DL: Portret tedna - Denis Sevnšek

26.9.2018 | 10:00

DL: Portret tedna - Denis Sevnšek

Živeč sredi gozdov, poslovno skoraj vsak dan v gozdu, po naravi pa športen tip s še posebnim veseljem do neobičajnih tekmovanj, je Denis Sevnšek, človek, za katerega se zdi, da mu je met motorke pisan na kožo. Na letošnjem 5. svetovnem prvenstvu v metu motorke je že četrtič zmagal, lani pa mu je zmaga le za las ušla. A ima 32-letni Kočevec pojasnilo tudi za to. Lani je namreč imel težave z ramo, zaradi katerih je celo razmišljal, da se tekmovanja sploh ne bi udeležil.

»Če se bom prijavil, bom zmagal,« je pred štirimi leti rekel Denis sodelavcu, ko sta v avtomobilu na poti na delo v gozd po radiu slišala, da bodo v Kočevju organizirali 1. svetovno prvenstvo v metu motorke. Na videz za šalo izrečene besede so se izkazale za preroške, imele pa so trde temelje v Denisovem poznavanju samega sebe in svojih sposobnosti. »Ko sem bil otrok, nismo imeli telefonov, priljubljena je bila žoga, pozimi pa smo metali kepe. Bil sem edini v družbi, ki sem lahko vrgel kepo na blok,« pravi o otroštvu, ki ga je preživljal med stolpnicami v Kidričevi ulici v Kočevju, in začetkih zavedanja, da ima močen met.

Da mu ležijo tudi meti težjih predmetov, kot so snežne kepe, je dokazal kot dijak, saj je v 4. letniku Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni na medregijskem šolskem tekmovanju osvojil 2. mesto v metu krogle. Kot dijak zadnjega letnika šole, na kateri si je pridobil poklic gozdarskega tehnika, pa je ob tem osebnem uspehu lahko slavil tudi ekipnega. Šolska košarkarska ekipa, v kateri je ves čas šolanja v Postojni igral tudi Denis, se je namreč takrat prvič po 20 letih uvrstila na medregijsko tekmovanje.

Krogla in žoga sta tudi sicer športna pripomočka, s katerima sta bila povezana Denisovo otroštvo in najstniška leta. Že pri 10 letih je začel kegljati, pozneje pa tudi igrati rokomet, zaradi katerega pa je, potem ko je bil nekaj časa aktiven v Kegljaškem klubu Kočevje in tudi kot član ekipe Rokometnega kluba Grča Kočevje, za katerega je igral dobra štiri leta, pri 14 letih kegljanje opustil. So pa mu na leta kegljanja ostali lepi spomini. »S tekme smo šli na pico,« pravi o tistem, kar mu je bilo poleg tega, da so bili uspešni v državni ligi, saj so osvajali prva, druga in tretja mesta, kot otroku še posebno všeč.

»Pozimi smo drsali, poleti pa rolali,« pravi o še drugih športnorekreativnih aktivnostih v mlajših letih. Danes veliko kolesari, rad gre v hribe ali z raftom na Kolpo ali Sočo, poleti pa tudi pogosto hodi plavat na kočevsko Rudniško jezero. Na morje ne gre preveč rad. Motita ga gneča in vročina. Kot gozdar, ki je 11 let delal v podjetju Snežnik kot prevzemalec lesa, je navajen na mir in hlad, ki ju lahko človek doživi le v objemu gozdov.

»Žled je povzročil ogromno škodo,« pravi, ko nanese beseda o gozdu. A v isti sapi dodaja, da mu je bolj hudo kot zaradi tega, kar naredi narava, ko vidi, kako se z gozdom dela. »Posekamo 5-krat več lesa, kot pa ga v Sloveniji porabimo,« pravi.

Denis sicer zase pravi, da je otrok narave; tisti, ki poznajo njegovo delo na vrtu, pa k temu dodajajo še, da ima »zelene prste«. »Vse mi dobro raste,« pravi. Tako je bilo že lani, ko sta s prijateljem najela 160 m2 veliko njivo na Marofu, tako pa je tudi letos na vrtičku ob večstanovanjski hiši v Cvišlerjih, kamor sta se z dekletom Petro, s katerim sta skupaj že skoraj 10 let, dve leti in pol pa tudi skupaj živita, preselila pred mesecem dni. Vso pridelano zelenjavo Denis tudi sam pripravi, saj rad kuha, in tega ga tudi ni sram priznati, tako kot tudi ne, v nasprotju s številnimi drugimi udeleženci letošnjega tekmovanja v metu motorke, da se je na tekmovanje pripravljal. »Motorka je kar težka, in če narediš napačen gib, se lahko poškoduješ. Če greš, da boš zmagal, se je treba pripraviti,« pravi. Ali se je pripravljal tudi na zadnje tekmovanje v metu krompirja v Nemški vasi leta 2016, ga nismo vprašali, vemo pa, da se ga je Denis, ki zdaj s prijatelji išče, ali imajo še kje kakšna, kot pravi, odbita tekmovanja, takrat udeležil prvič in da je tudi na njem zmagal.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 12. julija 2018

Mojca Leskovšek – Svete

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava