Pacientov pogled na dolge čakalne dobe - je to res taka znanost?

5.9.2018 | 14:45

ilustrativna slika (Foto: arhiv)

ilustrativna slika (Foto: arhiv)

Domneva se, da so predolge čakalne dobe v zdravstvu paradigme in orodje, s katerimi v vseh zdravstvenih ustanovah in nivojih preko pacientov izsiljuje državo za denar. V dnevno informativnih oddajah (21. in 22. 08. 2018) je bilo povedano, da je samo 27% točnih podatkov glede čakalnih dob. Da v času Cerarjeva vlade sploh niso spremljali predolgih čakalnih dob. Velika zmota je, ko se na splošno govori o čakalnih dobah. Potrebno je govoriti o predolgih čakalnih dobah, ki so po zakonu o čakalnih dobah točno določene s stopnjo nujnosti obravnave, in sicer:

- Nujno (obravnava v 24 urah)

- Zelo hitro (obravnava v 14 dneh)

- Hitro (obravnava v treh mesecih)

- Redno  obravnava v šestih mesecih)

Vse zdravstvene obravnave izven teh rokov so predolge čakalne dobe. Sprašujem Ministrstvo za zdravja, kaj pri tem ni jasno, da si izmišljajo nove kriterije in podzakonske akte samo zato, da bi se problem čim bolj zakompliciral in da bi bil nepregleden za spremljanje.

Pri določanju stopenj nujnosti obravnave in ne pravočasnega zdravljenja imajo osebni zdravniki izključno veliko odgovornost in velikokrat stopnje nujnosti obravnave določajo preveč ohlapno, ker ne upoštevajo 3. kriterija v zakonu, ki pravi, da je pri določanju potrebno upoštevati največjo možno korist pacienta ob razumni čakalni dobi. V praksi je zdravnikom zelo težko dokazati, da so določili prenizko stopnjo nujnosti obravnave, saj je zdravstvena stroka med seboj zelo solidarna. In tako mnogi primeri neustrezno določene stopnje nujnosti obravnave ostanejo zamolčani ali jih zemlja pokrije.

Moje osebne slabe izkušnje z nestrokovno določitvijo stopnje nujnosti sta, da sem postal na pol gluh in da mi je odpovedalo stopalo, kar kaže na to, da nepravočasno zdravljenje bistveno povečuje stroške ZZZS in je zelo zmotna miselnost odgovornih, da s podaljševanjem čakalnih dob kaj privarčujejo.

Že tako določene ohlapne stopnje nujnosti obravnave izvajalci zdravstvenih programov ne spoštujejo in jih prilagajajo svojim razmeram. V kolikor zdravstvene obravnave ne morejo opraviti v zakonskem roku, izsiljujejo paciente s nekakšno izjavo, da se strinjajo z daljšo čakalno dobo. Take izjave zakon ne predvideva in so si jo izmislili izvajalci zdravstvenih programov, da bi prenesli odgovornost na pacienta. Vedno krajši konec potegne pacient, bodisi z nepravočasnim zdravljenjem ali je prisiljen v samoplačništvo.

In kako je mogoče, da Nacionalni inštitut za javno zdravje ne more zbrati točnih podatkov o predolgih čakalnih dobah? Očitno je, da izvajalci zdravstvenih programov nimajo interesa razkriti podatkov, predvsem zaradi tega, da se ne bi odkril pravi razlog za nedopustno predolge čakalne dobe. Razlogov za to je najbrž več? Glavni razlog je v tem, da zdravstvenim ustanovam ustreza sedanje stanje, saj imajo orodje, da lahko v vsakem trenutku državo izsiljujejo za dodatna sredstva. Zdravniki pa lahko izsiljujejo za večje plače. Domnevati je tudi, da so predolge čakalne dobe umetno ustvarjene s strani izvajalcev zdravstvenih storitev, da bi paciente kanalizirali v privatne ambulante. Tam čakalnih dob ni. Zdravstvene obravnave so bistveno dražje, kot jih plača ZZZS zdravstvenim ustanovam. V nekaterih primerih pa te obravnave niti niso registrirane, saj se plačujejo v gotovini. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj izvajalci zdravstvenih programov ne organizirajo nadurno delo za odpravo predolgih čakalnih dob, tako kot se to dela v gospodarstvu, ko se poveča povpraševanje po izdelku

