DL: Brane Faleskini - Orali smo ledino, včasih bili tudi nerodni, a nam je uspelo

5.11.2018 | 14:40

 DL: Brane Faleskini - Orali smo ledino, včasih bili tudi nerodni, a nam je uspelo

Podjetje Kolpa iz Rosalnic pri Metliki praznuje letos 40. obletnico. Leta 1978 je stekla proizvodnja v Rosalnicah še v takratnem Novolesovem tozdu, imenovanem Tovarna kopalniške opreme ali krajše TKO. Brane Faleskini iz Vavte vasi se je prvič srečal z Novolesom leta 1963, torej pred natanko 55 leti, pozneje pa tako v Novolesu kot v Kolpi na marsikaterem področju oral ledino.

Kako se je začela vaša in Novolesova skupna pot?

Po končani osnovni šoli sem se v Novolesovi centralni remontni delavnici v Straži začel učiti za strojnega ključavničarja. Pozneje sem ob delu končal še srednjo strojno šolo. Leta 1975 sem postal strojni tehnolog v Novolesovem obratu Vezanih plošč, kjer smo poleg vezanih plošč izdelovali še leseno embalažo, predvsem zaboje za živilsko industrijo. Dve leti pozneje se je ta program ustavil in stroje smo prodali na Kosovo.

Kam pa je vodila pot vas?

Ker je bil takrat v Novolesu že ustanovljen razvojni oddelek, so odgovorni razmišljali o novem programu lesenih omaric za kopalnice ter hkrati o proizvodnji akrilnih plošč in kupol. Pozneje je nastal v Trebnjem obrat Akripol. Že leta 1977 smo začeli izdelovati omarice za kopalnice, naslednje leto pa je šlo že bolj zares. Pridružila pa se je še proizvodnja kopalnih in tuš kadi iz akrila, ki so jih izdelovali v Novolesovem tozdu TKO v Rosalnicah. Ker smo imeli v obratu Vezanih plošč, kjer smo opustili proizvodnjo, prazen prostor, so tisti, ki so delali v razvojnem oddelku, predlagali, da bi začeli tam izdelovati tuš kabine.

Začetki trženja kerrocka so bili težki, saj ljudje niso poznali materiala, ki se obdeluje kot les in ima lastnosti kamna.

Vi ste bili eden od tistih, ki ste na marsikaterem področju v Novolesu orali ledino, kar ni bilo vedno lahko. Gotovo ste morali biti v tistih časih, ki se v marsičem ne morejo primerjati z današnjimi, tudi precej iznajdljivi.

Vsekakor. Mene so kot strojnika in razvojnika imenovali za razvoj prej omenjenih tuš kabin. Kako smo se morali znajti, zgovorno pove tudi dogodek iz Nemčije. Direktor rosalniškega obrata TKO Peter Drenik in vodja prodaje vseh nelesnih proizvodov v Novolesu Konrad Mehle sta me leta 1978 povabila, da sem šel z njima na sanitarni sejem v Frankfurt, ki velja za največjega s sanitarno opremo na svetu. Naš namen je bil, da si ogledamo razstavljene kabine in jih kopiramo. Takrat jih v Jugoslaviji ni izdeloval še nihče. Bil sem presenečen, koliko različnih izdelkov iz akrila je bilo razstavljenih. Tudi kabin je bilo že nekaj. Fotografirali smo jih, jaz pa sem kar na kraju samem naredil skice. Tam se mi je zdelo vse dokaj enostavno, ko pa sem v Novolesu začel priprave na izdelavo prototipov, sem ugotovil, da je precej zapleteno. Problem so bili predvsem različni profili aluminija in vezni elementi, ki jih ni bilo mogoče dobiti. Prve profile so izdelali v skopski Alumini, vse preostale elemente slovenski obrtniki, polnilna stekla iz akrila pa v Novolesovem Akripolu. Takšni so bili začetki proizvodnje kopalniške opreme, po kateri danes slovi podjetje Kolpa.

