Ko se 500 partizanov postavi po robu 12 tisoč Nemcem

27.12.2018 | 13:50

Franta z Domnom Valičem, za katerega dolenjski komandant pravi, da mu je všeč, a da si bo moral pustiti rasti brke.                                  (foto: arhiv filma)

Franta z Domnom Valičem, za katerega dolenjski komandant pravi, da mu je všeč, a da si bo moral pustiti rasti brke. (foto: arhiv filma)

Komandant Franc Sever Franta, udeleženec bitke in pisec spominov v  knjigi Past na Menini planini, ter Dejan Babosek, režiser in scenarist  filma Preboj. (foto: Marko Vavpotič, M24.si)

Komandant Franc Sever Franta, udeleženec bitke in pisec spominov v knjigi Past na Menini planini, ter Dejan Babosek, režiser in scenarist filma Preboj. (foto: Marko Vavpotič, M24.si)

Borci Šlandrove brigade na Menini planini (foto: arhiv filma)

Borci Šlandrove brigade na Menini planini (foto: arhiv filma)

Marca 1945 se je v hudi zimi na visokogorsko planoto Menina planina umaknila skupina 500 partizanov, ki jih je obkolila SS-divizija z 12 tisoč vojaki. Po peturni krvavi bitki se jim je v nemogočih razmerah le uspelo prebiti skozi obroč na svobodo ... Zgodba o preživelih herojih bo jeseni naslednje leto zaživela na velikih platnih.

Na žalost pa si bodo lahko igrano-dokumentarni film Preboj, narejen po knjigi Past na Menini planini komandanta bitke Franca Severja Frante, poleg njega ogledali samo še štirje udeleženci: kurir Franc Bera, radiotelegrafist Rudi Fajfer, šifrantka Valerija Skrinjar Tvrz ter mitraljezec Jože Strniša.

Pobudo za film je dal Dejan Babosek, ki je zanj napisal scenarij, sedi pa tudi na režiserskem stolčku. »Knjigo Past na Menini planini sem prebral šele letos. Sem tista generacija, ki je do 15. leta odraščala v nekdanji Jugoslaviji, pa nikoli nisem slišal za to bitko, čeprav so me te tematike vedno zelo zanimale. Osupnilo me je, kako malo znana je ta zgodba, po drugi strani pa mi je zelo všeč tudi zato, ker simbolizira celoten NOB – bitko majhnih ljudi proti velikemu okupatorju. V eni sami zgodbi so zelo lepo prikazana vsa štiri leta vojne. Na eni strani imaš mlade ljudi, ki se morajo znajti v nenormalnih okoliščinah (edine še žive priče dogajanja so bile takrat stare 16, 17, 18, 19 in 22 let), so jih pa prav te povezale, da so se skupaj bojevali za svobodo proti toliko številčnejšemu okupatorju in tudi naravi, ki je bila hkrati njihov prijatelj in sovražnik, obenem zavetje in izvir premnogih težav. Bili so na 1.500 metrih, kjer je bilo 1,5 metra snega, kjer je bil močan mraz, kjer ni bilo hrane ali pitne vode ... V tem so morali preživeti, obenem pa se spopasti z največjim vojaški strojem, kar jih je obstajalo v zgodovini človeštva, da so lahko šli naprej. To je nekaj, kar me je tako zelo prevzelo, da sem se odločil, da po tej zgodbi naredim film. Z njim želim mladi in prihodnjim generacijam brez kakršnekoli ideologije in politike predstaviti neko obdobje zgodovine te države, ki je že skoraj pozabljeno,« nam je povedal Dejan. Dokumentarni del je Babosek že posnel, februarja pa se bo lotil še igranih prizorov, skozi katere bo čustveno ponazoril razmere, v katerih so se znašli partizani na Menini planini. Glavno vlogo komandanta Frante bo odigral Domen Valič, preostalo zasedbo pa še sestavlja.

Nad filmom je še posebej navdušen Franc Sever Franta. »Zelo sem vesel, da se bo to preneslo na kamero, a na žalost nas je samo pet, ki smo veseli, preostali soborci, ki so bili brez pomisleka pripravljeni dati življenje za našo domovino, pa tega ne bodo mogli videti. To bi sicer morali pokazati že pred 70 leti, saj je Menina planina zelo posebna. Šlo je namreč za frontalni boj, ki ni bil v navadi NOB-ja; v NOB-ju so bile bolj diverzantske akcije (udari in beži), tu pa je šlo za napad, ki je trajal več kot pet ur. To je bila edina frontalna borba v partizanih, ki je trajala toliko časa in na takšni višini. Da smo zdržali pet ur, gre velika zasluga slovenskim vojakom – ki so jih mobilizirali v nemško vojsko, a so dezertirali in se nam priključili –, saj so bili profesionalci in so poznali neke vojaške stvari bolje od nas. Mislim, da smo borci z Menino planino postavili živ spomenik našemu NOB-ju, na katerega smo lahko vsi Slovenci ponosni, saj zaradi Menine ni bil ubit noben civilist, pa tudi vse ranjence smo spravili v bolnišnico. Na Menini se je pokazala moralna, etična vrednota našega NOB-ja. Tam je res šlo za tovarištvo, za pogum, tam je bilo res »vsi za enega, eden za vse«. Mislim, da nobena bitka v Sloveniji ni bila tako 'čista' in tako povezana s strahom, ker mislim, da se je takrat med borci domoljubje pogosto pozabilo, čeprav ga je bilo čutiti. Je bil pa strah za lastno življenje tisti, ki je bil prisoten vse tri dni, kolikor je trajalo, da smo se v tretjem poskusu le rešili iz pekla, ki so nam ga zakuhali sovražniki. Seveda so bile tudi žrtve: osem je bilo mrtvih, 18 ranjenih, 20 izgubljenih, med drugimi 12-letni kurir, ki naj bi ga po nekih informacijah zadela slepa krogla, nato pa naj bi ga našli Nemci, ga ranjenega prisilili, da je pojedel svojo medaljo, in ga vrgli v ogenj – vsaj tako smo slišali,« nam je dejal Franta, ki ob tej bitki še ni imel 22 let, skupini pa se je pridružil le pet dni pred tem.

odkrtio.si/Teja Pelko, Vklop

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (2)

28.12.2018–4     + (14)     – (18)     Oceni Lojzekov stric 

Ja kake butaste projekte se greste ,koga to zanima ,preveč je bilo komunisticne propagande in vasa komunisticna revolucija je bila krvava in zločinska nič vam vec ne verjamemo

5.1.2019–2     + (6)     – (8)     Oceni abecedarij 

bravo fantje...partizanski šarci (na sliki v prvi vrsti) so bili učinkovito orodje za nevtralizacijo domobrančekov...

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava