DL: Možganska kap - Od podjetnika do nepokretnega bolnika

9.1.2019 | 14:45

Jože in Marija Slak

Sonja Imširovič

Ivan Umek

Ivan Umek iz Malega Kamna pri Senovem je bil v torek, 16. decembra 2008, še uspešen poslovnež, direktor in solastnik Metalne Senovo, naslednji dan pa je nepokreten ležal v postelji. Imel je črno prihodnost in majhno možnost preživetja.

Tako se začne ena od zgodb, ki govori o možganski kapi, ki vsako leto prizadene okoli 4.000 Slovencev. Je eden od najpogostejših vzrokov za umrljivost in invalidnost pri nas.

O Umeku smo v Dolenjskem listu le osem dni pred možgansko kapjo pisali, kako je kot direktor Metalne Senovo pred novim letom predal donacije trem posavskim kulturnim društvom. V tistem letu je podjetje ob 10-letnici odprlo nov obrat. Imel je stresno življenje.

PRITISK V GLAVI

»Peljal sem se na malico, ko sem spoznal, da se z mano nekaj dogaja. Čutil sem pritisk v glavi. To se mi je zgodilo že prej, enkrat v letalu, ko sem šel na Kitajsko. Mislil sem, da gre za isto stvar, zato sem ustavil avto, spil malo vode in mislil, da bo popustilo. Podoben občutek sem imel tudi pri večjih naporih, na primer pri vožnji s kolesom navkreber. A takrat je bilo hujše, nisem mogel vstati, nisem več čutil leve strani. Kolegica je poklicala zdravniško pomoč, v uri in pol sem bil že pod kisikom. Tudi to je rešilo moje življenje,« po skoraj 10 letih dogajanje analizira Umek.

Po treh tednih mu je uspelo priti na voziček in spoznal je, da njegova usoda le ni tako črna, kot je bilo videti na začetku.

»Odločil sem se, da bom iz svojega življenja še kaj naredil. Še vedno se trudim in zdi se mi, da mi je kar uspelo.« Umek spet hodi, tudi avtomobil lahko vozi.

ŽIVI POLNO ŽIVLJENJE

Sprva je mislil, da se bo vrnil v službo, a v njem je dozorelo spoznanje, kaj se mu je zgodilo. »Videl sem, da istega dela ne bom mogel opravljati, razmišljal sem, da bi se vrnil za polovični delovni čas, a po posvetovanju z zdravniki sem spoznal, da je zame najboljša odločitev, da se upokojim. To je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju, zdaj živim polno življenje, a drugačno kot prej. Ne primerjam ga s prejšnjim, zadal sem si nove cilje in prioritete. V tem uživam. Igram namizni tenis, pikado, ukvarjam se s prostovoljstvom.« Aktiven je v gasilskem in športnem društvu, z ženo veliko potujeta.

Danes ve, da je že pred možgansko kapjo dobil veliko opozoril, a v tistem času, naglici, v kakršni je živel, si ni vzel časa zase, zato jih ni opazil. Imel je dedno slabe žile, glede na stresno življenje tudi visok krvni pritisk. Tistega decembrskega torka je žila v njegovih možganih popustila in počila, tako je prišlo do možganske krvavitve.

Posledice še vedno čuti, najbolj gibalno, saj leve roke nima povsem gibljive, noga je pogojno gibljiva. Opaža, da zdaj ne more več delati dveh stvari hkrati. »Ne gre več, da bi hkrati gledal televizijo, bral časopis in se še pogovarjal z ženo,« nazorno opiše, kaj to pomeni.

VSEŽIVLJENJSKA REHABILITACIJA

Ko beseda nanese na zdravljenje, poudari, da to ne bo nikoli končano. »Pri meni traja že skoraj 10 let. Problem je v tem, da ga zdravstveni sistem ne krije in si ga 90 odstotkov bolnikov ne more privoščiti. K sreči jaz nimam večjih finančnih težav in si ga lahko privoščim. Terapija je način mojega življenja, še vedno hodim redno na fizioterapije.«

Odkar se mu je to zgodilo, je prišel do več spoznanj. »Najpomembnejša ugotovitev, da katere sem prišel, je ta, da se ne obremenjuješ s stvarmi, na katere nimaš vpliva. Na drugem mestu pa je, da si moraš vzeti čas zase.«

VSE BREME NA PARTNERICI

Možganska kap je spremenila tudi življenje družine Slak iz Črnomlja. »Pri nas se je pred skoraj 20 leti vse obrnilo na glavo. Takrat sva bila oba z možem še v službah in priznam, da je bilo zelo naporno,« je pojasnila Marija Slak. Izpostavi, da v tistem času z možem nista kaj dosti vedela o možganski kapi, če bi, bi bilo lahko danes drugače. Ko je Jožeta zadela možganska kap, je tudi zdravstveni sistem ukrepal počasneje, kot bi danes; v bolnišnico ga reševalno vozilo ni peljalo s sireno, pa tudi na hodniku je čakal na medicinsko pomoč. Posledice so v njegovem primeru kar velike: težko govori, prizadeto ima desno stran telesa.

»Kot partnerica vse skupaj še bolj občutim kot Jože sam, saj se on vsega niti ne zaveda. Vse breme je padlo name,« prizna. Prve tri tedne po možganski kapi je okreval v bolnišnici, potem so ga za tri tedne premestili v dom starejših občanov, sledilo je zdravljenje v zdravilišču Laško, kjer si je toliko opomogel, da je spet začel hoditi. »Ko se je bil sposoben usesti v avto, smo ga lahko vzeli domov. Njega so upokojili, jaz sem bila še v službi in takrat je pri skrbi zanj veliko pomagala njegova mama,« se tistega težkega obdobja spominja Slakova.

RAZGLASILI SO JO ZA MRTVO

Pred dobrimi petimi leti je možgansko kap utrpela tudi Sonja Imširovič, ki je danes vodja belokranjskega kluba bolnikov po možganski kapi. »Imela sem anevrizmo, razlitje krvi, in pet tednov sem bila v komi. Ko sem se zbudila, nisem vedela, kje sem.« Najprej se je zdravila v bolnišnici, potem v zdravilišču, dve meseca je preživela v Soči. Kdor ne ve, kaj se ji je zgodilo, na prvi pogled ne more vedeti, kaj se ji je zgodilo, saj povsem normalno hodi in govori. »Opažam, da sem vendarle drugačna, sem bolj občutljiva,« pojasni in omeni, da jo boli, ko okolica ne sprejema ljudi po možganski kapi. V času zdravljenja so jo nekateri kar razglasili za pokojno. Izpostavi, da pri njej ni bilo nobenega od največkrat omenjenih dejavnikov tveganja za možgansko kap (visok krvni tlak, holesterol, ni kadila …), je pa živela precej stresno življenje.

ČUTIJO SE MANJVREDNE

Veliko ji pomeni delo v klubu, ki deluje pod okriljem Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB) Slovenije. »V našem klubu nas je samo 25, čeprav je v Beli krajini bistveno več ljudi po možganski kapi. Večina se ne želi vključiti, saj se čutijo manjvredne. To me zelo moti, saj se v klubu družimo ljudje z enako usodo. Srečujemo se zadnji petek v mesecu v Zdravstvenem domu Črnomelj, organiziramo predavanja, piknike, novoletna kosila, enkrat ne leto gremo na izlet.«

ZDRUŽENJE BOLNIKOV

Na svetovni dan možganske kapi (29. oktober) je Združenje bolnikov s CVB Slovenije v Šmarjeških Toplicah pripravilo novinarsko konferenco na temo Prisluhnimo in ukrepajmo, dokler ne bo prepozno. Opozorili so, da v Sloveniji vsak dan utrpi možgansko kap več kot 10 ljudi. Ocenjujejo, da bo zaradi staranja čez 10 let možgansko kap utrpelo še za 34 odstotkov več ljudi. Ker bo zaradi učinkovitejšega zdravljenja in boljše oskrbe tudi preživetje večje, lahko pričakujemo množico oseb po možganski kapi, ki bodo potrebovali pomoč in podporo različnih strokovnjakov na vseh nivojih zdravstvene in socialne službe.

Združenje bolnikov s CVB že več kot 20 let povezuje bolnike, svojce in strokovnjake s tega področja, je povedal predsednik omenjenega združenja Milan Čuček in dodal, da se več kot 2.700 članov druži v 20 klubih po vsej Sloveniji.

Nevrologinja Splošne bolnišnice Novo mesto Marjanca Božič je med tveganji opozorila na sladkorno bolezen, povišan krvni tlak, povišane maščobe v krvi, motnje srčnega delovanja in strjevanja krvi. Dejavnik tveganja predstavljajo celo nekatera zdravila, na primer kontracepcijske tablete, pa tudi način življenja: kajenje, debelost, premalo gibanja, alkohol.

Akciji ozaveščanja o možganski kapi so se letos pridružili tudi v Slovenski škofovski konferenci, v nekaterih cerkvah so prebrali sporočilo o možganski kapi, na Dolenjskem so bili člani združenja, ki so preventivno merili srčni utrip, poleg tega so v ta namen prejšnji ponedeljek zazvonili cerkveni zvonovi.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 8. novembra 2018

Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič