DL: Tone Kerin, misijonar na Madagaskarju: ''Na koncu sveta, pa še malo desno''

7.12.2018 | 14:35

Tone Kerin (Foto: L. M.)

Malgaška vas s cerkvijo, delo misijonarja Toneta Kerina (Foto: T. K.)

Misijonar med Malgaši (Foto: T. K.)

Med mnogimi slovenskimi duhovniki, ki svoje poslanstvo uresničujejo v misijonih v Afriki, je tudi lazarist Tone Kerin, doma iz kmečke in verne družine v Straži pri Krškem. Njegov drugi dom je že 34 let Madagaskar, ki velja za eno najrevnejših dežel na svetu. A tam kljub pomanjkanju in revščini živijo srčni ljudje, ki jim Tone Kerin z veseljem pomaga odkrivati radosti življenja in krščanske vere. Neprecenljiv pa je tudi njegov prispevek pri izobraževanju in razvoju – zgradil je že ničkoliko šol, cerkva pa tudi cest. In načrtov ima še veliko.

Ste kot duhovnik kmalu odšli v misijone in zakaj ravno na Madagaskar?

Pravzaprav sploh nisem imel v mislih misijonarstva, a zgodilo se je ravno to. Ob koncu študija teologije v Ljubljani so nas bogoslovce med dopustom obiskali slovenski misijonarji: Janez Puhan, Janko Slabe, Rado Sušnik, Pedro Opeka, nam predstavili svoje delo ter nas obenem prosili, ali bi jim morda kdo lahko prišel pomagat. Takrat je bilo v Sloveniji duhovnikov še veliko, misijonarji pa so me navdušili. Hitro sem se odločil, da grem, hotel sem pomagati. Po duhovniškem posvečenju leta 1985 sem šel v Afriko, postal škofijski duhovnik in že na Madagaskarju opravil noviciat.

Na kateri del otoka so vas poslali?

Prišel sem v južni del Madagaskarja, ki so ga za oznanjevanje evangelija prevzeli slovenski misijonarji. Ta del velja za najbolj nevarnega in zahtevnega: tako zaradi vlažnega podnebja in nevarnih bolezni kot nasilja. Tega območja niso želeli ne Francozi, ne Italijani, ne Poljaki, le Slovenci smo se opogumili. Prišel sem v faro Maranbodra, kjer sem nadomestil misijonarja Janeza Puhana, ki jo je ustanovil. Decembra letos bomo praznovali 50-letnico prihoda prvih slovenskih misijonarjev na ta del otoka in slavja se bo udeležil tudi novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

Začetek je bil verjetno zelo težak – nepoznano in nam tuje okolje in kultura, drug jezik, revščina na vsakem koraku. Kako ste se privadili, kako so vas sprejeli?

O deželi, kamor sem šel, pravzaprav nisem vedel nič. A ko zdaj gledam nazaj, je bilo tako še najbolj prav – bil sem mlad, še brez predsodkov in neobremenjen z načinom dela duhovnika pri nas. Tam je pač vse drugače.

Prva in zelo pomembna stvar je bila ta, da sem moral sleči s sebe evropejskega človeka, kar ni najlažje. Evropski človek je odprt in aktiven, malgaški pa zaprt in pasiven. Dela drugače. V mojih prvih letih med Malgaši sem spoznaval njihovo kulturo in seveda jezik. Ko prideš v drugo državo, skušaš počasi priti v njihovo kulturo, ker se na hitro ne da.

Kako ste se sporazumevali? Malgaščine takrat niste znali.

Na začetku Malgašev nisem prav nič razumel, in če ne bi imel vere in močne volje, bi odšel. Hitro sem se začel učiti njihovega jezika. Ker sem prepričan, da se v pisarni ljudem ne moreš približati in moraš iti mednje, kjer se počutijo doma in varno, sem se jim zato pridružil na riževih poljih. Šel sem jim pomagat in počasi smo se začeli pogovarjati o vsem. Tudi sam sem posadil svoj riž in postal eden od njih. Počasi sem spoznaval njihove navade, mišljenja in se vklopil mednje. Posebno poglavje so vaški obredi, npr. ob porokah, smrti, ko se vsa vas zbere za več dni. Bil sem z njimi in tako so se mi odprli. Tudi sami so me sprejeli takšnega, kot sem, z odprtimi rokami in njim lastno prijaznostjo.

S čim se Malgaši ukvarjajo? Služb verjetno ni.

Ta južni del Madagaskarja je res nerazvit, vse je v blatu, in sam kar rečem, da sem na koncu sveta, pa še malo desno. Živijo skromno, v majhnih hišicah iz blata, pokrite so s travo. Družine so številčne, od 10 do 12 otrok, pa še kake stare mame itd.

Na Madagaskarju so razmere težke. Služb ni, razen v nekaj velikih mestih. Plače so nizke – plača delavca na dan je npr. en evro. Ljudje se tako v glavnem preživljajo od svojega kmetovanja. Pridelujejo riž, maniok in sladki krompir. Jedo to, kar pridelajo, kupijo le sol in sladkor, meso je na mizi enkrat na mesec. Za kavo npr. stisnejo sladkorni trs in dobijo sladko vodo.

Na področju kmetijstva smo misijonarji veliko naredili. Sam sem jih z leti navadil na drug sistem sajenja riža, ki prinaša večji pridelek. Zdaj imajo več riža, bolje so oblečeni, več jedo. A riž ni dovolj. K njim sem prinesel tudi zelenjavo iz naših krajev, ki je niso poznali: zelje, solato, stročji fižol, papriko ... – vse uspeva. Vsaka hiša ima zdaj svojo povrtnino. To so majhne stvari, ki so spremenile vaško življenje na boljše. Tudi sadike pomaranč in mandarin sem jim priskrbel in danes pridelujejo še to.

Malgaši torej živijo brez denarja in raznega razkošja, ki ga lahko prinese denar. A vseeno imam občutek, da so srečni.

Katere vere prevladujejo na Madagaskarju? Kako širite krščansko vero?

Na celotnem Madagaskarju, kjer živi okrog 40 milijonov ljudi, je okrog 30 odstotkov katoličanov, dva odstotka muslimanov, vse preostalo pa so animisti. Slednji verujejo v duha prednikov, v Boga stvarnika, in imajo strahospoštovanje do njega. Bojijo se kaznovanja, če kaj naredijo narobe. Po naše bi rekli, da so vraževerni.

V teh letih sem deloval v več farah, po navadi je bila tam na začetku le peščica kristjanov. Vedno sem šel mednje, tudi v kokošnjaku sem bival. Na začetku se te kot tujca bojijo, a ko znaš malgaško, se ti približajo. Sicer pa jim ni jasno, zakaj belci hodimo k njim, ko pa imamo doma vse, kar si poželimo: avtomobile, hiše, televizorje. Kaj tu iščete, pravijo. Povem, da sem duhovnik, da oznanjam Jezusa in da lahko hodim k njim, če to želijo, ni pa nujno. Nisem vsiljiv, nikoli nisem rekel, da morajo verovati, tega se pač ne da ukazovati in niti ni evangelijsko posiljevanje z vero. Potreben je zgled, da naše krščanstvo živimo tako, da se oni najdejo v njem, da je zanje privlačno. Ko začutijo ljubezen do vsakega človeka, odkritosrčnost, se dobesedno nalimajo nate. Vera osvobaja, in ko to spoznajo, me poslušajo, k njim se vračam ...

Malgašem ste pomagali zgraditi že veliko cerkva, šol in cest. Cerkev torej igra pomembno vlogo tudi pri njihovem izobraževanju in razvoju.

Te ljudi, tako daleč stran, so zapustili vsi, tudi država in Cerkev. Sam sem videl, da krščanstvo ni dovolj, da je treba človeka izobraziti, da brez tega ne bo napredka. V glavnem so vsi nepismeni. Molitev Očenaš sem jih npr. učil po pol leta. Začel sem graditi šole, zidane, različno velike, tudi za 700 otrok, in napredek je viden. Ta šola je npr. zdaj polna. A treba je bilo priti tudi do dobrih učiteljev. Brihtne učence sem izvzel in jim pomagal pri nadaljnjem šolanju v gimnaziji in na fakulteti. Danes imamo npr. 50 univerzitetno izobraženih. Kar nekaj se jih je usposobilo tudi za poučevanje in tega sem res vesel.

Otroke spodbujam, da gredo še v tehnične šole, da bodo znali kaj narediti z lesom, železom, urediti elektriko … In nekaj pridnim fantom s podeželja pri šolanju finančno pomagam. Zelo so hvaležni.

Poleg zasebnih sem zgradil tudi veliko državnih šol, a opažam, da če ni krščanske podlage, je ves trud zaman – take šole ne delujejo. Izobraževanja in vzgoje ne moreš opreti na malgaške poganske navade in nedisciplinirano življenje, treba je vzpostaviti neki vrednostni sistem.

Vam Malgaši pomagajo pri gradnji?

Radi pomagajo in sodelujejo, a ne vsak dan in ne dolgo. Za večji projekt skličemo sestanek z vaškimi starešinami in se odločimo, kaj bomo gradili: cerkev, šolo ali cesto. Sam naredim načrt, nobenega gradbenega dovoljenja ni potrebnega. Svet vaških starešin določi zemljo za objekt, in ko se gradnja začne, sodelujejo vsi, od otrok do starcev, od kristjanov do nekristjanov. Zavedajo se, da gradijo svojo stvar. Sam jih spodbujam, vodim delo, priskrbim cement, železo itd. Prav material je težko dobiti in ga pripeljati tako daleč, tudi po 250 kilometrov daleč. Ko pride npr. 50-kilogramska vreča cementa k nam, ne stane več 10 evrov, ampak 25!

Verjetno ne bi šlo brez finančne pomoči iz domovine. Kakšen je odziv Slovencev, ko prosite?

Slovenci, preprosti kristjani, so izredno dobri ljudje, vedno pomagajo, ravno tako nekatere župnije, in brez teh prispevkov v misijonih ne bi mogli toliko narediti. Ko sem na dopustu, ne lenarim, ampak ljudem razložim svoje načrte in se vedno vrnem z denarjem. V 34 letih sem tako naredil že 32 šol in 26 cerkva. Za šole pa prispevki pridejo s Trikraljevsko akcijo. Pomagala so mi že tudi podjetja, vsem iskrena hvala.

Odziv Slovencev je res čudovit, največ od vseh dajejo za misijone in v nasprotju z drugimi misijonarji mi res lahko veliko naredimo. Del škofije, ki smo jo prevzeli Slovenci, je najbolj razvit.

Koliko naših misijonarjev, ki ste ambasadorji Slovenije, deluje zdaj na Madagaskarju? Se srečujete, si pomagate?

Zdaj nas je pet duhovnikov in ena sestra. Občasno, na tri mesece, se videvamo na raznih sestankih ali duhovniških srečanjih, a razdalje so tam res velike, vsak ima svoje delo. Konec septembra se nam pridružuje moj bratranec Stane Kerin. Na noge je postavil projekt Miva, vodil je Slovensko karitas ter Misijonsko središče Slovenije, zdaj pa prihaja med misijonarje in se ga veselimo.

Nemalokrat je slišati, da je pomoč, ki jo kdo nameni za revne in uboge v Afriki, nesmiselna, saj ne pride do najbolj potrebnih. To drži?

Za pomoč države ne vem, a za cerkvene organizacije in zase lahko rečem, da pomoč vedno pride v prave roke. Če da gospa nekomu pet evrov za Toneta Kerina, to res pride k meni. In zase ne potrebujem skoraj nič – jem svoj riž, nekaj oblačil imam za dolgo. Kdor dvomi, ni pripravljen pomagati.

Zdaj, ko je v javnosti taka gonja proti Cerkvi, bi veljalo povedati nekaj – zakaj na najbolj oddaljenem in zapuščenem koncu sveta ne najdeš nobenega politika ali predstavnika znanih organizacij, vedno pa duhovnike in nune, ki skrbijo za uboge, da pridejo do lepšega in bolj vrednega življenja?! Tu smo rešili na tisoče ljudi, ki bi propadli. Mamice npr. rojevajo doma, mnoge umrejo pri porodih in edini sem z avtom daleč naokrog, ki jih ob polnoči vozim po grozljivih poteh po 200 kilometrov daleč k zdravniku, da jih rešimo. Kajti zdravniki so tu dobri, zdravil pa ni!

Kakšno je vaše mnenje o migrantih, ki zdaj tudi iz Afrike nezakonito prihajajo v Evropo? Je prava rešitev, da se nerazviti svet množično seli v bolj razvitega?

V Svetem pismu piše: sprejemajte tujce, ker ste bili tudi vi tujci v tuji deželi. To je krščansko. A vprašanje je, kje je mera. Naj se ves nerazviti svet preseli v Evropo? To ni prava rešitev. Zagotovo vem nekaj – afriški človek ne zapusti rad svoje domovine in prihod v tuje okolje zanj pomeni pravzaprav smrt. Za to krivim predvsem Evropejce, ki so Afričane pokvarili. Toliko denarja, kot sta ga Evropa in Mednarodna banka v zadnjega pol stoletja dali Afriki, ni dobila nobena druga celina! A kam je šel? Ker ni nobene kontrole, se je stekal v žepe nekaj ljudi, revščina pa raste, ljudje so prisiljeni bežati iz svoje države.

Sem proti vsaki migraciji, da izseljujemo ljudi in jih umetno naseljujemo v čisto drugačno kulturno okolje. To se ne bo izšlo – ne gre pozabiti na njihov občutek nesprejetosti in občutek zapuščenosti svoje domače dežele – to ostaja črna pika v njihovi duši, ki je ne bodo preboleli. Gre za izkoreninjenost. Ker te ljudi poznam, lahko trdim, da zaman pričakujemo, da se bodo prilagodili na druge razmere, še zlasti če gre za muslimane. Tu gre – kot mi tudi sami povedo – za načrtne nekontrolirane migracije, da bi zasedli krščansko Evropo in jo uničili. Krščanstvo in islam sta si diametralno nasprotni veri, medverski dialog ni mogoč – naš krščanski Bog je bog ljubezni, njihov pa je absolutist, neverniki so zanj ničvredneži. In zakaj muslimanom v Evropi damo takoj zemljo, da zgradijo mošeje, v arabskih državah pa ne smeš sploh povedati, da si kristjan?! Je to normalno? Evropejci smo pokvarjeni, nimamo svojega jaza.

Zakaj migrantom ne bi pomagali lažje živeti doma, pa bi zapravili veliko manj denarja in uspeh bi bil večji? Ljudem je treba dati dostojanstvo in jim dopovedati, da so dovolj pametni, naj delajo in se trudijo doma, in bo drugače. Vidim, kako so zadovoljni in ponosni, če jim to uspe.

Se želite nekoč vrniti v domovino?

Ne, ostal bom na Madagaskarju, to je moje življenje. Tu delam z dušo in srcem.

Kako pogosto prihajate v Slovenijo? Kaj pogrešate tu in kaj tam?

Pridem na kaka štiri leta, bolj pogosto ne gre. Rad sem tu, med svojimi bližnjimi in sploh Slovenci. Na dopustu sem med drugim obiskoval mlade na oratorijih in ljudem pripovedoval, kaj delamo. Spet sem nabral kar nekaj denarja, ki ga bom na Madagaskarju pametno porabil. Poleg šole bomo naredili še igrišče oz. športni center za vso vas. Mladine je ogromno, nimajo kaj početi in treba jih je zaposliti in jim nekaj ponuditi, da jim po glavni ne hodijo neumnosti.

V Sloveniji sem še nekaj tednov, a me že vleče nazaj. Tu pogrešam pravzaprav vse, župnijsko življenje na Madagaskarju, delo, prijatelje. Tam pa morda pogrešam kdaj kak kozarec cvička (smeh).

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 27. septembra 2018

Lidija Markelj