Tuš kabine so bile takrat v naši nekdanji skupni državi gotovo pomembna novost.

To je bil pravi hit. Do takrat so bile pri tuš kadeh platnene zavese, ki niso bile higienične. Kabine smo ponujali po hotelih po vsej takratni Jugoslaviji. Del kabin je bil serijske proizvodnje, v glavnem pa smo jih izdelovali po merah. Standardne kabine namreč niso bile primerne, saj je bila vsaka tuš kad postavljena drugače. Ko smo že izdelali in prodali nekaj tisoč kabin, je prišlo do neljubega dogodka. V enem od hotelov je gosta pod tušem zadela kap, iz kabine, katere vrata so se odpirala navznoter, pa jim je nezavestnega možaka uspelo dobiti šele, ko so kabino razbili. Zaradi tega smo takšne kabine prenehali izdelovati, proizvodnja kabin pa se je leta 1983 preselila v TKO v Rosalnice.

V Novolesu ste delali na različnih odgovornih delovnih mestih.

Leta 1980 sem prevzel komercialni del za vezane plošče, pet let pozneje pa komercialni del za brizgalno tehniko airles aparatov, ki so jih izdelovali v Novolesovem obratu Sigmat v Brestanici. V tem obratu je bila proizvodnja zelo pestra. Izdelovali so tudi nihajna vrata, mešalce za beton, hišice za avtobusna postajališča in telefonske govorilnice. V tistih časih se je Novoles predstavljal na sejmih bivše Jugoslavije z vsemi programi, vsi komercialisti pa smo večkrat zastopali vse programe, vključno s kopalnicami.

Spominjam se, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Mirjan Kulovec, ki je bil takrat tehnolog, razvil masažno kad, ki je veljala toliko kot v tistih časih priljubljeni avtomobil fičko.

Kako pa ste zašli v Kolpo oz. njeno predhodnico Tovarno kopalniške opreme?

Leta 1989 sta me direktor Novolesove komerciale Vili Pavlič in direktor TKO Peter Drenik nagovorila, da sem postal zadolžen za prodajo dela programa Kolpa san. V tistem času so razvojniki in tehnologi razvili celotno kopalnico iz akrila. V hotelih so imeli velike sobe, a skupne umivalnice. S sedanjim direktorjem Mirjanom Kulovcem, ki je bil takrat tehnični vodja, sva začela obdelovati trg: on po tehnični, jaz po komercialni plati. S kompletnimi kopalnicami smo opremili precej hotelov po nekdanji Jugoslaviji in ponekod jih imajo še vedno. Že v tistem času smo se v Kolpi srečali z inženiring prodajo, saj smo opravili dela tudi na ključ. Začeli smo obnavljati kopalne in tuš kadi z akrilnimi vložki.

In kako ste se lotili prodaje teh vložkov?

Če sem iskren, nisem vedel, kako naj se lotim prodaje akrilnih vložkov. Zelo težko je bilo dobiti informacije in treba se je bilo znajti, kakor je človek vedel in znal. Odpravil sem se na potovalno agencijo Kompas, kjer sem dobil knjigo z naslovi hotelov po Jugoslaviji. Na vse naslove sem poslal pisma s prospekti in kmalu dobil tudi prva naročila. Potoval sem od hotela do hotela in meril. Nisem mogel verjeti, da je toliko različnih tipov kopalnih in tuš kadi. Tako pa je bilo zato, ker v Jugoslaviji ni bilo veliko proizvajalcev kopalniške opreme in precej kadi so uvozili iz različnih držav.

So vam raznolike kopalne in tuš kadi povzročale veliko težav?

