DL: Vučji ogrizek - Iz mesta na belokranjsko podeželje

12.1.2019 | 17:15

Izidor, Manca in Boris

Na paši

Izidor, Manca in Boris

Izidor Grabrijan, ki je skupaj s partnerico Manco iz Kamnika prišel kmetovat na domačijo svojih prednikov na belokranjska Velika sela želi, da bi lahko oba preživela z delom na kmetiji – Prednost ovcam mlečne pasme – Predelava mleka in mesa – Dobrodošla pomoč in nasveti očeta Borisa

Ko omenimo ovčerejsko kmetijo Peteh Vučji ogrizek z Velikih sel pri Adlešičih, moramo začeti pripoved pri prapradedku sedanjega gospodarja Borisa Grabrijana, ki počasi predaja domačijo v roke sinu Izidorju. Omenjeni prapraded je bil ovčerejec, in ko je ovce nekoč napadel volk, jih je hotel rešiti iz volčjih krempljev. Toda volk se je lotil tudi njega in mu odgriznil uhelj ter del lica. In tako so mu ljudje, ko so ga hoteli prizadeti in žaliti, rekli vučji, torej volčji ogrizek.

A sedanjemu gospodarju Borisu se je ta prispodoba zdela tako zanimiva, da je po volčjem ogrizku poimenoval kmetijo. Boris je pravzaprav odraščal v stanovanjskem bloku v Črnomlju, vendar je prihajal na Velika sela pomagat kmetovati staremu očetu Nikolaju Petehu, ki je imel, kot je bil običaj na mnogih belokranjskih kmetijah, dve kravi, dva prašiča, konja, kure in je na njivah prideloval hrano zase in za svoje živali ter bil v tistih časih edini v vasi, ki ni oddajal mleka. Očitno je Borisu kmetovanje tako priraslo k srcu, da se je po končani gimnaziji odločil za študij kmetijstva. Že na začetku študija si je kupil tri ovce jezersko-solčavske pasme, ki so bile, kot se spominja, prve te pasme v Beli krajini.

BORIS

A po končanem študiju se dipl. inž. kmetijstva ni vrnil na dedkovo domačijo, ampak je ostal v Ljubljani. »Najprej sem se zaposlil na Biotehniški fakulteti, potem sem se kot zasebnik ukvarjal z vzpostavljanjem tehnologije za čiščenje odpadnih voda, pozneje pa sem se zaposlil na kmetijskem ministrstvu in nato na kmetijsko-gozdarski zbornici. Jeseni 2007 pa sem postal direktor Krajinskega parka Kolpa, ki ga vodim še danes, že dve leti prej pa sem hodil vsak dan obdelovat kmetijo na Velika sela in se vozil v službo v Ljubljano. Ob razpadu Jugoslavije sem namreč z dedkom podpisal pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter tako dobil kmetijo. Pa saj je nihče drug niti ni želel obdelovati,« niza Boris, ki se je celo odpovedal študiju v Kanadi, za katerega je dobil štipendijo, in raje ostal na rodni grudi.

Boris je v začetku redil predvsem ovce, imel pa je tudi nekaj krav. A ko je pred približno 20 leti padel s slemena povsem novega hleva, je najprej prodal govedo. »Ko je leta 1996 stekel postopek za priznanje belokranjske pramenke kot slovenske avtohtone pasme, sem kupil prve tri ovce te pasme in v naslednjih letih pretežno redil te ovce. Ovcam so potem sledili še istrski osli, krško-poljski prašiči, zadnje desetletje pa tudi mangulice. Danes imamo tudi okrog 20 krav, ki pa jih ne molzemo,« našteva Grabrijan.

