DL: Na vlaku zelo slaba izkušnja; prvo razočaranje v sanitarijah

11.10.2018 | 14:45

Vlaki na dolenjski progi so stari 40 let.

Vsebina straniščne školjke, ki bi odbila marsikaterega potnika.

Na postaji Novo mesto center stoji neugleden zabojnik z napisom Potniška blagajna.

»Oči, kdaj bova v Ljubljani?« je kakšnih sedem let stara deklica, ki se je prepotena zbudila iz dremeža, na vsakih nekaj minut spraševala svojega očeta. »Potrpi še malo, kmalu bova,« jo je bodril in od postaje do postaje zmanjševal predvideni čas izstopa iz vročega vlaka.

Bil je petek, eden redkih v letošnjem juliju, ko je bilo pasje vroče. Padla je odločitev, da se z vlakom odpeljem iz Višnje Gore do Novega mesta. Velja omeniti, da boste za to pot v normalnih razmerah z avtom porabili okoli 30 minut, po nekaj klikih na vzorno urejeni spletni strani Slovenskih železnic pa kmalu ugotovim, da bom za isto pot z vlakom potrebovala eno uro in za vozovnico v eno smer plačala 4,28 evra.

ZJUTRAJ: SKORAJ ZASEBEN VAGON

V jutranjih urah, ko so bile zunaj še prijetne temperature, vstopim v manjši vagon, ki sem ga delila še z enim potnikom. Celoten vlak je bil razmeroma prazen. Nisem presenečena, saj so počitnice, je pa splošno znano, da se z vlaki vozi veliko srednješolcev in študentov.

Na postajah, ki so sledile, je vstopalo in izstopalo bore malo ljudi, pretežno upokojenci, ki so se peljali dve, tri postaje.

PRVO RAZOČARANJE V SANITARIJAH

Ker biološke potrebe ne poznajo ure in voznega reda, moram v sanitarije. Priznam, da so to prostori, ki praviloma odločilno vplivajo na moje dojemanje gostitelja, pa naj bo to v gostilni, trgovskem centru, na bencinskem servisu ali pa vlaku. Nisem pričakovala razkošja, a vsebina v straniščni školjki najbližjega stranišča me je odbila, da bi opravila kakršno koli potrebo v njem. Nisem mogla oceniti, ali je to posledica bruhanja po zaužitem čokolinu ali morda le nekaj časa nihče ni uporabljal WC-ja. Odpravim se v drugo WC-kabino, ki je bila solidno čista, a slab občutek je vendarle ostal.

Po eni uri izstopim na postaji Novo mesto center, kjer me pričaka zgolj prostostoječa tabla z imenom postaje, velik dežnik, pod katerim so klopi, namenjene vsem tistim, ki čakajo na vlak, in zapuščen zabojnik, opremljen z grafiti, na njem piše Potniška blagajna.

POPOLDNE: GNEČA IN VROČINA

Iz središča Novega mesta proti Ljubljani se odpravim pozno popoldne. Bilo je vroče. Na postaji nas je čakalo osem. Ko je pripeljal vlak iz Bele krajine, smo se razkropili po vagonih. Z nasprotju z jutrom je bil vlak zdaj poln.

Težko je bilo najti prosto mesto, kajti očitno so se tega dne za pot z vlakom odločile tako družine, posamezniki kot skupina skavtov ali tabornikov, v enem vagonu vidim otroke s spremljevalci. Ugotovim, da je bilo moje predvidevanje, da bom spet skoraj sama v vagonu, napačno. Kaj kmalu postane jasno, da je na vlaku vroče. Ne vroče, bilo je zelo vroče.

Poleg mene sedita svetlolasa deklica in oče. Dekletce je dremalo, vidim, da ima kot jabolka rdeča lička in poten obraz. Nisem mogla ugotoviti, koliko časa se peljeta, iz njunega pogovora sklepam, da sta vstopila v Metliki, kar pomeni eno uro vožnje. Ko se je deklica zbudila, ga je ves čas spraševala, kdaj bosta prišla v Ljubljano. »Lahko izključite gretje?« je oče rekel prijaznemu sprevodniku, ki je bil prav tako kot potniki premočen od vročine. Dobil je pojasnilo, da ni vključeno gretje, temveč da vročina prihaja od motorja.

Priznam, tista ura vožnje je bila naporna, po vagonu so se mešali vonji prepotenih teles. V sosednjem vagonu, kjer je sedela organizirana skupina otrok, opazim, da so mnogi od njih slekli majice.

MODERNIZACIJA?

Spomladi se je veliko govorilo o tem, kako so Slovenske železnice podpisale pogodbo za nakup 26 novih vlakov in da so tako naredile prvi korak k modernizaciji potniškega prometa. Ne vem, če bo kateri od teh vlakov čez dobro leto prišel na dolenjsko oz. belokranjsko progo, a če bo država hotela ljudi spodbuditi, da bodo več uporabljali to obliko javnega prevoza, bo nujno treba skrajšati potovalni čas, poskrbeti, da bodo vlaki udobnejši, namestiti klime, pa tudi wi-fi signal bi bil dobrodošel.

Tea Šavor iz Slovenskih železnic je za Dolenjski list pojasnila, da so potniške garniture na dolenjski oz. belokranjski progi stare okoli 40 let in nimajo klimatskih naprav. »V zadnjih 20 letih se vozni čas ni bistveno spremenil. Za vlaganja v železniško infrastrukturo je sicer pristojno ministrstvo za infrastrukturo, ki v zadnjih letih namenja bistveno več sredstev v posodobitev prog kot v preteklosti.«

Glede cen vozovnic izvem, da osnovno ceno za notranji promet določijo Slovenske železnice v soglasju z ministrstvom za infrastrukturo. »Glede na potrebe strukture potnikov in pogostost potovanj imamo v ponudbi tudi številne popuste. Novost je letna vozovnica Zlatka, ki upokojencem omogoča neomejeno število voženj po Sloveniji za 299 evrov. Nižje so tudi cene mesečnih vozovnic ter letnih vozovnic (za ceno osmih mesečnih vozovnic se potnik vozi vse leto).«

Ker me je zanimalo, kako je s čiščenjem, kje in kdaj bodo očistili nesnago, če nekdo pobruha WC, ko vlak pelje proti Novemu mestu. Izvem, da za čiščenje vlakov na Slovenskih železnicah skrbi podjetje SŽ-Žip. »Potniške garniture se čistijo na določenih postajah in po vnaprej predvidenem razporedu. V primeru, ki ga opisujete, se vlak očisti na prvi primerni postaji, v kolikor to ni mogoče že med samo vožnjo.« Med postajami, kjer se izvaja čiščenje, je tudi Novo mesto.

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 2. avgusta 2018

Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič