Intervju - Jasna Kuljaj: Zafrknila sem se že v najstniških letih

10.1.2019 | 14:40

Jasna Kuljaj (vse foto: Planet tv)

Voditelja Bara Domen Kumer in Jasna Kuljaj

Jasna Kuljaj: »Resničnostne šove delam bolj »obrtniško«.«

Z energično Jasno Kuljaj sva se dobili v enem od ljubljanskih lokalov, naročili kavo in se zapletli v nekajurni klepet. Ponavadi so moji sogovorniki precej pazljivi pri odgovorih, Jasna pa je kar pokala od iskrenosti. Čeprav sva se veliko smejali, nisem mogla mimo tega, da ob pogovoru o njeni službi ne bi opazila neverjetnega leska v njenih očeh. Punca ima očitno res zelo rada to, kar počne!

Kako se je za vas končalo leto 2018?
Leto sem sklenila le delno, kajti oddaja Bar se konča 5. januarja. Šele takrat bo zame konec leta, tako da ta vstop v leto 2019 ni bil »taprav«. Zame se bo novo leto pričelo 6. januarja, ko je resnično vsega konec. 5. januarja bom še zadnjič v oddaji Bar rekla: Srečno! Takrat bo konec oziroma takrat bo čas za nov začetek, najprej pa za počitek.

Začetek česa?
Kdo bi vedel, česa. V življenju, kakršnega živim, še nikoli nisem vedela, kaj me čaka naslednje leto ali celo naslednji mesec. Niti naslednji teden, pravzaprav niti naslednji dan. Tako pač je.

Rekli ste, da prihaja čas za počitek. Kako se boste odpočili?
Mislim, da bomo šli takoj po koncu Bara z družino na »balkansko turo«, najverjetneje k sorodnikom v Srbijo. Tam se bom »odklopila« in odpočila. Otrok bo v varnih rokah sorodnikov, mamica pa si bo malo odpočila, kaj dobrega pojedla, sproščeno pohajkovala po ulicah … Ko sem zunaj meja naše države, včasih poležim na klopci v mestnem parku. V drugi državi se res sprostim. Ne boste me pa, recimo, videli ležati na klopci v Tivoliju. Kakorkoli mi hoče kdo dopovedati, češ, kaj se sekiraš, a res misliš, da te vsi vidijo ... Ne vem, ampak ne zdi se mi primerno, da Jasna Kuljaj leži na klopci v Tivoliju. Niti enega pogleda, ki bi se ustavil na meni in tuhtal, ali sem tista s televizije ali nisem, ne potrebujem, ko ležim na tisti klopci. Skratka, v tujini počnem vse, kar sem v Sloveniji počela, dokler nisem postala splošno prepoznavna. V najstniških letih je bil cel Tivoli moj. (smeh) Zdaj se po njem sprehajam kot »gospa«. Z drugimi besedami, ničesar nimam več od njega, danes mi predstavlja zgolj bližnjico med Šiško in središčem mesta.

Torej boste v Srbiji dočakali pravoslavno novo leto?
Res se zna zgoditi, da bom ravno takrat tam. Morda bo to zame simboličen vstop v »tapravo« novo leto. Čeprav pravijo, da Slovenci bolj praznujemo pravoslavno novo leto kot oni sami. No, letos bom lahko prišla stvari do dna. (smeh) V Sloveniji smo s prijatelji od nekdaj praznovali pravoslavno novo leto – saj veste, vsak izgovor za zabavo je dober –, tradicija praznovanja pravoslavnega novega leta je v mojem krogu prijateljev prisotna že od nekdaj.

Kot voditeljica ste vodili različne vrste oddaj: s »harmoniko« v oddaji Na zdravje!, mnoge resničnostne šove, zdaj končujete Bar ... Kaj sledi? Mogoče telenovele?
Ko ravno omenjate telenovele ... Na neki točki sem si želela spremembe. Da ne bi bila pred kamero vedno kot voditeljica, Jasna Kuljaj, ki govori, sprašuje in povezuje. Prav zaželela sem si drugačne televizijske izkušnje, da bi lahko dala duška tudi igralki v sebi, in res sem bila celo v igri za eno od vlog v eni od slovenskih humorističnih nadaljevank, vendar so producenti presodili, da bi bila najverjetneje, ne glede na to, kaj bi mi dali za igrati, za gledalce še vedno Jasna Kuljaj. Vloga mi ni bila dodeljena in iz mojega »mikro pogleda« sem bila žalostna, saj bi z veseljem odigrala vlogo in doživela življenje igralca. Moja predstava igralca – seveda bodo oni zdaj malce poškilili, ko bodo to brali – je, da pride na »set« (kot se temu reče), dobi scenarij, ki ga napiše neki krog scenaristov, besedilo je dokaj prečiščeno, potem ima snemalni dan, gre domov in pozabi na vse, saj je naslednji dan nov snemalni dan, ko v roke dobi nov scenarij. Poleg tega vlogo pusti tam, na »setu«. Ko se kamera ugasne, ta vloga ne obstaja več. Ko televizijski voditelj konča svoje delo, pravzaprav tudi on odigra scenarij, gre domov, a je še naprej ta oseba, z imenom in priimkom, od tega se težko še kdaj »odlepi«. Od voditelja se nekako pričakuje, da je v resničnem življenju vse to, kar prikazuje na ekranu, torej tudi, ko se kamera ugasne. Se pravi, da kamera pravzaprav nikoli ne ugasne. Zdaj pa naj si igralci predstavljajo to, če si lahko. (smeh) Oprostite, ampak človeško je, da sem si že drznila zaželeti, da bi v nekem trenutku z lasuljo na glavi igrala nuno ali pa čarovnico, v trenutku, ko bi režiser zavpil Konec!, pa ne bi več obstajala ne ena ne druga. Uau! To mora biti precej katarzično. No, tovrstnih katarz voditelji ne doživimo. Kaj hočeš, sem pač zafrknila že v najstniških letih, ko se je bilo treba odločiti. Šla sem na novinarstvo, ne da bi vsaj poskusila narediti sprejemne izpite na AGRFT-ju. Če bi me tam zavrnili, bi danes s tem lažje živela, kajti ko ti nekdo reče ne, ti je morda v tistem trenutku hudo, konec koncev pa veš, da si poskusil in ti ni uspelo. S tem se lažje živi kot z mislijo, da nečesa nisi poskusil in še danes ne veš, kaj bi bilo, če bi bilo. No, ker sem končno spoznala, da mi je v tem življenju namenjeno biti predvsem Jasna Kuljaj, bom pač najboljša Jasna Kuljaj, kar sem lahko. (smeh)

Kaj pa gledališče?
Šla sem na avdicijo v Šentjakobsko gledališče, kjer sem od komisije, katere član je bil tudi pokojni Gašper Tič, dobila »da«. To mi je takrat veliko pomenilo in mi še danes. Dobila sem vlogo učiteljice v predstavi Moj ata, socialistični kulak, ki jo je režiral Gojmir Lešnjak - Gojc.

Kako pa je bilo?
Bog ne daj, da bi se hvalila, ampak se bom! (smeh) Vsi sodelujoči pri projektu so bili nad mojo izvedbo gospe učiteljice navdušeni. Kako ne bi bili, ko pa sem ta film gledala vse otroštvo, ta učiteljica živi v meni že od nekdaj. Verjamem, da sem jo do popolnosti »izpilila«. Edino, kar me je motilo, je to, da je to ljubiteljsko gledališče, kar pomeni, da igralci niso plačani. Če veš, da te naslednji večer čaka vodenje prireditve, za katero voditelji dobimo kar nekaj denarja, si ne moreš privoščiti, da si utrujen, ker si dan pred tem gostoval na drugem koncu Slovenije. To je popolno za tiste, katerih siceršnja služba ni oder in jim je to odličen »odklop«. Krasno je in veliko se družiš, kar pa mi je povsem ustrezalo, priznam!

