DL: Portret tedna - Helena Miša Kulovec

23.10.2018 | 12:30

Grb Občine Dolenjske Toplice, najvišje občinsko priznanje, je letos prvič dobila ženska – upokojena učiteljica in vsestranska prostovoljka Helena Miša Kulovec.

Helena je Miša postala že takoj po rojstvu. Njena mama je preživela internacijo, in ko se je kmalu po koncu vojne v Ljubljani rodila drobna deklica z dolgimi črnimi lasmi, je oče rekel, da je kot miška. In ostala je Miša.

Ni veliko manjkalo, pa bi Miša ostala v Ljubljani. Njen oče Lojze Pavlič iz Cegelnice pri Novem mestu je bil namreč med vojno aktivist OF. Iz Avtomontaže, kjer je delal kot izučeni mehanik in klepar, je kradel dele in jih dostavljal partizanom. Po vojni so mu ponudili mesto direktorja Avtomontaže in vilo pod Rožnikom, a se je raje odločil za vrnitev v domače kraje. Njegov rod izhaja iz Selišč, stara mama je bila Zupančičeva, sestrična Otona Župančiča.

Sprva so stanovali v najetem zdraviliškem stanovanju, potem pa so se preselili v hišo v središču Toplic, ki ji še danes rečejo Pavličeva hiša. Oče je v zdravilišču delal kot voznik, pozneje, ko je zbolel, kot kurjač, mama pa je bila kopališka strežnica. Miša se še danes rada spominja brezskrbnih otroških let, ko se je s prijateljicami potepala po Toplicah in okoliških gmajnah. Ko je bil čas za vstop v šolo, se je ugledni ravnatelj Drago Gregorc ravno upokojil, a je za seboj pustil ekipo odličnih učiteljev, ki so v Miši prebudili ljubezen do pedagoškega dela in ji vcepili ljubezen do domovine, kar je pozneje, ko je končala učiteljišče v Novem mestu, znala prenašati na mlajše rodove.

Njena prva služba je bila na podružnični šoli v Sušici, na kateri je učila prvi in drugi razred. Ko so leta 1973 v Dolenjskih Toplicah zgradili novo šolo, so podružnico ukinili in Miša je začela učiti v novi stavbi, le lučaj od hiše, ki sta jo zgradila z možem Francem. »To so bili časi, polni elana, vso to energijo pa je znal odlično povezati in usmeriti ravnatelj Vinko Cirnski. Čudovit človek, strog in dosleden,« se spominja Miša.

Čeprav je bila nekaj časa pomočnica ravnatelja Pavla Kastelica kot novinca na šoli, ga je v nekem trenutku resno zaskrbelo, da mu manjka ena učiteljica, Helena Pavlič, ki mu je morala nato lastnoročno razložiti, da je to v resnici ona, Miša Kulovec – doma je raje ostala »samo« učiteljica. »Hotela sem biti v razredu, med otroki. Po tistem, ko sem nehala kaditi, sem v razredu ostajala tudi med odmori,« se spominja. In res je z otroki stkala trdne vezi. Nekoč je zaradi nujnega obiska pri veterinarju, domačega mačka je povozi avtomobil, razred zapustila kar med poukom. Otroci so pridno delali naloge, ki jim jih je naložila, in nihče ni ugotovil, da je ni. »Tudi doma niso povedali, da me ni bilo,« se spominja.

Vezi z nekdanjimi učenci so trdne še danes, najbolj prisrčna pa so srečanja z nekoč najbolj problematičnimi fanti,« se nasmehne. Res, ljudje z roba družbe so bili vedno deležni Mišine posebne naklonjenosti. Zadnje čase na primer bere otroku, čigar starši so gluhonemi. »Jeseni bo šel v šolo, pa zna že brati,« pripoveduje ponosno. Učiteljica v njej se ne bo nikoli upokojila.

Otroci so od nje vedno dobili nekaj več. Knjižice na različne teme (šola nekoč, družina Otona Župančiča, imena krajev topliške doline, obiski pri nekdanjih učencih …), ki so jih otroci ustvarili mimo učnega načrta, so bogastvo, za katero bi komaj verjeli, da so ga ustvarili tretješolci.

Po upokojitvi leta 2002 se je začela ukvarjati še z vrednotami NOB in vzdrževanjem partizanskih grobišč. Bila je med pobudnicami spominskega dne za žrtve iz Podhoste, zdaj pa zbira pričevanja njihovih otrok, ki bodo nekoč izšla tudi v knjigi. Sodelovala je pri nastajanju več domoznanskih zbornikov, bila pa je tudi občinska svetnica, in sicer v samostojnih Dolenjskih Toplicah in v nekdanji novomeški skupščini. »Odločitev za samostojno občino je bila prava, čeprav ljudje prej kot napredek opazijo napake,« pravi.

Na grb občine je ponosna, ni pa ga pričakovala. »Ko sem razmišljala o grbu, sem vedno iskala druge, ki bi ga zaslužili. Sebe tu nisem videla in najbrž sem se prav trapasto obnašala, ko me je župan poklical in povedal, da je občinski svet izglasoval to odločitev. Za predhodno soglasje me namreč sploh niso vprašali. Najbrž so vedeli, da bi rekla, da je še veliko drugih pred menoj.«

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista 9. avgusta 2018

Boris Blaić