DL: Pisanje kot terapija

9.12.2018 | 12:10

Magda Kastelic Hočevar ob pisanju pozabi na vse težave. (Foto: R. N.)

Magda Kastelic Hočevar četrto knjigo poimenovala Sonce in Sence – Vse pesmi in zgodbe so optimistično naravnane

Nekdanja učiteljica razrednega pouka Magda Kastelic Hočevar iz Žužemberka je v nedeljo predstavila svojo četrto knjigo. Pisanje jo sprošča in je zanjo, kot pravi, ene vrste terapija za parkinsonovo bolezen, s katero se pogumno spoprijema že poldrugo desetletje. Leta 2012 je izdala prvo pesniško zbirko Čas zrelih trav, tri leta pozneje je luč sveta ugledala zbirka voščil za vse priložnosti, predlani je predstavila drugo pesniško zbirko Ptice upanja, novo knjigo pa je naslovila Sonce in sence. V njej so zbrane pesmi različnih oblik, kot so: soneti, gazele in haikuji, vanjo pa je uvrstila še štiri kratke proze. V zgodbah opisuje svoj prvi šolski dan, operacijo, ki jo je zaradi bolezni pred leti prestala, in tudi o krivicah, ki jih je doživela. »Vse pesmi in zgodbe so avtobiografske. V njih je velik del mojega življenja in razmišljanja,« pravi.

Kot vsa njena dozdajšnja dela ima tudi zadnje podobno sporočilnost. »To je upanje in vera v življenje ter ljubezen. Vse pesmi so optimistično naravnane, čeprav so nekatere žalostne in opisujejo nesrečo,« pravi enainšestdesetletna pesnica in pisateljica. »Že uvodna pesem Čar narave je kot lok med preteklim in zdajšnjim literarnim ustvarjanjem. Z upanjem prežeti verzi so naravnani na optimizem, ta pa je osrednje gibalo življenja. Magda Kastelic Hočevar je znova dokazala, da je mojstrica v vsem, česar se loti,« je v spremni besedi zapisal Jože Zupan, slavist in nekdanji ravnatelj šentrupertske osnovne šole, ki je knjigo uredil.

Ustvarjanje v predvidenih pesniških oblikah je bilo zanjo nekaj novega, predvsem pa velik izziv. »Spomnim se, kako sem na glas štela zloge za sonete, ker v verzu jih mora biti točno enajst, pa še rima mora biti prava. Zelo dobro so mi uspeli tudi haikuji, zato me nagovarjajo, da naj bo naslednja knjiga zbirka te najkrajše pesniške oblike.« Knjigo je z ilustracijami obogatila priznana slovenska slikarka Irena Polanec, ki je z avtorico sodelovala že pri njenih prvih dveh pesniških zbirkah. Tako kot Ptice upanja so nekatere pesmi tudi v tem delu prevedene v tuje jezike, in sicer v angleščino, nemščino, italijanščino ter tudi v srbski in češki jezik. Kot pravi Magda, je knjigo posvetila svoji družini, ki ji je takrat, ko ji je bilo najtežje, vedno stala ob strani. »Zase povem, da imam zelo lepo življenje. Res je zaznamovano z boleznijo, vendar imam sijajnega moža Slavka ter sestri Lilijano in Natašo,« pove.

Vsestranska umetnica se je pred kratkim preizkusila tudi v pisanju pravljice. Predsednik suhokranjskega turističnega društva Vlado Kostevc jo je namreč prosil, da naj napiše eno legendo v povezavi z žužemberškim gradom, na katerem je pred kratkim potekala noč pravljic. »Napisala sem pravljico o uročeni grofični, ki je živela na gradu Sela pri Šumberku. Spala je dolgih 800 let, nato pa jo reši punčka Neli, ki jo pripelje domov v žužemberški grad. Grofična se čudi vsemu napredku, tako da sem prepletla sedanjost in preteklost,« na kratko oriše zgodbo, ki jo je pred začetkom bralne značke predstavila šolarjem v Žužemberku ter na podružnicah Ajdovec, Dvor in Šmihel.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 27. septembra 2018

Rok Nose