V kolikor držijo domneve, da predolge čakalne dobe nastajajo, ker ZZZS določa število zdravstvenih storitev za posameznega izvajalca, potem je to sistemsko izčrpavanje državljanov, saj jih sili k iskanju zdravstvenih uslug v privatnih ambulantah, ki jih imajo določeni zdravniki, in v samoplačništvo. Take zdravstvene usluge si lahko privoščijo le premožnejši državljani. Sprašujem se, ali ni to morda neka prefinjena cinična namera države, ki noče rešiti predolgih čakalnih dob, da bi se znebila neproduktivnega, oslabelega, nemočnega in socialno šibkega dela državljanov.

Totalna neumnost je pogrutavščina dodatnega zdravstvenega zavarovanja. V kolikor smo se odločili za javno zdravstvo-regulirana dejavnost, potem bi se vse zdravstvene storitve morale plačevati iz ene zdravstvene blagajne in ne, da se zdravstvene usluge plačujejo iz dveh blagajn. Za vsako zdravstveno storitev v javnih zavodih in pri koncesionarjih je potrebno izdati dva računa. Enega ZZZS in drugega zavarovalnici. Da bo zadeva še bolj komplicirana in nerazumljiva, so deleži med ZZZS in zavarovalnico za posamezno zdravstveno storitev različni. Da tak sistem ni ustrezen, se ve že dolgo, vendar nobena vlada do sedaj ni imela poguma, da bi to anomalijo odpravila.

Naša državna administracija na videz zelo enostavne stvari do skrajnosti zakomplicira. V RS imamo prek 20.000 zakonov in v Nemčiji 5.000. Samo v času Cerarjeve vlade je brez sodelovanja javnosti bilo sprejetih prek 1.100 zakonov. Sodelovanje javnosti je zagotovljen le v formalni obliki. V praksi zakonodajalci predlogov civilnih iniciativ ne upoštevajo niti na njih ne odgovarjajo, s čimer je grobo kršena evropska Direktiva o sodelovanju javnosti v postopku sprejemanja zakonodaje. Učinkovitost sprejete zakonodaje in posameznih ukrepov državna administracija ne želi spremljati in to predvsem zaradi komoditete in da javnost nikoli ne izve, kaj smo z določenim zakonom ali ukrepom dosegli. Tako samo ustvarjamo zakon na zakon, ne da bi vedeli, kaj smo s prejšnjim dosegli. V vsakem zakonu bi morali biti predvideni kazalci za spremljanje učinkovitosti. V kolikor se učinkovitosti zakona ne da spremljati ali se ga ne spremlja, pomeni, da takega zakona ne potrebujemo.

Zagotovo razlogi za predolge čakalne dobe niso enaki pri vseh izvajalcih zdravstvenih programov. Zato bi morale v prvi vrsti zdravstvene ustanove same po posameznih programih voditi evidenco o predolgih čakalnih dobah in ugotoviti razloge za to, ter predvideti ukrepe - plan aktivnosti za odpravo. Naročanje študij neki tretji ustanovi, ki od izvajalcev zdravstvenih programov ne dobi točnih podatkov, je zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Le na osnovi izdelanih programov posameznih izvajalcev zdravstvenih storitev bi bilo upravičeno financirati odpravo predolgih čakalnih dob. Ob nerealizaciji programa bi izvajalec moral vrniti finančni vložek, tako kot se to dela v EU. Brez programa za zmanjšanje predolgih čakalnih dob si nobena zdravstvena ustanova ne zasluži dodatnih sredstev in je drugačen pristop zapravljanje davkoplačevalskega denarja, kar so pretekle izkušnje dokazale. Tudi povečanje zdravniških plač, ki so bile ene od razlogov za odpravo predolgih čakalnih dob, niso dale pozitivnega učinka, kar jasno kaže na to, da finančna sredstva niso glavni razlog za predolge čakalne dobe

