DL: Radica dopolnila 105 let - V nebesih je dosti lepših in mlajših!

31.10.2018 | 18:50

Pred spominskim obeležjem očetu Špeliču; Radica skupaj s hčerko Anko in njeno prijateljico Veroniko (Foto: B. D. G.)

V kapeli na svojem sedežu (Foto: B. D. G.)

Radica in Anka julija letos na stolpu Vinarium (Foto: osebni arhiv)

S hčerko Anko se lepo razumeta. (Foto: B. D. G.)

Radica Oblak (Foto: B. D. G.)

Bizeljski griči so lepo in prijetno zavetje, zato je Radica Oblak zadovoljna s svojim življenjem na Borštu pri hčerki Anki. Ampak v glavi ima Vič ter svoja pokojna: moža in sina. »Vičanka sem, tam sem spočeta, rojena, krščena in poročena,« pravi živahna gospa, ki namerava 9. septembra letos praznovati 105. rojstni dan.

Pri tem tudi pokaže na glavo, v kateri hrani spomine na 97 let, ki jih je preživela na ljubljanskem Viču. Do te visoke starosti je lahko živela v četrtem nadstropju brez dvigala, potem pa je nesrečno padla in se polomila. Kazalo je, da ne bo nikoli več hodila. »V bolnišnico je prišel na obisk dr. Kocjan in mami dejal: 'Ah, Radica, midva bova še plesala!' Res se je tako zgodilo na mamin 100. rojstni dan, čeprav doktor še v življenju ni plesal!« pove hčerka Anka.

JULIJA NA VINARIUMU

Anka živi na Bizeljskem že 16 let, v te kraje pa je prišla kot gospodinja očeta Franca Špeliča, v Suhi krajini rojenega in na Bizeljskem umrlega duhovnika. Njena mama Radica, sicer mati treh otrok (sin je žal že pokojni), babica petih vnukov, prababica enajstih pravnukov in praprababica dvema prapravnukoma, je v začetku julija pristala v spletnih novicah, ko je kot najstarejša obiskovalka doslej uživala v razgledu s stolpa Vinarium v Lendavi.

Ni kaj, Radica je radovedna in šegava gospa, ki se s posebnim leskom v očeh spominja svojega službovanja v manufakturi, kjer je uživala kot prodajalka. Dobro je govorila nemško in slovensko, a tudi marsikaj znala, saj so se v šoli učili računstva, knjigovodstva, blagoznanstva. Kot pravi, je učitelj prijel blago, učenka pa ga je morala prepoznati. »Lepe reči sem prodajala in to je bilo krasno, ampak ko sem se poročila in so prišli otroci, je mož želel, da ostanem doma. Rekel je, da bo delal nadure, če bo treba, samo da bi ga jaz doma čakala dobre volje, da bo imel ženo, otroci pa mamo. Skromno smo živeli, a nam ni nič manjkalo,« pripoveduje Radica. Prizna, da ji je bilo težko, saj si je želela v službo; celo iskat so jo prišli na dom, naj se vrne, a je mož ni pustil. »Vi bi pa šli?« jo pobaram. »Še danes bi šla prodajat lepe stvari!« vzklikne.

OBLEKA, NAKIT, NOHTI

Na mojo pohvalo glede urejenosti, lepih salonarjev s petko, urejenih in nalakiranih nohtov ter pričeske pojasni, da je bila vse življenje negovana: »To spada skupaj: lepa obleka, lep nakit in urejeni nohti!« Z možem Francijem sta bila poročena 45 let, dokler ji ga ni speljala druga, kot pravi Radica, in pri tem misli na Matildo. Meni, da je imela briljantnega moža, s katerim sta vedno držala skupaj, skupaj jokala, pila, molila.

V mladih letih je Radica veliko igrala pri lokalnem kulturnem društvu Svoboda in pred vojno pri cerkvenem. »Bila sem Manica iz Desetega brata, sirotica Jerica, igrala v Sleherniku, Treh Marijah … Igrala sem z dušo. Mož ni igral, me je pa rad gledal,« se spominja in doda, da je pela na koru in da so tudi doma veliko prepevali vse vrste pesmi.

SLOVENKA SEM!

Kar nekako logično se je zdelo, da jo zaprosim, naj zapoje še nam, ki smo sedele z njo v senci pod brajdo. »Ne morem kar tako. Da lahko zapoješ, moraš tu notri čutiti,« pokaže na prsi. A potem se pripravi, popije požirek soka in zapoje tisto, ki jo je pred časom zapela v cerkvi (na Hrvaškem, kot navihano pripomni): »Slovenka sem, Slovenka sem, tako je mati d'jala …« Zaslišimo znano melodijo in besedilo lepo steče.

»Ali znate še veliko pesmi?« vprašam in v odgovor mi zabrusi: »Le začnite! Katero boste?« Na drugi strani polovico mlajši možgani zatajijo. Katera je že taka lepa?

Radica medtem pod mizo prestavi noge, se obregne z njimi obme in pripomni: »Te nogice so hodile tudi po Triglavu. Z možem sva šla od koče do koče in dostikrat v hribih tudi prespala. Najprej sva imela kolo, nato motor in pozneje avto,« pove. Z motorjem sta potovala tudi v Šmarješke Toplice, o čemer priča tudi glasilo tega podjetja, v katerem pišejo o stotem Radičinem obisku v toplicah za stoti rojstni dan.

