DL: Ovčjereja v Beli krajini - Vse se vrti okrog pečenega jagenjčka

22.9.2018 | 18:30

Za meso ali za mleko?

Peter Štefanič

V Beli krajini pojedo več jagenjčkov, kot jih v teh krajih zredijo – Večina rejcev ovac je manjših – Cena odojkov je zadnja leta dohitela ceno jagenjčkov – Perspektivna predelava mleka – Več promocije – Kaj pa konfekcioniranje mesa in načrtovan pripust, ki bi omogočil stalno dobavo?

Reja drobnice je za Slovenijo in vsekakor tudi za Dolenjsko in Belo krajino zanimiva, ker je ena izmed okolju prijaznejših oblik živinoreje in zato večinoma poteka na območjih, kjer so sicer omejene možnosti za drugo kmetijsko dejavnost. Po letu 2000 je bilo na Slovenskem v reji vse več ovac, tako da se je število živali do leta 2008 povečalo za skoraj 70 odstotkov oz. za 43.000 živali.

Če je bilo takrat ovac na slovenskih kmetijah nekaj več kot 104.000, jih je bilo v letu 2016 že 120.000, redili pa so jih na okrog 6.000 kmetijah. Toda konec lanskega leta so slovenski rejci imeli samo še 109.000 ovac, redilo pa jih je kar za tisoč manj rejcev. Statistika še sporoča, da je bilo aprila letos v klavnicah zaklanih kar za skoraj 40 odst. manj ovac kot v istem mesecu lani – tako je življenje končalo dobrih 1.100 ovac.

BELOKRANJSKA PEČENKA

Manjši rejci pravijo, da jim okolju prijazna reja po kmetijsko-okoljskem programu in tudi ekološka reja ne prinašata kakih prednosti, zato pa veliko več obveznosti, zaradi česar mnogi napovedujejo, da bodo izstopili iz teh programov. Morda se to stanje že pozna tudi pri zgoraj omenjenih statističnih podatkih.

Rejci v Beli krajini se že 27 let združujejo v svoje Društvo rejcev drobnice. Kot nam je povedal predsednik Peter Štefanič, je društvo včasih že štelo tudi več kot sto članov, a jih je vsako leto manj – zdaj okrog 60. Člani so pretežno starejši, upokojenci, ki se večinoma tudi odločajo za rejo drobnice, medtem ko mlajši nimajo toliko časa ne za rejo in ne za delo v društvu.

Po Štefaničevi oceni je v Beli krajini sicer več kot 200 ovčjerejcev, a mnogih v društvu ni. »V Beli krajini je skupno okrog 10.000 ovac, in ker samo na našem območju, kjer se na praznovanjih in veselicah tradicionalno peče jagnjetina, pojemo kakih 15.000 jagenjčkov na leto, domača reja ne pokrije potreb. Gostinci tako kupujejo jagenjčke še na Primorskem, Kočevskem in Gorenjskem,« pove predsednik.

V ISKANJU REZERV

Glede na relief kmetijskih površin bi človek rekel, da ima Bela krajina v reji drobnice še precej rezerv. »Vsekakor rezerve so, ovčjereja se po malem razvija, saj ljudje ukinjajo reje krav molznic in tudi bikov, uvajajo pa krave dojilje ali ovce. Naše območje je hribovito in vsi tereni niso primerni za košnjo, za ovčjo pašo pa so. Gotovo so rezerve pri reji še na viniškem in adlešiškem koncu, od Marindola do Preloke, kjer ni toliko njivskih površin za traktorsko obdelavo,« razmišlja Štefanič.