Kaj pa, če bi vas, na primer, k sodelovanju povabili iz Špas Teatra? Bi sprejeli?
Poznam njihove projekte in redno hodim na njihove predstave ... Seveda bi mi godilo, če bi me videli v kateri od svojih predstav, ampak poglejte: vse življenje lahko čakaš na klic Špas Teatra ali pa pljuneš v roke in narediš kaj svojega. To velja za vse ljudi na tem svetu, na vseh področjih. Skratka, naredila sem predstavo Borka. Bila sem zrela, da naredim nekaj svojega, in sem to tudi naredila.

Kako je z Borko? Je še zmeraj borka?
Borka se še vedno bori, seveda! Je pa res, da sem bila od dne, ko je pred letom zaživela v predstavi, vedno vpletena v neki televizijski projekt. Z Borko sem v enem letu izpeljala lepo število predstav, da bi naredila intenzivno turnejo po Sloveniji, pa zaradi teh televizijskih projektov ni šlo. Polnega zamaha še ni doživela. Mogoče bo v tem letu Borka prišla do več ljudi, ampak se spet vprašam, kdaj ... Januarja me ni, potem pa se bo verjetno spet kaj dogajalo na televiziji.

Res je, vrača se The Biggest Loser Slovenija. Se z oddajo Od težaka do junaka vračate tudi vi?
Prehitro je za zdaj govoriti o tem. Luzer vsekakor bo, Težak pa … Bomo videli.

Vam je domača glasba od nekdaj blizu?
V oddajo Na zdravje! sem »priletela« z nikakršnim poznavanjem domače glasbe, ampak kot profesionalni TV-voditelj stvari pač »naštudiraš«. Ko sem se vrgla v ta nenavaden študij, sem to glasbo res začutila. Saj verjetno ne bi mogla tega delati, če ne bi bilo tako. Vsaj ne toliko let. Lahko rečem, da sem bila iskreno predana, čeprav nisem odraščala ob tej glasbi. Toliko nosa pa imam (še vedno!), da začutim, kaj je tisto pravo in kaj ni. V narodnozabavni glasbi mi marsikaj ni všeč, a to ne spremeni dejstva, da sem dodobra »padla noter«. Verjetno bolj kot v resničnostne šove, ki jih delam bolj »obrtniško«.

Če bi vas kakšen televizijski producent vprašal, kakšno oddajo bi vodili, kaj bi rekli?
To me je nekoč res vprašal neki producent. Čeprav imam vedno odgovor na vse, sem takrat ostala tiho. Sebe dojemam kot delovno silo: povejte mi, kaj bi radi, in to naredim. Jože Potrebuješ je imel natančno izdelano sliko, kakšna bi morala biti oddaja Na zdravje!, kakšno energijo bi morala nositi, in priznam, da sem ga kar dobro poslušala. (smeh) Skušam priti v producentove možgane in dati to, kar potrebuje. Zato vam ne morem postreči z napihnjenim odgovorom, češ, vidim se v velikem glamuroznem »late night šovu« z glasbo, gosti in bogatimi nagradami, v kateri bo kar brizgalo od vsega. Vidim se v tem, v čemer me vidijo drugi. No, vsaj preteklih 15 let sem se. Morda bo treba to spremeniti.

Imate kakšno zamisel za novo vrsto oddaj?
Vem, kaj bi bila dobra oddaja, vendar se mi zdi izguba časa, da bi trkala na vrata urednikov in televizij. Imajo namreč dovolj pobud močnejših lobijev, stvari so že toliko dogovorjene vnaprej, da je nesmiselno mahati s svojo idejo pred njihovim nosom. Zato se ne ukvarjam s tem, kaj bi jaz. V Sloveniji je bolje tako: povejte, kaj imate, kaj ste se že dogovorili, jaz pa vam lahko povem, ali se vidim v tem ali ne. Meni osebno tako najbolj ustreza.

