DL: Portret tedna - Janez Barborič

21.9.2018 | 14:35

Za vsako župnijo je največji dogodek nova maša in v šmarješki župniji so jo čakali zelo dolgo, kar 48 let. Pred kratkim je novo mašo daroval Janez Barborič, doma iz Gorenje vasi pri Šmarjeti, ki je eden od štirih letošnjih novomašnikov, ki izhajajo iz novomeške škofije. Praznovanje, pri katerem so sodelovali mnogi verniki, je bilo veličastno, župnija se je povezala in tega je vesel tudi župnik g. Andrej Golčnik.

Kar malce presenečen nad takim odzivom je celo novomašnik sam: »Kar sem doživel, je nekaj enkratnega. Take sprejetosti, pozornosti in veselja mnogih, da sem šel za duhovnika, da to cenijo, da so ponosni name, res nisem pričakoval.«

Janez Barborič, ki pripada neokatehumenski cerkveni skupnosti, v okviru katere je opravil tudi študij teologije in se je vzgajal v misijonskem semenišču v Pulju na Hrvaškem, izhaja iz številčne kmečke družine. Je četrti od šestih otrok, ki jih je h kruhu pravzaprav spravila mama Cvetka. Družino je namreč leta 1998 doletela tragedija, ko je v prometni nesreči umrl oče Jože. Janez je imel takrat le devet let, najmlajši v družini pet, najstarejši 17 let. Kot pravi, ga je to močno zaznamovalo, dogodek je povzročil mnogo trpljenja v družini. »A danes sem prepričan, da je Bog v luči vere hotel, da preko tega družinskega križa spoznamo sami sebe, živo ljubezen. Iskali smo pomoč v veri in jo dobili.«

A čeprav je novomašnik Janez rastel v krščanskem duhu in si je duhovnik želel postati že v otroštvu, najprej ni razmišljal o duhovništvu. S svojim življenjem je imel čisto posvetne načrte – dokončati šolanje in si izbrati poklic, ki ga bo z veseljem opravljal, ter si ustvariti družino, morda celo doma, na kmetiji. Želel si je čisto običajno, uspešno življenje. Tako je po končani osnovni šoli v Šmarjeti naredil biotehniško gimnazijo na Grmu v Novem mestu in nato izbral študij matematike na ljubljanski fakulteti za matematiko.

A zgodilo se je nekaj nepričakovanega – na romanju mladih s papežem Benediktom v Sveto deželo spomladi 2009 je jasno začutil Božji klic. »Močno sem začutil, da je Jezus Kristus moj odrešenik, začutil sem Božjo ljubezen, ki mi je rešila življenje, kajti tudi sam sem imel mnoge krize in stiske in kljub navideznim uspehom nisem bil srečen. Božjo ljubezen sem želel deliti z drugimi, kot duhovnik. Odločitev v meni je še malo zorela, a ko sem v sebi čutil umirjenost, svobodo in zadovoljstvo, sem vedel, da je to zame prava pot,« pripoveduje Janez Barborič. K sreči je njegovo odločitev lepo sprejela tudi mama in sploh vsa družina, ki je Janezu ves čas stala ob strani in ga podpirala.

Janez je tako po prvem letniku prenehal študirati matematiko in vstopil v semenišče v Pulju, kjer je študij teologije s prakso po župnijah v Zagrebu in na misijonih po Makedoniji trajal kar devet let. V Pulju je v začetku junija prejel tudi mašniško posvečenje. Iz vsega povedanega pravzaprav ne preseneča Janezovo novomašniško geslo, ki so Jezusove besede: Niste vi izvolili mene, ampak sem jaz vas izvolil.

»Zamišljal sem si klasično življenjsko pot, a je duhovniški poklic sam prišel do mene. To je Božje delovanje,« si razlaga Janez Barborič, ko prijetno klepetava pri njem doma v Gorenji vasi. Zdaj bo kot kaplan deloval v poreško-puljski škofiji, kam ga bo kasneje vodila misijonska pot, pa ne ve. »Želim izpolnjevati Božjo voljo in misijonarstvo me veseli. A ni nujno, da bo to Afrika. Morda bo Evropa, Hrvaška, Slovenija, morda celo novomeška škofija, ne vem. Vem le, da so povsod ljudje željni Boga,« pravi novomašnik Janez Barborič, ki se zaveda, da je duhovniški poklic zelo težak in odgovoren, sploh v današnjem svetu, ki krščanstvu ni najbolj naklonjen. Spremenil se je svet in tudi odnos do duhovnikov. A Janez, ki v prostem času rad izdeluje izdelke iz lesa, za kar se je navdušil že v osnovni šoli pri tehniškem krožku in učitelju Jožetu Novaku, je optimist in verjame v Božjo pomoč, ki mu bo pomagala pri izpolnjevanju njegovega življenjskega poslanstva – biti na voljo Bogu in ljudem.

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 5. julija 2018

Lidija Markelj