Pa še koliko! Je bilo mar čudno, da je prihajalo do napak? Zgodilo se je na primer, da sem izmeril kadi v enem nadstropju, vložke pa sem naročil za ves hotel. A se je izkazalo, da so bile v drugih nadstropjih drugačne dimenzije kadi. Pripetilo se mi je tudi, da sem imel v Opatiji na srečanju hotelirjev predstavitev montaže vložka, ki pa ga nikakor nisem mogel spraviti v kad. Naredili so namreč enako velikega kot kad, moral pa bi biti manjši. V Banjaluki pa sva na tovrstnem srečanju s tehnologom Tonijem Vraničarjem govorila o tem, kako lahko s poliranjem očistimo nikotin z akrila. Prižgala sva cigareto, jo položila na akrilni vložek, a med predavanjem nanjo pozabila, zato je prežgala akril. Vendar sva se hitro znašla in luknjo zakrpala s tekočim akrilom.

Seveda sem moral opraviti nešteto poti in danes lahko rečem, da v Jugoslaviji ni bilo hotela, v katerega ne bi stopil s svojo ponudbo.

Kako pa so na te nerodnosti gledali kupci? Je bila prodaja kljub temu uspešna?

Očitno so jih jemali z bolj simpatične plati, kajti uspelo nam je prodati okrog 18.000 vložkov za približno 60 različnih modelov kadi. Seveda sem moral opraviti nešteto poti in danes lahko rečem, da v Jugoslaviji ni bilo hotela, v katerega ne bi stopil s svojo ponudbo.

Kaj se vam je z vaše poklicne poti še posebej vtisnilo v spomin?

Spominjam se, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Mirjan Kulovec, ki je bil takrat tehnolog, razvil masažno kad, ki je veljala toliko kot v tistih časih priljubljeni avtomobil fičko. V ljubljanskem hotelu Lev sva imela s Kulovcem predavanje za okrog 80 arhitektov in uporabnikov. Ko je Kulovec ravno razlagal, kako odlične so masažne kadi, je začela iz kadi, ki sva jo imela na predavanju, po parketu teči voda. Ni nama bilo najbolj prijetno, a sva pojasnila, da odvod ni bil dovolj zatesnjen. Od takrat naprej smo vse odtoke zatesnili s silikonom.

Se je kdo vprašal, kako je mogoče, da je treba za kad odšteti toliko kot za fička?

O paradni kotni masažni kadi Bled so se v srbskem časopisju spraševali, kako je mogoče, da je treba zanjo odšteti toliko kot za fička iz Zastave. S to kadjo pa je povezan še en dogodek, pri katerem sicer nisem bil poleg, so pa o njem pripovedovali drugi. Leta 1987 je Tovarna kopalniške opreme sodelovala na pomembnem sejmu v Frankfurtu. Razstavni prostor je bil lepo urejen, s pomočjo Zvoneta Pelka pa smo pripravili lep prospekt. Med razstavljenimi kadmi je bila seveda tudi masažna kad Bled. A že prvi sejemski dan so na naš razstavni prostor prišli policisti ter generalni direktor podjetja Hoesch s spremljevalcem. To podjetje je bilo takrat največji proizvajalec akrilnih kadi. Kazali so neke papirje in trdili, da je kad Bled kopija njihove kadi. Rezultat je bil, da so nam zaplenili okrog 5.000 prospektov. Kad smo morali ostraniti, konstrukcija iz iverk, v kateri je stala, pa je bila do konca sejma prazna. Ves čas so pošiljali provokatorje, ki so se "zanimali" prav za kad, ki je ni bilo, in jo želeli videti vsaj v prospektu. To je bila pomembna izkušnja, ki je imela za nas dve pozitivni posledici. Brutalni poseg Hoescha, ki si ne bi mogel narediti slabše reklame, je obsodila vsa velika razstavna dvorana. Spremenil pa se je tudi naš pogled na intelektualno lastnino.

Pomembna prelomnica v Kolpini zgodovini je bil tudi kerrock, ki ste ga v podjetju začeli razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kakšna je bila pri tem vaša vloga?

Prevzel sem prodajo kerrocka na jugoslovanskem trgu, Mirjan Kulovec pa je bil zadolžen za proizvodnjo. In tako sva zopet skupaj orala ledino. Začetki so bili težki, saj ljudje niso poznali materiala, ki se obdeluje kot les in ima lastnosti kamna. Njegova cena je bila visoka, uporabnost neznana. Ugotovil sem, da bi iz tega materiala lahko izdelovali točilne pulte v gostilnah. Nekaj bifejev, prvi je bil v Termah Dolenjske Toplice, smo opremili s tovrstnimi pulti po nižji ceni, da smo si pridobili skromne reference. Ko smo s kerrockom prvič sodelovali na sejmu v nemškem Kölnu, sem prepričal arhitekta Fedorja Špacapana, da je narisal načrte za nekaj elementov v svoji pisarni, ki smo jih izdelali iz kerrocka in z njimi odšli na sejem. A zanimanja skoraj ni bilo. Bili smo nekoliko nerodni, saj je bil spodnji del delovne mize, ki ga ni bilo videti, iz kerrocka, zgornji del pa iz furnirja. In obiskovalci so spraševali, kje je mogoče dobiti furnir.

Ste se tudi s kerrockom podali na pot po Jugoslaviji?

Po Jugoslaviji sem o kerrocku prepričeval arhitekte, predelovalce, mizarje, medicinske ustanove, fasaderje. Na srečanju ob rojstnem dnevu Leona Štuklja sem Špacapanu predlagal, da bi kerrock uporabili za fasade. Prve tri fasadne plošče smo naredili za novomeško avtohišo Berus in še danes jih imajo pritrjene na fasadi. Kakšen razmah je doživel kerrock, pove tudi to, da smo začeli s štirimi barvami, danes pa ga izdelujejo v okrog 100 različnih barvah. Pred 12 leti smo začeli tudi prvo inženiring prodajo Kolpa Invest in z našimi materiali opremljati različne objekte, kar Kolpa počne še danes.

Ste kdaj razmišljali, da bi zapustili Novoles?

Nikoli. In ko se je leta 1990 Kolpa osamosvojila, sem ji ostal zvest. Novoles je bilo nekdaj odlično podjetje, v katerem sem bil dva mandata predsednik delavskega sveta. Spominjam se, da je na obisk prišel predsednik jugoslovanskih sindikatov Mika Špiljak. Zanimalo ga je, kako je v naši tovarni, in predsednik sindikata v Novolesu Tone Špelko mu je povedal, da delavci ob 8. uri dobijo žemljo in čaj, ob 10. uri je malica, od 14. do 15. ure kosilo. Ko ga je Špiljak vprašal, kje delavci stanujejo, mu je odgovoril, da imajo vsi stanovanja. Prvi smo imeli računalnike, imeli smo lastnega zdravnika, zobozdravnika, ginekologa, počitniške kapacitete in godbo na pihala. Vsakemu delavcu ali bivšemu zaposlenemu, ki je umrl, je igrala tovarniška godba. Špiljak je rekel, da je Novoles edino podjetje v Jugoslaviji, ki je tako dobro urejeno.

Sedaj ste upokojenec. Ste s podjetjem Kolpa še vedno povezani?

Leta 2012 sem se s 43 leti delovne dobe upokojil kot svetovalec direktorja Kolpe, pred tem pa sem bil vodja inženiring prodaje. Bil sem tudi predsednik skupščine Kolpe ter upravnega odbora, še vedno pa sem podpredsednik nadzornega odbora in tako spremljam življenje v Kolpi, na katero sem zelo ponosen.

Članek je bil objavljen v 35. številki Dolenjskega lista 30. avgusta 2018

Mirjam Bezek Jakše

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

5.11.2018Oceni Jožko 

Bravo, Branko !

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava