DL: Portret tedna - Jasna Dokl Osolnik

17.1.2019 | 11:00

Jasna Dokl Osolnik je bila telovadka, tako kot je bil telovadec Leon Štukelj. Spoznala sta se, ko ji je bilo dvanajst let na tekmi za Šalamunov memorial v Mariboru. Ko je stopil v dvorano, je to začutila, čeprav ga ni poznala. Vedela je zanj, saj ji je o njem pripovedoval oče, športni urednik pri Dolenjskem listu in kasneje dolgoletni dopisnik časnika Delo.

Jasna je bila tako rekoč Štukljeva izbranka. Kmalu po njunem prvem srečanju je postala najboljša gimnastičarka v tedaj dvajsetmilijonski državi in bila je iz njegovega rojstnega mesta. Zato je njen napredek še posebej pozorno spremljal in ji, ko je leta 1979 na sredozemskih igrah v Splitu osvojila zlato na gredi in srebro na parterju, poslal telegram, na katerem je bila podpisana tudi njegova vnukinja Nika, Jasnina vrstnica, s katero imata še danes pristne odnose.

Jasna je bila tedaj nekoliko začudena, da se je njena medalja šampionu z dvema olimpijskima zmagama in še štirimi olimpijskimi medaljami, zdela velik uspeh. Nekoč, kasneje, ji je pojasnil, da je bil šport in konkurenca v njem v njegovem času nekaj povsem drugega kot v njenem. Tudi v tem je bila njegova veličina. Nikoli ni videl le sebe, izjemno je spoštoval tudi svoje tekmece. Podpise nekaterih od njih je skrbno hranil v svoji zbirki avtogramov, v kateri so med drugim tudi podpisi boksarjev Mateja Parlova in Slobodana Kačarja, številnih drugih olimpijskih zmagovalcev, tudi gimnastičarjev, med drugim tudi podpis Jasne Dokl.

Jasna se še danes spomni, kako je bil njen oče oblečen, ko je prišla na svoj prvi gimnastični trening pri legendarni Ruži Kovačič. Imela je pet let in pred tem je hodila k telovadbi k Sonji Požar, medtem ko je njena starejša sestra Maja že resno trenirala. Ko jo je Ruža zagledala, ji je rekla, naj gre zraven, a ni hotela. Potem pa je oče rekel, da bo z njo tekel po gimnazijski telovadnici, a tudi tega ni hotela, ampak je sama stekla za dekleti in tako stopila na uspešno športno pot. Spomni se tudi, kako je kot prvošolka nastopala na občinskem tekmovanju v domači šoli in ji je razredničarka Suhadolnikova v telovadnico prinesla malico – kos črnega kruha, kolešček pariške in rezino kisle kumarice.

Doklovi so bili športna družina. Oče Slavko je bil dober v atletiki, šahu in odbojki, košarko pa je za Kranj igral skupaj z legendarnim Ivom Daneuom. Mama je dvajset let igrala odbojko za Novo mesto in z njo je med njeno nosečnostjo na neki način nastopala v prvi slovenski odbojkarski ligi tudi Jasna, še preden se je rodila. Starejša sestra Maja je bila ena najboljših jugoslovanskih telovadk. Skupaj sta tekmovali le dvakrat, leta 1976, ko sta si na republiškem prvenstvu delili prvo mesto, in istega leta, ko je bila Maja na državnem prvenstvu prva in Jasna tretja, mama Stanka pa je trpela, ko so jo ljudje spraševali, za katero navija. Že tedaj se je Jasna odločila, da svojih otrok ne bo dala v isti šport. In ju ni – Eva je bila vrhunska športna plesalka, Tim je danes pomemben člen igre košarkarske ekipe Krke. Če je Jasnin oče Slavko igral skupaj z Ivom Daneuom, nekoč najboljšim košarkarjem sveta, in je Timov oče in Jasnin mož na finalnem turnirju državnega prvenstva mladincev igral proti Draženu Petroviću, si lahko po neki analogiji naskok na svetovni vrh obeta tudi kateri od Timovih soigralcev ali tekmecev.

Morebitni prodor v svetovni vrh in že zagotovljen nastop na olimpijskih igrah v Moskvi je Jasni preprečila poškodba oziroma operacija, s katero so ji podaljšali kost na nogi. Kljub drugačnim napovedim zdravnikov se ji na igre ni uspelo pravočasno pripraviti, poleg tega pa je v času mirovanja zrasla za 12 cm in se iz deklice razvila v postavno damo, kakršna v boju s peresno lahkimi skoraj pritlikavimi tekmicami ni imela več pravih možnosti.

Kljub koncu njene športne poti z Leonom Štukljem nista nikoli prekinila stikov. Ko je praznoval osemdesetletnico, ga je obiskala skupaj z novomeško občinsko delegacijo, srečala sta se ob devetdesetletnici novomeškega Sokola. Večkrat je na njen naslov prišla razglednica z njegovim podpisom, Jasna pa je odigrala pomembno vlogo pri prireditvah ob njegovem petindevetdesetem in stotem rojstnem dnevu, ki ju je režiral Matjaž Berger, s katerim je Jasna tesno sodelovala več kot dvajset let.

V ponedeljek bo minilo sto dvajset let od rojstva Leona Štuklja, kar bomo Novomeščani zaznamovali z veliko predstavo v olimpijskem centru v Češči vasi in z razstavo v Dolenjskem muzeju, ki ga zadnja leta uspešno vodi prav Jasna Dokl Osolnik. Uspelo ji je prepričati člane Štukljeve družine, da bodo prvič razstavljeni tudi njegovi osebni predmeti in ne le njegove medalje, diplome in fotografije. "Leon Štukelj se nikoli ni imel za športnika, ker se mu je to zdelo preveč profesionalno, on je bi telovadec in sokol vse življenje, in to bo pokazala tudi naša tokratna razstava," pravi njegova prijateljica Jasna Dokl Osolnik.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 8. novembra 2018

Igor Vidmar