DL: Portret tedna - Tinca Granda

21.10.2018 | 13:00

Da ni nič posebnega in da njena predstavitev na tem mestu ni potrebna, so bile besede Tince Granda, letošnje prejemnice Knobleharjevega priznanja v občini Škocjan, ob nagovarjanju za pogovor za portret tedna. A kdor Tinco, priljubljeno učiteljico, zagnano članico Rdečega križa (RK), humanitarko in kulturnico iz Dobrave pri Škocjanu, bolje pozna, ve, da je njena skromnost neupravičena. Prav ljudje, ki se ne rinejo v ospredje, a so pri svojem delu za skupnost predani in resnično zgled drugim, si zaslužijo takšno pozornost. Tako gotovo menita tudi njeni predlagateljici podelitve občinskega priznanja, Tinčini prijateljici iz krajevne organizacije RK, Gabrijela Kovač in Tatjana Hočevar.

Tinca Granda ima zanimivo življenjsko pot s kar nekaj preizkušnjami, ki pa jih je uspešno premagala. Izhaja iz kmečke, verne družine s štirimi otroki v Dobruški vasi, in kot pravi, je hvaležna staršem, da so jo naučili pravih vrednot za življenje: dela, spoštovanja in pomoči soljudem ter pomena vzgoje mladih. Gotovo jo je zaznamovala delovna nesreča, v kateri je kot petletno dekletce zaradi poškodbe očesa oslepela na eno oko, a morda je prav zaradi tega postala še bolj čuteča, prijazna in dobrotljiva oseba.

Ko se je Tinca po končani osnovni šoli ter gimnaziji v Novem mestu odločala za poklic, ni prav ni pomišljala – želela je postati učiteljica. Po pedagoški akademiji v Novem mestu je takoj dobila zaposlitev v škocjanski osnovni šoli, kjer je preživela vso delovno dobo, že 35 let. Učila je razredni pouk, leta 2002 pa je postala vodja podružnične šole na Bučki.

»To je bil zame velik izziv – bila sem vodja, obenem sem seveda tudi poučevala. Delo na podružnični šoli je res posebna izkušnja, na majhni šoli smo vsi kot ena družina, močna je povezanost s krajani in podružnične šole nimajo zastonj oznake, da so vaški biser,« pove Tinca Granda. A zagnano delo je pred devetimi leti prekinila huda bolezen, kožni rak. »Ko izveš kaj takega, se ti najprej podre svet. Sprašuješ se, zakaj prav ti, kako se bo končalo, in res ni enostavno. Brez podpore in ljubezni moža Francija, vse družine ter prijateljev ne bi zmogla,« odkrito pove Tinca, ki je po operaciji in obsevanjih bolezen premagala. Vrnila se je v službo, za polovični delovni čas, in zdaj je že sedmo leto učiteljica podaljšanega bivanja v OŠ Frana Metelka Škocjan. Čeprav se je kar malce bala, kako bo spet zmogla vse delovne obveznosti, vidi, da ji delo z otroki pomaga, jo osrečuje in izpolnjuje. »Vedno sem otroke ne le izobraževala, ampak jih tudi vzgajala za življenje,« pove.

Po tej hudi preizkušnji zna Tinca še bolj ceniti življenje in pravi: »Vse, kar delam, res delam s srcem.« Že kot dekle je v rojstni vasi začela pomagati pri RK, zdaj pa je že kar tri desetletja tajnica škocjanske krajevne organizacije – očitno dela odlično, sicer ji ne bi zaupali toliko časa! Bila je krvodajalka, sodelovala je pri mnogih projektih, a najraje od vsega obiskuje starejše, osamljene, bolne. »Nemalokrat jih osreči že lepa beseda, pogovor, to pa tako malo stane,« pravi naša sogovornica.

Tinca Granda pa v nasprotju z mnogimi ženami lepo besedo brez težav najde tudi za svojega moža Francija, s katerim sta praznovala že 33 let zakona. »Zelo je priden, ljubeč, prijazen, res sem imela srečo, da sva se našla,« pove, ko ob kavi klepetava v njunem domu v Dobravi. Ko z dela, ki ga na manjši kmetiji z osmimi glavami živine in vinogradom nikoli ne zmanjka, pride še Franci in se nama pridruži, jo seveda ponudi tudi njemu. Hvaležna sta za srečna skupna leta, za družino, ki jima pomeni vse. Sin Jože, po poklicu geodet, se je nedavno poročil, hčerka Renata, ki je šla po maminih stopinjah in je postala učiteljica, pa ima že družino. »Vnučki Anton, Martin in Izidor so posebna sreča,« kar zasijeta oba, ko pokažeta njihove fotografije.

A Tinco poleg naštetega in vrta z rožami, ki krasi njihov dom, razveseljuje še nekaj – petje. Velik ljubitelj cerkvenega petja je bil že njen oče in očitno je ta dar podedovala. Tinca že vrsto let prepeva tako v cerkvenem mešanem pevskem zboru Dobrava kot v cerkvenem pevskem zboru v Škocjanu. Nemalokrat pa si zapoje tudi sama, ob kakem delu. In dan je lepši.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 2. avgusta 2018

Lidija Markelj