DL: Disleksija - Ne primanjkljaj, to je dar!

6.12.2018 | 12:00

Dr. Urša Lamut

Delavnice za otroke so bile dobro obiskane. Sicer imajo v Knjižnici Mirana Jarca, v kateri je dogodek potekal, več kot 10 let kotiček za disleksike.

Zadnja leta se veliko govori o disleksiji, čeprav za veliko ljudi, ki se neposredno niso srečali z njo, še vedno ostaja popolna ali delna neznanka. Da bi naredili korak naprej pri ozaveščanju o njej, je v Novem mestu Založba LU v sodelovanju z Založbo Primus prejšnji teden organizirala dan za disleksijo z naslovom Bisleksija. Pripravili so predstave in delavnice pa tudi strokovni posvet o tej temi.

Vodja projekta in direktorica Založbe LU dr. Urša Lamut je pojasnila, da je Bisleksija usmerjena v ozaveščanje širše javnosti o pomembnosti prepoznavanja prednostnih področij pri disleksikih in načinih spodbujanja razvoja tega področja že med izobraževanjem.

DRUGAČEN NAČIN RAZMIŠLJANJA

»Poudariti je treba, da disleksija ni povezana z intelektualnimi sposobnostmi. Raziskovalci so opazili, da osebe z disleksijo delujejo predvsem pod vplivom desne možganske polovice in posledica tega je tudi mogoč izjemen uspeh v ustvarjalnem delu in umetnosti. Zato so posamezniki z disleksijo pogosteje (naj)uspešnejši v umetnosti in na vseh področjih, na katerih vlada svoboda. Nekaterim uspe, da to odkrijejo in svoje darove izkoristijo, kot so to naredili: Agatha Christie, Albert Einstein, Hans Christian Andersen, Leonardo da Vinci, Tom Cruise, Whoopi Goldberg, Richard Branson, Cher, Walt Disney, Pablo Picasso, John F. Kennedy, Steven Spielberg, Tomas Edison, Henry Ford. Največji dar disleksije je drugačen način mišljenja.«

ŠOLSKI USPEH NI EDINO MERILO

Pomembno vlogo pri otrocih z disleksijo imajo njihovi starši. Dr. Lamut je poudarila, da jim lahko najbolj pomagajo, če postanejo njihovi ambasadorji, zaupajo vanje in spodbujajo njihova močna področja. »Da jim dovolijo svobodno izražanje spretnosti in šole ali šolskega uspeha ne dojemajo kot edinega ali najpomembnejšega merila uspeha njihovega otroka. Naj jim bo vodilo otrokovega uspeha tisto področje, na katerem je dislektik nadpovprečen ali zanj kaže izjemno zanimanje.«

Trenerka za disleksijo in diskalkulijo mag. Nataša Vanček je povedala, da je disleksija nekoč veljala za bolezen, osebe z njo pa so imeli za lene ali neumne. Pogosto so bile zasmehovane in neuspešne v šoli. »Danes pa vemo, da gre za nevrološko pogojeno motnjo, ki jo povzroča delovanje določenih kromosomov (predvsem 6. in 15.) v razvojnem procesu možganov. Disleksija je dedno pogojena in je vezana na primanjkljaje oz. drugačnosti na zaznavnih področjih.«

Z VAJO NE BO IZGINILA

Omenila je, da je zmotno prepričanje, da bo z več vaje in truda disleksija izginila. »Vemo, da je disleksija vseživljenjsko stanje, ali jo imaš ali je nimaš. Osebe z disleksijo ne potrebujejo več vaje in učenja, ampak drugačen pristop k učenju in predvsem razvijanje zaznavnih kanalov.«

Ozaveščenost, kaj disleksija je in kako se kaže, je dandanes gotovo neprimerno večja kot pred desetletjem ali dvema. Od tod tudi občutek, da je je več. »Menim, da to ni tako, napredovala sta le njeno prepoznavanje in diagnosticiranje.«

Ocenjuje, da so otroci v šoli deležni bolj ali manj ustrezne pomoči in prilagoditev, ki jim omogočajo lažje spopadanje s šolskimi zahtevami. Literature in izobraževanj na to temo je tudi v slovenščini veliko.

ZGODNJA OBRAVNAVA

»To pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Žal se še vedno dogaja, da veliko strokovnih delavcev ne ve, kako ravnati in prilagajati učni proces, saj imajo premalo znanja. Premalo je poudarka na zgodnji obravnavi v predšolskem obdobju, čeprav so nekateri znaki za disleksijo vidni že takrat in vemo, da je zgodnje obdobje otroštva tisto najbolj občutljivo, v katerem postavimo temelje za nadaljnji razvoj.«

ŠOLSKI SISTEM NE SPODBUJA DRUGAČNOSTI

Vančkovo moti, da se še vedno o disleksiji največkrat pogovarjamo v kontekstu motnje, primanjkljaja, težave in ne kot neke vrste drugačnosti, ki je lahko tudi pozitivna. »Dejstvo je, da naš šolski sistem ne spodbuja drugačnosti in raznolikosti, saj morajo vsi otroci hkrati usvojiti iste stvari in so zato tudi ocenjeni. Izboljšati je treba dostopnost do specialnopedagoških, logopedskih in psiholoških storitev, saj se ponekod na te storitve čaka nedopustno dolgo.

Organizatorji že snujejo Bisleksijo 2019, ki bo programsko še pestrejša. Lamutova zagotavlja, da Bisleksija ostaja v Novem mestu, saj so bili pri organizaciji letošnjega dogodka deležni izjemne podpore pokroviteljev in občine.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 27. septembra 2018

Janja Ambrožič