DL: Portret tedna - Rudi Kos

26.1.2019 | 10:40

Po 39 trgatvah, od katerih jih je zadnjih deset preživel na mestu glavnega enologa Kmečke zadruge Krško, se je Rudi Kos letos poleti upokojil. Tako kot njegovi predhodniki Jože Likar, Darko Marjetič, Zdravko Mastnak in drugi, ki jih vedno omenja z velikim spoštovanjem, je tudi on v največji dolenjski vinski kleti pustil močan pečat, poleg ohranjanja visoke ravni kakovosti cvička pa je lahko ob prestopu med upokojence ponosen tudi na medalje in priznanja za številna druga vina, ki so v tem času dozorela v krški kleti.

Med temi mu je najljubša zmaga na Festivalu modre frankinje v Sevnici pred dvema letoma, sicer pa so že več kot 30 let njegova velika strast penine. V vinogradu na domačem Rajcu v bližini Gradu Mokrice s pomočjo družine obdeluje 3.000 trt, ki jih je načrtno zasadil prav za penine. Ko je leta 1986 na trg prišla njegova prva steklenica, je bila to prva dolenjska penina. Prideluje jih po klasični metodi in priznava, da začetki niso bili niti malo enostavni, saj so tedanji pridelovalci zvečine ljubosumno skrivali znanje, potrebno za izdelavo penin. Sam na to gleda precej drugače in skupaj z Mastnakom sta »kriva«, da se je penina v zadnjih letih močno razširila tudi med dolenjskimi vinarji. Poleg penine pridela še nekaj cvička in borovničevca, zadnji dve leti pa se preizkuša tudi v pridelavi penine iz šmarnice, za katero pravi, da je pri nas po krivici zapostavljena, celo toliko, da je niti ne moremo prodajati kot vino.

Po poklicu je kmetijski tehnik. Šolanje na novomeškem Grmu je končal leta 1976, v eni zadnjih generacij pred selitvijo šole na Bajnof. Njegova prva služba je bila v nekdanji brežiški Agrarii, kjer je dve leti delal kot svetovalec za fitofarmacevtska sredstva, ker pa ga je vleklo v vinarski posel, se je kmalu zaposlil v kleti zdaj že prav tako nekdanjega Vina Brežice. Po 20 letih v Vinu je leta 1999 odšel za prvega kletarja v klet KZ Krško, ki jo je nato kot glavni enolog vodil od leta 2008.

Človek, ki ima za sabo skoraj 40 trgatev v velikih kleteh, bi lahko rekel, da je videl že vse, kar je v vinarskem poslu mogoče videti, a Kos opozarja, da čisto vsak letnik, naj bo dober ali slab, predstavlja poseben izziv, in da je največji bedak v resnici tisti, ki misli, da ve vse. »Kot eden najtežjih letnikov mi je ostal v spominu letnik 2001. Grozdje so napadle vse mogoče bolezni, veliko plesni je bilo, a nam je s sodelavci vseeno uspelo narediti dobro vino, in ko ti to uspe, je to kot diploma na fakulteti,« se nasmehne.

Njegova glavna skrb v Krškem je bil cviček, ki je v zadnjih 20 letih doživel vzpon, zaradi katerega so se marsikomu v Sloveniji precej povesili nosovi, zadnja leta pa dolenjski posebnež spet preživlja težke čase. »V 40 letih se je moda zamenjala že nekajkrat. Cviček smo tradicionalno prodajali v zahodno Slovenijo, zadnja leta pa so dobri potrošniki Štajerci, ki mu sicer nadevajo razna podcenjevalna imena, a vseeno radi posegajo po njem. Za cviček me v resnici ne skrbi, saj ima lastnosti, ki bodo vedno našle svoj krog potrošnikov, predvsem tiste, ki hočejo ohraniti trezno glavo. Se pa bojim igralcev, ki cviček na trgu uničujejo. Pri desetih milijonih litrih res ni nobene potrebe, da bi na trg prišlo vino slabe kakovosti. Ne vem, ali je krivo pomanjkanje znanja ali pa je nekaterim preprosto vseeno. No, vsi bi se morali zavedati, da je prodaja tek na dolge proge,« opozarja Kos.

Kot številni drugi dolenjski vinogradniki je tudi sam član vinogradniškega društva, v njegovem primeru je to VD Dolina Jesenice, ki mu je zvest vse od ustanovitve 1997, se pravi od leta, ko je na Tednu cvička v Novem mestu osvojil veliko zlato medaljo. Društvom, ki jih je na Dolenjskem toliko kot nikjer drugod, priznava veliko vlogo pri skrbi za izobraževanje vinogradnikov in dvig kakovosti dolenjskih vin, hkrati pa z nekoliko grenkobe gleda na razdrobljenost tukajšnje ponudbe, saj majhni vinogradi, ki jih je pri nas polno, dolgoročno le težko obstanejo, in vse več mladih jih na koncu tudi opusti. »Povezovanje v konzorcij je bilo le delno uspešno, ideja o centralni kleti pa se je izkazala za utopično, čeprav to sploh ne bi bilo slabo, saj bi tako lažje nadzorovali kakovost vina. Morda je to naloga za neke druge čase,« razmišlja Kos.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 15. novembra 2018

Boris Blaić