DL: Policista malčka rešila ob vročinskem krču

9.12.2018 | 18:00

Valerija Vrhovnik in Boštjan Kulovec s PP Novo mesto (Foto: M. M.)

Pot jima je prekrižala mamica z otrokom, ki je prenehal dihati – Nemudoma prepoznala znake vročinskega krča – Oba imela podobni osebni izkušnji istega dne in leta, le na različnih koncih države - »Zakaj zahvale in čestitke, saj to je naše delo«

Danes leto dni in štiri mesece star deček, recimo mu Luka, bo nekoč tako kot mnogi vrstniki z občudovanjem opazoval policiste, gasilce, reševalce. S tem, da mu bo mama povedala zgodbo, kako je živ ali pa vsaj brez hujših posledic možganov zahvaljujoč hitremu in prisebnemu ravnanju policistov, Valerije Vrhovnik in Boštjana Kulovca s PP Novo mesto, ki sta mu prejšnji mesec pomagala ob vročinskem krču. Kar še zdaleč ni bila njuna prva tovrstna intervencija, smo izvedeli ob snidenju za ta članek.

A ta je, zahvaljujoč objavi na družbenem omrežju Facebook, zaokrožila hitro, dosegla več kot 100.000 ljudi in prejela več kot 700 komentarjev pohval in zahval. Valerija in Boštjan sta jih sicer vesela, a sta tudi na pogovor za Dolenjski list komaj pristala, saj dogodek jemljeta kot del njunega vsakdanjega posla. Pa vendarle je bila rutina nekega septembrskega dne v okolici Novega mesta drugačna.

»Bila sva v vozilu, ko je do naju vsa pretresena pritekla mamica z malčkom v naročju,« pripoved začne Boštjan, novomeški policist od leta 2002. Njegova kolegica Valerija, ki je policistka dve leti manj, nadaljuje: »Že iz vozila sva videla, da se otrok trese in obrača oči, da je ves bled in v krču. Ko sva ustavila vozilo in izstopila, je otrok že nehal dihati v njenem naročju oz. povsem omahnil. Vzela sem ji ga in začela reševanje.«

Oba sta nemudoma prepoznala znake vročinskega krča, ki lahko nastopi ob visoki telesni temperaturi. »V tem otroku sem videla svojega otroka, zato sem hitro prepoznala znake in vedela, kako ukrepati. Vročinski krč je videti kot epileptični napad. Otrok je v krču, obrača oči, se trese, potem pa neha dihati, postane mlahav, iz ust mu gre pena, hkrati je zelo vroč,« pove Valerija. Kot se je izkazalo po srečnem koncu in med pogovorom ob vračanju na enoto, sta imela kolega že podobno izkušnjo s svojima otrokoma, Valerija s tedaj 16-mesečno hčerko in Boštjan s komaj dvotedenskim novorojenčkom. Še več: obema se je to zgodilo istega dne okoli božiča in istega leta, le da v različnih bolnišnicah, kjer sta njuna otroka dobro okrevala.

Okreval je tudi Luka, sta izvedela kasneje. »Najprej ga položiš v bočni položaj, da se ne zaduši. Potem ga slečeš in začneš ohlajati, npr. z mrzlo vodo. Ker je že nehal dihati, sem mu masirala srce, to mi je že v mojem primeru povedal zdravnik. Ko mu zbijaš vročino, krč preneha in otrok pride k sebi. Če krča ne prekinemo kmalu, lahko pride tudi do dolgotrajnih poškodb možganov ali celo najhujšega,« pripoveduje policistka, ki so ji mrzlo vodo priskrbeli mimoidoči, vse skupaj pa je do prihoda reševalcev trajalo okoli deset minut. Njej so minile kot blisk, Boštjanu pa ne: »Meni se je vleklo kot jara kača. Nisem mogel dobiti zveze, druga patrulja je ta hip preverjala podatke in zveze so bile zasedene. Te sekunde so se mi zdele kot leta. Zato sem sprožil tipko za alarm, ki prekine vse komunikacije oz. sem lahko vsilil svojo zvezo in sporočil, za kaj gre in kam naj pride reševalno vozilo.«

Ko so reševalci prispeli, je bil otrok že pri zavesti. »Odprl je oči in lizal mojo roko, bil je dehidriran,« pristavi Valerija in si še danes vidno oddahne, da se je vse končalo srečno. Oba zatrdita, da nikakor drugače niti za hip nista pomislila med reševanjem. »Ko se dogaja, pomagaš, kolikor znaš, ni časa za črne misli,« še reče Boštjan.

Kot omenjeno, se sogovornikoma dogodek ne zdi vreden tolikšne pozornosti oz. ga jemljeta kot del svojega poklica, saj je za obema že več podobnih posredovanj. Boštjan se je spomnil, kako je poleti nekega malčka pičila osa ali čebela, dobil je hudo alergijsko reakcijo. Ko ga je oče vozil proti novomeški bolnišnici, je srečal topliške policiste, ki so mu nemudoma omogočili spremstvo in pred njim vozili z modrimi lučmi. Preostale kolege so obvestili, kaj se dogaja, da so zaprli križišča in otrok je do zdravnika lahko prispel res hitro. »Pa na upravi tega nismo niti vedeli, šele ko smo dobili pismo zahvale tistega očeta. Njim je to na terenu rutina,« doda predstavnica za odnose z javnostmi na PU Novo mesto Alenka Drenik.

Tudi Valerija se je spomnila letošnjega primera, ko so prejeli klic, da je v nekem gostinskem lokalu z otrokom oče, ki ni bil več sposoben skrbeti zanj: »Malčku smo potem pomagali tu na postaji, ga nahranili, na bencinsko črpalko smo šli po pleničke in ga previli, zdaj imamo paket kar tu in se kdo spotakne obenj. (smeh) Zdravnik je pregledal očeta in potem še otroka, ki je ves drhtel, ter zanj rekel, da je v velikem stresu in potrebuje objem. Tako da sem ga tu potem okoli štiri ure držala v naročju, da se je pomiril in zaigral, potem je šel v varno hišo.« Čeprav jo nerada slišita, naj na tem mestu še enkrat zapišemo veliko zahvalo v imenu Lukove družine.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 4. oktobra 2018

Mirjana Martinović