NE MUDI SE JI

Ko omenim Šmarješke Toplice, pa Radica pove še en zanimiv lanskoletni pripetljaj, ko se je tam mudila s hčerko, ki je hodila na fizioterapije. »Pa pride do mene en smrkavec, jaz mu lahko tako rečem, čeprav je bil že starejši možak, in me vpraša, če kaj mislim na smrt. Sem mu odgovorila, da se meni nikamor ne mudi. Imam 104 leta. Če se vam mudi, pa kar pojdite, pot do tja je zglajena!« pove in se navihano nasmeje pripetljaju.

Kljub tegobam, ki jih prinašajo leta, ohranja hudomušnost in smisel za humor. »Hčerka Anka, ona je bolna,« pravi, »jaz pa imam samo veliko let!« Ampak ko malo povrtam o njenem zdravju, tudi v njenem življenju ni šlo vse gladko. Navsezadnje je vse tri otroke rodila s carskimi rezi, imela je žolčne kamne in pred skoraj pol stoletja ji je počil žolčnik, tako da so ji že dejali, naj se poslovi od tega sveta … Pa ji kaj takega ni prišlo na misel – ne tedaj ne kdaj pozneje in ne danes.

Kot pravi, jo pokonci držita dobra volja in vera. Včasih je vsako nedeljo hodila k maši na Svete gore nad Bizeljskim, zdaj, ko pri hoji uporablja hojico, jo hčerka tja odpelje le za veliko in malo mašo. »Zdaj jo peljem k maši v Bistrico ob Sotli, kjer na koncu kar lepo čaka v cerkvi, saj imata z župnikom svoj obred – gospod pride ponjo in jo odpelje iz cerkve,« pove Anka. Kapelo imajo tudi na domu, kjer je do smrti, kot smo že zapisali, živel oče France Špelič, ki so mu uredili kapelo.

KAJ NE GRE HITREJE?

Hčerka Anka mamino družbo v svojih poznih letih šteje za blagoslov, saj je sama vdova in ji ni bilo dano imeti otrok. Letos je Radica v njeni družbi obiskala tudi razstavo Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. V minoritskem samostanu so jo do razstave posebej pripeljali z dvigalom, Radica pa si je ogledala celo razstavo: »Če sem že tu, bom pa ja vse pregledala!«

Zvedava gospa je, kot še izvem, rada šla na izlete in še zdaj gre, če le more. »Ko gre na izlet, ni ne lačna ne žejna, samo da gre,« pojasni Anka. Radica pa se vključi s pesmijo, ki se navezuje na naš pogovor: »Stara sem ratala, delat' ne morem, godci zagodejo – plesat' pa pojdem!« Na ta način pove, kako rada je plesala, in upa, da bo še kdaj. Doda pa, da mora biti plesalec vitek in visok, kajti če je majhen, »po kolenih trka«! Ob tem pa izvem še eno zanimivo plesno prigodo. Ko je Radica ob svoji stoletnici plesala s 60-letnim gospodom, ga je okarala, če ne more plesati bolj hitro. Kar predstavljam si to sceno in se zasmejem, gospa Radica pa mi pojasni: »Ja, če je polka, se ne moreš guncati!«

MESEK PA BI, MESEK!

Pri tako visoki starosti ima človek nedvomno pravico, da si kaj zaželi. Radica si želi zdravja za hčerko Anko in da bi bili še naprej prijateljici. »Srečna sem, da tu živim in da sedim, da nisem na vozičku,« pove. Pripomni pa še, da je bila dolgo otrok, po telesu in duši, in morda je to kaj pripomoglo k njeni dolgoživosti. Kot pravi Anka, je z mamo lepo živeti, saj je odprta ženska. Skupaj pojeta, molita in se kam odpeljeta. »Zanimivo je, da mama vso noč govori in pripoveduje vse, kar je v življenju doživljala,« še razkrije hčerka.

Gospa se zdaj hrani kot ptiček: gloda napolitanke Jadro, pije kapučino z domačim mlekom in veliko sladkorja ter posebno sladko vino, v katerega zmešajo četrtino vina, četrtino vode in polovico sladkorja. »Sladkor jo gor drži,« pravi Anka, Radica pa doda: »Drugega ne morem jesti, ampak mesek bi pa rada jedla, mesek. Pohanje, piščanca …«

»Meni se nikamor ne mudi, v nebesih me ne potrebujejo, saj je tam dosti lepših in mlajših od mene!« se zasmeje. »Še bi plesala, šla v hribe, na Triglav,« si zaželi, a pristavi, da bo to samo ponoči, v sanjah. Ob bližajočem se 105. rojstnem dnevu ji želim še veliko vedrih pesmi in sanj, pa da bi še zaplesala, pa četudi se bo bolj »guncala«.

Kakšnega posebnega recepta za dolgo življenje na Bizeljskem nisem dobila, morda pa ga boste, podobno kot sem ga sama, razbrali iz zgodbe o Radici.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 23. avgusta 2018

Breda Dušič Gornik