IZIDOR

Borisov sin Izidor je iz Kamnika, kjer je živel, ob koncih tedna skupaj s starejšo in z mlajšo sestro prihajal pomagat kmetovat očetu na Velika sela. »Ko sem končal osnovno šolo, še nisem natančno vedel, kaj želim postati v življenju, zato sem šel na gimnazijo. A po srednji šoli sem že zagotovo vedel, da bom kmetoval na Velikih selih. Zato sem se odločil za študij živinoreje na Biotehniški fakulteti. A takrat še nisem vedel, ali bom živel v Kamniku ali v Beli krajini in ali bom zgolj kmetoval ali bom morda hodil tudi v službo. Odločilen za to, da sem se preselil na Velika sela, je bil razpis za mlade prevzemnike kmetij. Z očetom sva se dogovorila, da bom od njega prevzel kmetijo, in tako sva se letos spomladi s partnerico Manco preselila v Belo krajino,« začenja svojo pripoved Izidor.

Manca prej ni kmetovala, a ko je spoznala Izidorja, je naredila še kmetijsko šolo. V Kamniku je pustila službo in si jo poiskala v Beli krajini. Izidor pa želi ustvariti delovno mesto na kmetiji. Zato se je začel preusmerjati v mlekarsko proizvodnjo. Sedaj je na kmetiji okrog 200 plemenskih ovc, a bodo počasi ovce mesne pasme zamenjevali z bovškimi ovcami, ki dajejo več mleka. Del tropa z ovcami mesne pasme pa bodo obdržali že zaradi čiščenja parcel in ohranjanja kmetijske krajine. »Z Manco sva izračunala, da bi morala imeti poleg vsega drugega 100 do 150 ovc mlečne pasme, da bi lahko oba živela zgolj od kmetije. Ovca da na dan liter do liter in pol mleka, a je koncentracija beljakovin in maščob znatno večja kot pri kravjem mleku. Tako je tudi za kilogram ovčjega sira potrebnega polovica manj mleka kot za kravjega. Obiskovala sva tečaje za predelavo mleka in še kakšnega bova morala. Za začetek izdelujeva jogurte, sir, albuminsko skuto in nama kar uspeva,« je zadovoljen Izidor.

Na ekološki kmetiji Cirila Totterja v Gribljah imata v najemu obrat za predelavo mleka. V prihodnje pa nameravata pripravljati tudi izdelke iz ovčjega, oslovskega, govejega in svinjskega mesa z domače kmetije. »Pridobivamo dokumente za obrat za predelavo mesa in mleka na domačiji na Velikih selih, v katerem bomo imeli tudi razsekovalnico mesa, ki ga bomo prodajali tudi svežega. Načrtujemo, da bomo postopoma razvijali vse več novih izdelkov,« načrtuje Izidor.

NOVA DELOVNA MESTA

Na Vučjem ogrizku zdaj obdelujejo 50 hektarjev zemlje, ki je v lasti Grabrijanov ali v najemu, in to od Preloke, Perudine, Gribelj do Tribuč, najdlje pa so parcele od domačije oddaljene celo 20 kilometrov. Hrano za živali pridelajo sami, nekaj pa je dokupijo, saj pogoji za poljedelstvo niso ravno idealni. Orjejo le 4 hektarje njiv. Sicer pa se živali praviloma vse leto pasejo na prostem, razen tistih, ki jih molzejo ali ki kotijo, ko je sneg. »Živali pred volkovi in medvedi na paši varujejo osli, ki jih imamo kar 20 in niso nevarni ljudem. Pred ljudmi pa ovc ni mogoče zaščititi in tako imamo večkrat kraje na pašnikih,« je razočaran Boris, ki poudari, da se trudijo, da je čim več njihovih živali avtohtonih ali vsaj tradicionalnih pasem.

Na Velikih selih, ki štejejo 12 hiš, od katerih sta dve prazni, se tako ustvarjajo nova delovna mesta. Razen na Vučjem ogrizku ni v vasi nikogar drugega, ki bi živel le od kmetije. Izidor in Manca upata, da bo na Vučjem ogrizku dovolj zaslužka za preživetje obeh, Boris, ki nikoli ni bil zgolj kmet, pa pravi, da na kmetiji tako in tako nikoli ne bo prenehal delati. A tudi če bi, so zelo dragoceni že njegovi nasveti. V desetletjih kmetovanja si je namreč nabral obilo izkušenj.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 8. novembra 2018

Besedilo in fotografije: M. Bezek Jakše