Verjamem, da so določeni zdravniki zelo obremenjeni, predvsem zaradi osebnega interesa, saj opravljajo svoje delo v več zdravstvenih ustanovah ali v svojih popoldanskih ambulantah. Formalno s tem ni nič narobe. Postavlja pa se vprašanje, zakaj te energije ne sprostijo tam, kjer so redno zaposleni. V takih primerih se ne more govoriti o preobremenjenosti zdravnikov, kar pogosto slišimo, v kolikor z delom nadaljujejo v drugačni obliki in načinu. In če za delo po pogodbi v neki drugi zdravstveni ustanovi najdemo tehten razlog, saj nekatere zdravstvene ustanove s tem rešujejo svoj kadrovski primanjkljaj, pa to nikakor ne more biti trajna rešitev za posamezne zdravstvene ustanove, ki na tak način funkcionirajo. Zelo konkreten primer je ustanovitev Inštituta za otroško kardiologijo, ki se je prej sesul, preden je začel delovati. Zapravljenega pa je bilo veliko denarja.

Kot prvo in prvo je potrebno odpraviti mešani (MIKS) sistem. Zdravniki naj bodo ali javni delavci ali koncesionarji ali čisti zasebniki. Koncesionarje bi moral organizirati javni izvajalec zdravstvenih storitev na določenem področju, v kolikor vseh programov ne bi mogel sam opraviti. To naj bi bila začasna rešitev, saj koncesijski sistem omogoča določene zlorabe.

Razlog za predolge čakalne dobe tiči tudi v tem, da v obstoječi zakonodaji ni predvidenih nobenih učinkovitih sankcij za zdravstvene ustanove, ki ne spoštujejo z zakonom določenih čakalnih dob, Pri tem izsiljujejo bolnike, da podpisujejo "izjave", da se strinjajo s predolgimi čakalnimi dobami. Svetujem bolnikom, da takih izjav ne podpisujejo. V zakonu o čakalnih dobah "izjave" niso predvidene. To je izum zdravstvenih ustanov, da bi prenesle posledice predolgi čakalnih dob na paciente.

V imenu javnosti in osebnem imenu sprašujem Ministrstvo za zdravje, koliko sankcij je bilo izrečenih v zadnjih štirih letih zoper kršitelje predolgih čakalnih dob?

Na Varuha pacientovih pravic se ni mogoče zanašati, saj po obstoječi zakonodaji nima velikih možnosti za učinkovito ukrepanje in je v bistvu neke vrste samo mediator.

Ne vem, zakaj na Ministrstvu za zdravje tega ne vidijo ali nočejo videti, da bi skrajšali predolge čakalne dobe. Zagotovo razlogi za predolge čaka dobe niso taka znanost, da se ne bi dalo ugotoviti treh glavnih razlogov.

Rešitev iz tega do skrajnosti zakompliciranega in zlorabljenega javnega zdravstvenega sistema se kaže v naslednjem:

- Da se odpravi "MIKS" sistem in s tem možnosti zlorabe.

- Da se vse zdravstvene usluge poravnavajo iz ene zdravstvene blagajne, kar pomeni odpravo dodatnega zdravstvenega zavarovanja. (Zajeto v programu nove vlade)

- Enotna v procentih potrebna za določeno zdravstveno košarico prispevna stopnja. Delitev na več stopenj je zagotovo manj solidarna.

- V enotnih cenah zdravstvenih storitev v javnih ustanovah, pri koncesionarjih in privatnem sektorju.

