana v knjigi Zadnji let Meginih hlačk, ki je že prevedena in naj bi, če bo po sreči, luč sveta zagledala prihodnje leto ob 75-letnici, ko bodo v neposredni bližini kraja, kjer se je zrušil, postavili spomenik.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 22. novembra 2018

Igor Vidmar