Kako vas ocenjujejo kolegi?
Znotraj delovnega procesa sem včasih dobila pripombo, da sem brezkompromisna. Če v nekaj, kar zadeva scenarij, verjamem, me ne bo nihče prepričal v nasprotno. Brez težav povem svoje mnenje uredniku, scenaristu, sovoditelju ali kar vsem trem skupaj. (smeh) Včasih sem morda to počela pogosteje. Jože, če se vrnem nanj, je rad srkal ideje, pobude, predloge. Prav nič se ni počutil ogroženega, cenil in pričakoval je ideje vseh vpletenih. Vsi producenti niso taki. Dajo ti vedeti, da si predvsem »voditelj«. Aha, govoreča glava. Prav! Bom pa govoreča glava Tudi to znam biti, ampak zame se prava televizija dela drugače. Ko vsi dihamo za eno stvar. V zanosu! Kaj imaš od robotov, ki jih plačaš, da ti kimajo? Škoda denarja. Sašo Hribar je tudi eden takih »kalibrov«, ki se obda z mladimi in obetavnimi, potem pa leti z njimi.

Je mogoče, da se vrnete nazaj v oddajo Na zdravje!?
To je vse v božjih rokah, je pa zanimivo, da sem bila nedavno v Olimju, v stari lekarni v samostanu, in mi je pater, pri katerem sem kupila zeliščni čaj, položil na dušo: »Kuljajeva, vi morate nazaj v domačo glasbo, k harmoniki! Nabrcajte tistega Boštjana, da se bo malo zganil, in naredite kaj v tej smeri!«Malo sem se nasmejala, vendar me ni pustil ravnodušne. Čeprav vidim, da je Boštjan zelo srečen v oddaji Ambienti, in mislim, da ne čuti potrebe, da bi šel iz tega. Tudi on je že v letih, čeprav ni videti. (smeh) Harmonika? Zakaj pa ne?

Ampak resnica je, da čakam dan, ko bom delala kaj neobremenjenega. Ko ti enkrat na čelu piše Na zdravje!, vsi padejo po tleh in se režijo, ko te zagledajo, resničnostni šovi pa so splošno dojeti kot nekaj rahlo »pokvarjenega«. Morda malo zavidam voditeljem, ki vodijo neobremenjene oddaje z gosti, malo pop glasbe, skratka plujejo po območjih, ki ne gredo nikomur v nos. To je pravzaprav tisto, kar se najbolj splača.

Kaj pa trema?
Občutim jo le, ko stvari, ki niso v mojih rokah, niso pripravljene. Ko sem odvisna od stvari, nad katerimi nimam nadzora, potem pa moram vklopiti tipko »blef« ... Blefiranje jemlje energijo. Ni gosta? Pretvarjajmo se, da bo pravkar stopil na oder. Ni nagrade? Izmisli si kaj! Ni elektrike? Mahaj z rokami! Ampak »Show must go on!«, nič ni usodno: nasmešek na obraz in gremo naprej.

Za konec pa še nekaj besed o vaši krasni postavi. Prazniki so mimo, vi pa ste še zmeraj vitki … Kako vam to uspeva?
Ne vem, ampak resnično veliko pojem. Tako mesa kot ogljikovih hidratov. Prav res. Velik zrezek in za prilogo gora krompirja – to je zame popoln obrok!

Kljub temu imate tako postavo? Mogoče pripomore cviček?
Čeprav se ponavljam kot stara lajna, mislim, da ima cviček res nekaj pri tem. Verjetno sproti raztaplja vse, kar se nabere. V mojih možganih se vedno kaj dogaja in mislim, da tu pokurim veliko odvečnih kalorij. Tik preden mi začne kruliti v želodcu, moram jesti. Če takrat ne dobim hrane, in to »orng« hrane, ni v redu. Pomembno je, da ti telo sporoča, kdaj potrebuje hrano, ne čustva. Nisem »čustven jedec«, sem kot moški – jem, ko sem lačna. Ne napadem čokolade, ker me je kdo užalil, napadem jo le, ko se mi je zahoče, in to bi priporočila vsem.

Svet24/Karmen Špacapan, Vklop - objavljeno 27.12.2018