- Učinkovito sankcioniranje nedopustno predolgih čakalnih dob.

- Obvezno sodelovanje javnosti v pripravi manj komplicirane zakonodaje. Sprejetje zdravstvene zakonodaje na referendumu.

- Povečanje odgovornosti na vseh nivojih zdravstvenih storitev

- Financiranje izvajalcev zdravstvenih programov na osnovi opravljenih zdravstvenih storitev preteklem obdobju.

Prepričan sem, da bi že samo s predlaganim načinom zagotavljanja finančnih sredstev, kakor s predlaganim financiranjem izvajalcev zdravstvenih storitev, predolge čakalne dobe v prvem letu skrajšali za polovico in bi sedanjo negativno obliko zdravstva ter na njih vezanih ustanov pognali iz pasivne v aktivno obliko.

Marko Rudman

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (3)

6.9.2018–1     + (1)     – (2)     Oceni vl 

Vseeno, če je v določilih napisano tako ali drugače, je in bo čakalna doba. Poenostavljeno, v vseh časopisih nas članki opozarjajo na vsakobrste zdravstvene težave, ki jih seveda čisto po človeško obrnemo nase in smo prepričani, da je tudi nas doletela ta bolezen, delamo mnogokrat nepotrebno "gužvo" v ambulantah in celo v urgenci. Vse to draži naše zdravstvo. Vemo, da so tudi v tujini problemi s čakalnimi dobami. (vika lozar)

7.9.2018+1     + (1)     – (0)     Oceni Jožko 

Zapis je predolg in kljub temu, nedorečen. "Država, država itd. Ma kakšna "država" in zakoni. Nihče se do sedaj ni upal dotakniti glavnega problema, ki ni prisoten samo v zdravstvu ampak tudi drugje. Tukaj je pri posamezniku samo najbolj viden. Tudi ta zapis tega zelo resnega problema, NE omenja. Kdor se samo malo zanima za zadeve, ve katerih struktur se nihče noče oziroma ne upa dotakniti, kaj šela, da bi jih spravil v red in še manj, jim onemogočil škodljivo delovanje. Bo sedaj z novo vlado kaj bolje ? Dvomim ! Zato velja, da se za zdravje skrbi, ko si zdrav. Zanašati se, da ti bo le medicina, zakoni in čakalne vrste, reševali zdravstvene probleme, ki so te doleteli, iz zapisa vidimo, da je to zelo slaba varianta.

10d nazajOceni Marjeta Šibav 

Kar sem mi je zadnjič zgodilo v neki bolnišnici, ko sem bila naročena na HOLTER srca, pod stopnjo HITRO, datum 10.2.2020, ko pa pogledam na nacionalno spletno stran, mi je ponudilo datum 31.7.2019. Ko sem izvajalca vprašala, zakaj tako, mi ni znal odgovoriti, le to, da se je sistem menjal. V resnici pa je to, da je bolnišnica v rdečih številkah in ne skrbijo za popravilo Holtarja, niti za nabavo novega holterja.Skratka otepajo se storitev, čeprav so v veliki izgubi. Ministrstvo pa da za skrajševanje čakalnih vrst ogromno dodatnega denarja za op. posege, ki jih opravijo tisti, ki sicer delajo redno v javnem zdravstvu, potem pa še po pogodbi za davkoplačevalski denar popoldan v istih prostorih za dodatno plačilo. Kaj to pomeni, da zjutraj, ko bi moral redni program teči v večji meri, se to zmanjša, poveča se program v drugem delovnem času, ko si še enkrat v 24_urah dodatno plačan. Plačo za redni program v javnem zdravstvu pa itak dobiš tako in tako plačo, ali narediš 1 operativni poseg na dan, ali 4 operativne posege na dan. Nihče ne more delati intenzivno 24-ur na dan. Ministrstvo in vodstva bolnišnic so neučinkoviti, da bi to razrešili

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava