DL: Pezdirec o vaški cerkvi - V turnu jim je viselo eno tele

17.10.2018 | 14:45

Po zaslugi Janeza Pezdirca je podružnična cerkev v Slamni vasi dobila zanimivo knjižico.

Janez Pezdirec na predstavitvi jubilejne zgoščenke

Glavni oltar v slamnovski cerkvi

Janez Pezdirec iz Slamne vasi pri Metliki je pred desetimi leti posnel klenkanje svojega očeta Ivana, ki je pritrkoval več kot 70 let. Oče si je vedno želel, da bi obnovili stopnice v zvoniku domače podružnične cerkve. Ko je decembra 2016 umrl, so se domači odločili, da ljudje namesto cvetja in sveč namenijo za obnovo stopnišča od kora do vrha zvonika.

Iz obnove stopnišča se je Janezu Pezdircu, raziskovalcu ljudskega izročila, ljudskemu pevcu in godcu, porodila ideja o zgoščenki, ki jo je predstavil junija letos, naslov pa ji je dal Klenkanje pri sv. Vidu. Deseta zgoščenka, kolikor jih je Pezdirec izdal v 13 letih, se razlikuje od preostalih po tem, da na njej ni ljudske glasbe in petja predvsem iz Bele krajine, ampak je posneto, kot že naslov pove, pritrkavanje njegovega očeta in brata Stanka. Priložil je še knjižico, v kateri je opisal, kaj je pritrkovanje, podal zgodovinski opis slamnovske podružnične cerkve sv. Križa ter opisal mali, srednji in veliki bronasti zvon v zvoniku.

Kdaj natančno je bila zgrajena cerkev sv. Križa v Slamni vasi, se ne ve. Ustno izročilo pravi, da je na tistem mestu prvotno stala le kapela. Današnji tloris je cerkev dobila v prvi polovici 19. stoletja. Na kamnitem portalu vhodnih vrat pa je poleg napisa Hic est aula dei et porta coeli ali v prevodu To je hiša božja in vrata nebeška vklesana letnica 1841. Levi stranski oltar, ki je posvečen sv. Valentinu, ima letnico 1709 in je delo neznanega podobarja. Desni stranski oltar v baročnem stilu je posvečen sv. Vidu, leta 1859 pa ga je naslikal Georg Tavčer iz Idrije. Glavni oltar pa je posvečen povišanju sv. Križa in je prav tako delo Georga Tavčerja. Oljna slika z istim motivom, naslikana leta 1860, je delo Alojza Fabjaniča iz Metlike. Na glavnem oltarju sta tudi kipa svetnikov sv. Roka in sv. Andreja.

Leta 1904 so skodle na cerkvi zamenjali s kritino iz pocinkane pločevine. Ker so dva zvonova, ki so ju dvignili v zvonik po letu 1841, med prvo svetovno vojno pretopili v topovske cevi, v zvoniku pa so pustili le najmanjšega, so leta 1923 naročili in blagoslovili nove tri zvonove, ki so bili večji od prejšnjih. Tudi zvon, ki je ostal, so pretopili in vlili nov, manjši zvon. Denar za zvonove so zbirali po vasi, vsako gospodinjstvo pa je dalo glede na to, kako imovito je bilo. Nekatere družine so prispevale toliko denarja, da so potem ljudje govorili, »da jim visi na turnu eno tele«. »Zvonovi so bili blagoslovljeni tudi proti neurju in toči. Neurje se nas je v preteklosti res večkrat izognilo, morda tudi na račun zvonov,« ugiba Pezdirec. Veliki zvon tehta 450 kilogramov in je uglašen v A-duru, srednji zvon je težak 265 kilogramov in je uglašen v H-duru, najmanjši zvon, težak 190 kilogramov, pa je uglašen v D-duru.

Cerkvi je bilo med drugo svetovno vojno dokaj prizaneseno, saj je bil poškodovan le prezbiterij, ki so ga med italijansko ofenzivo zadeli minometi z Vinomerja. Zato pa so ji bili časi toliko manj nenaklonjeni po osvoboditvi, saj je klavrno propadala. Njene temeljite obnove so se lotili leta 1975, ko je bil župnik v Metliki Janez Kompare, naslednje leto pa je obnovljeno cerkev blagoslovil takratni ljubljanski škof Stanislav Lenič. Leta 1995 so uredili še električno zvonjenje.

Na prelomu tisočletja so se znova lotili prenove cerkve, ki so jo končali leta 2003. Tri leta pozneje je prav po zaslugi Janeza Pezdirca podružnična cerkev dobila harmonij, ki ga je odstopil metliški župnik Florjan Božnar. Janez ga je povsem razstavil in obnovil ter na vidovsko žegnanje že igral nanj pri maši.

Stopnišče so v slamnovski cerkvi uredili lani, ob stopnišču pa so postavili tudi manjši muzej, v katerem so na ogled različni predmeti, povezani s cerkvijo. Med drugim tudi stari urni mehanizem in regetca. "Marsikdo ne ve, kaj so regetca. Od velikega petka do velikonočne nedelje zjutraj zvonovi utihnejo. In ker ne zvonimo, imamo pri nas veliko leseno škatlo z sedmimi lesenimi kladivci, s katerimi udarjamo po škatli in s tem nadomeščamo zvonjenje. A imamo nova regetca, originalna pa so v muzeju," pojasni Pezdirec.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista 9. avgusta 2018

Besedilo in fotografije: M. Bezek Jakše