Ocenjuje, da trenutno kakih 80 odst. belokranjskih ovčjerejcev redi živali za lastno preskrbo in za prijatelje ter le delno za prodajo, poleg teh pa je še deseterica večjih rejcev, ki redi po 200 do 300 ovac in dela za trg. Kot rečeno, mladi jagenjčki končajo skoraj vsi kot pečenka, jeseni gredo starejše živali v zakol za bravino za domačo uporabo (bravina s sladkim zeljem) in delno tudi v prodajo (cena dosega 3 do 4 evre za kilogram). Stare ovce vse pogosteje koljejo tudi za salame, ki jih izdeluje vse več rejcev, zato, kot pravi Štefanič, prirejajo tudi ovčjo salamijado. Večina salame izdela za domačo porabo, le Grabrijan iz Adlešičev jih tudi prodaja. Kot izvemo, trenutno povpraševanja po salamah ni kaj dosti, čeprav so jih promovirali na nekaterih prireditvah, a k temu prispeva tudi to, da ni stalne tržne ponudbe. Če bi jo imeli, bi tako lahko iztržili višjo ceno za meso starejših ovc. Sicer meso starejših ovac Belokranjci uporabijo tudi za čevapčiče, čeprav Štefanič poudarja, da se zdaj v društvu zavzemajo, da bi za čevapčiče uporabili mlajše, npr. 7 do 8 mesecev stare živali, ki tehtajo nekje 40 kg.

SIRI GREDO ZA MED

Čeprav je Bela krajina znana po ovčjem mesu, vseeno nekaj rejcev ovce tudi molze. »Trije rejci že imajo predelavo mleka in zdaj se odloča še eden. Izdelujejo ovčje sire in tudi jogurte, kar je po mojem zelo dobra odločitev, saj se ovčji siri zelo dobro prodajajo, čeprav so dražji od kravjih. Konda iz Starega trga, ki ima najdaljšo tradicijo, večino izdelkov proda na domači turistični kmetiji, v Gribljah že dolgo dela ovčje in kozje sire Totter, še letos pa naj bi predelavo v sire začel tudi Boris Grabrijan iz Adlešičev,« pojasni stanje na področju mleka in mlečnih izdelkov.

Kozjih rej v Beli krajini ni kaj dosti, kajti večina jih ima par živali, da »pokosijo« slabše pašnike in sadovnjake, med večje rejce koz (burske koze) pa šteje Škrinjar iz Kašč, ki pa koz ne molze, ampak v glavnem prodaja kozličke za pečenke, kot izvemo v Društvu rejcev drobnice.

PUJSEK DOHITI JAGNJE

Društvo je, kot je znano, že 24 let organizator razstave ovc in koz v Semiču ter nekaterih drugih dogodkov, sicer pa njegovi člani dostikrat tudi kritično govorijo o cenah in o stanju v ovčjereji. Ugotavljajo, da se cena jagenjčkov že celo desetletje ni dvignila in se vrti okrog 70 evrov, a kaže, da dviga ne bo niti v prihodnje. »Cena odojkov, ki so bili prej poceni, je zdaj dosegla jagnjetino. Rejci za meso iztržijo 6 do 7 evrov za kilogram, vendar gostinci niti toliko ne plačajo, saj dobijo jagenjčke ceneje drugje. Na Primorskem, Gorenjskem ali Kočevskem, kjer ne pečejo toliko jagenjčkov in ni toliko povpraševanja, so prisiljeni prodajati ceneje. Je pa res, da imajo tam večje črede s po 200 do 300 ovcami, zato lahko prodajajo ceneje kot tisti, ki ima le deset jagenjčkov,« meni Štefanič.

PO KOSIH IN NAČRTNO

Da bi manjši rejci iztržili več, bi bilo nujno jagnjetino bolj reklamirati ali pa konfekcionirati jagnječje meso in doseči višjo ceno za posamezne dele razkosanega mesa. A v Beli krajini, kjer se vse vrti okrog jagenjčka na ražnju, taka prodaja ne steče. »Nujno bi bilo sodelovanje z zadrugami, a prej bi morali rejci zagotoviti stalno dobavo jagnjeti. Če bi se organizirali, bi se dalo,« pravi sogovornik.

Trenutno rejci namreč jagenjčke ponujajo le omejen čas v letu. Kot pravi Štefanič, je maja in tudi že aprila ogromna ponudba, hkrati pa še ni velike potrošnje, julija in avgusta pa jagenjčkov že skoraj ni več. Tako bi morali rejci razmisliti o sezonskem pripustu, da bi porazdelili jagnjitve na daljši čas in jih načrtovali takrat, ko je povpraševanje največje.

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 5. julija 2018

Besedilo in fotografiji: Breda Dušič Gornik